MOJCAS

Spontan odgovor vsakega človeka je verjetno:”Ja, seveda!” Kar je povsem normalno, saj smo ljudje precej radovedna bitja. Zadnje čase so debate o tem, kdo ima kaj na računu in v lasti, precej aktualne, vsi se spomnite afere, ki ni odnesla Golobiča itd… no potem so se v SDS odločili, da bodo stvari pristopili na ”poštenjakarski Podobnikov način” in bodo vsem dali vetra s tem, ko bodo javno objavili svojo lastnino. In tako je vsak Janez in vsaka Mojca lahko pogledala, kaj imajo SDS-ovci pod palcem, bojda…

Zdaj pa se jaz vprašam, čemu je dobro, da jaz poznam te podatke…kaj bo mojemu življenju to lepega prineslo? Bom zaradi tega lažje zaspala zvečer, bo delavec v Muri zaradi tega kaj bolj nasmejan? Bodo moji starši kaj bolj optimistično zrlo v naslednja desetletja, ko bodo prejemniki pokojnin? Bom lahko, ko bom bolna dobila najboljšo oskrbo, kljub temu, da ne bom imela na računu tisoče in tisoče evrov? Bom dobila najboljša zdravila? Bodo moji otroci še imeli (relativno) zastonjsko šolo? Jih bodo učili, da bodo znanja željni ljudje, jih bodo pustili, da sami razmišljajo s svojo glavo? Se vam zdi, da ta moja vprašanja nimajo veze z računi naših vrlih politikov? Res je, ampak, če se ti ne bi ukvarjali s trivialnimi vprašanji, bi morda resno pristopili k tem vprašanjem, ki so zapisana zgoraj.

Nisem šla gledati seznama, ki ga je objavila SDS, sem pa videla novico, kar me je osrečilo s tem, da vem, da ima Janez Janša na računu 28.000 evrov, France Cukjati osebni avtomobil Kia in Grims 50 delnic Krke. To smo si pa vedno želeli vedet, kaj? Prav gotovo ne.  Spadam namreč med tiste ljudi, ki vedno trdi, da  se je bolje ukvarjati s svojim stanjem na računu kot pa s sosedovim, ker me sosedovo stanje na računu prav nič ne zadeva. Če ima velik plus, potem mu lahko samo čestitam, če stanje ni tako vzpodbujoče, pa mu lahko drugič jaz častim pijačo. Ampak, ker ljudi ne sodim po tem, kaj imajo, o njihovem premoženju nikoli ne vprašam, se pozanimam itd…saj me niti približno ne zanima, tako pijačo častim prav vsem:) Stanje na računu tujih ljudi me zanima prav toliko kot njihova številka čevljev…oz. me sploh ne zanima, razen, če jim želim kupiti čevlje. Bedirati zaradi tega, ker ima nekdo več kot jaz ni prav produktivno, bolje je požvižgati se na sosedov avto in se raje potruditi, da si sam lahko kupiš tisto, kar si želiš, a se moraš zavedati, da ti nič ne bo padlo z neba, tako kot sosedu ni. Ja,ja…večina vas zdaj že vpije, da je marsikaj, kar politiki imajo tako ali tako zlaganega in pokradenega. Prav imate, tudi to se dogaja, ampak to ni moja stvar, mogla pa bi biti stvar tistih finih davčnih služb…ampak to je pač neka druga zgodba, ki je danes ne bom razpredala.

Foušija ni samo Slovenski izum, je pa ena od naših najslabših nacionalnih lastnosti. Samo, da sosedu krava crkne, pa smo vsi veseli. Mnogi prej poskusijo toplino zemlje, kot da bi komu v življenju privoščili kaj dobrega in se iskreno veselili njegovega uspeha. Sicer vsi radi rečemo, da temu pa res privoščimo ”da bi” , ko pa je stvar realizirana, pa se nam kar cmok naredi v ustih, ki se razpotegnejo v tak prisiljen nasmešek in  se začnemo človeka izogibati, potem pa vsem sosedom razložimo, da od kar je pa on npr. kupil nov avto, postal predsednik uprave ali se poročil s supermodelom, se je pa precej spremenil, postal nadut , važen itd. Tako pač to gre. Mnogokrat se s tem uspešnim sosedom ukvarjamo tako dolgo, da hitro pozabimo kaj narediti iz sebe. Lažje je kazati na sosedov bazen kot pa zgraditi svojega, a ne….

Pri razmišljanju o tem kaj nekdo ima in nima  gre za namerno spregledanje dejstev…npr…da je tisti naš sosed premožen, ker je izredno podjeten in je s trdim delom, znanjem in potrpežljivostjo prišel do neke zadeve. Pozabljamo, da se ne razlikujemo zaradi stanja na bančnem računu, ampak zaradi lastnosti (in tudi malce sreče), ki so pripeljale nekoga do njegovega stanja ‘pod palcem’. Razpon teh lastnosti pa je ogromen. Do premoženja lahko prideš zaradi družbeno sprejetih sposobnosti (izobrazba, bistrost, delavnost itd…), pa tudi tistih odklonskih lastnosti, ki so na meji ali pa globoko v kriminalu. Ampak biti moraš na nek način sposoben:)

Javno objavljanje premoženja je metanje peska v oči, kajti stanje premoženja ne pove, koliko nekdo dejansko ima in na kakšen način je do premoženja prišel. Za ugotavljanje ali nekdo ima preveč oz. premalo, glede na njegovo službo, funkcijo in še kaj, so v naši državi pristojne neke dotične službe, kaj ne…. Po drugi strani pa…ko človek vidi stanje na računu tega in onega, lahko hitro pomisli…Samo toliko premoženja ima? Kaj to je vse, kar je v življenju ustvaril, ta človek naj potem vodi državo? Seveda se ti tako vprašanje poraja, če je tvoj kriterij za uspešnost le stanje premoženja. Ali pa so taki seznami zgolj neke vrste domiselni cenik za podkupovalce, da lažje določajo višino podkupnin in lažje izberejo človeka, ki mu bo denar prišel prav…tole je seveda hec, ampak…:) So pa taki seznami odlični za populistično obračunavanje in izogibanjem temam, ki so za nas še kako pomembne.

Še enkrat vprašam: Si želite poznati njihovo stanje na računu?:)

vir slika

…ko niti na lasntem blogu ne moreš objaviti komentarja.

Ah ja…biće bolje…

Čeprav sem danes podobni temi namenila že Ponedeljkov ?, se mi vseeno zdi, da o tovrstnih temah še vedno premalo govori¹. Tako še enkrat objavljam moje razmišljanje na to temo.

Zdi se mi, da je našemu malemu narodu res vrojen nek hud strah pred drugačnim oz. tujim. Ne rečem, da tega drugi narodi nimajo, ampak se mi zdi, da je pri nas to še potencirano, morda smo jo celo zahvaljujoč tej zadrgnjenosti tako (relativno) dobro odnesli v zgodovini.

Kot je že povedal eden od komentatorjev na mojem blogu², so nas že  od malega učili prepoznati belo vrano med črnimi oz. ‘vsiljivca’, ki je bil drugačen od večine in ga izločiti oz. se mu ogniti. Škoda, da nam niso povedali, da nas drugačnost bogati, prepoznavanje le-te pa nas ne bi smelo navdajati s tesnobo, ampak z radovednostjo. Tako bi se morda naučili iz drugačnosti izluščiti pozitivno, ne pa, da nam ob vsakem odstopanju že svetijo vsi alarmni znaki. Še tako odprt človek, se kdaj pa kdaj zaloti, da ob drugačnosti reagira s tesnobo, ker mu je bila ta priučena skozi socializacijo. Nikakor ni to narvni odziv živih bitij, spomnimo se samo malih otrok, ki se jim zdi vse neznano skrajno privlačno in poskušajo neznane reči spoznati z vsemi čutili. Ne predlagam, da ljudje brezglavo stopajo v svet in preizkušajo vsako novost, potrebna je neka zdrava mera previdnosti, ne pa tudi prisotnost tesnobe in paničnega strahu.

Nasilje, ki se je zgodilo v četrtek med literarnim večerom lezbične in gejevske kulture v Ljubljani pa pomoje ne izvira samo v tem strahu pred drugačnostjo, ampak v lastnih frustracijah vpletenih nasilnežev. Sreča v nesreči našega strahu pred drugačnostjo je ta, da se je le izogibamo, ne pa tudi preganjamo in napadamo. Tako mislim, da je napad sicer do neke mere res odraz družbe, vendar je v veliki meri problem posameznika, ki ne zna na drugačen način odpraviti s svojimi frustracijami, ki jim jih prinaša naše okolje in čas. Gre za manifestacijo strahopetnega poskusa sprostitve frustracij na nekom, ki je ranljiv in za katerega je že vnaprej precej jasno, da se ne bo branil. Gre zgolj za poskus ‘jemanja stvari v svoje roke’, poskus jasnega izražanja svojih stališč, za poskus delovanja v družbi, z neposrečeno izbiro načina. Tarča v tem primeru pomoje niti ni tako pomembna, razen v delu, ko je jasno, da je posebej ranljiva in sama nenasilna. Storilci so vrejetno ljudje, ki ropajo babice, pretepajo mladoletnike itd…da odpravijo občutek nemoči.

V zgodovini so se v času kriz rojevale skrajne ideje, ki so bile plod osebnih frustracij in takrat je bil le mali plamen, ki je padel na suha tla, dovolj, da je zanetil požar. Spomnimo se samo preganjanja Judov, Slovanov, Romov in tudi homoseksualcev  pred in med drugo svetovno vojno, ki ni baziralo na nobeni določeni lastnosti teh skupin, pa tudi ne na nobenem tradicionalnih vzrokov za vojne (npr. teritorij) pač pa je bila njihova drugačnost ventil za sproščanje frustracij nekih drugih narodov, ki so se v neki težki družbeno-ekonomski situaciji znašli v slepi ulici in odreagirali z nasiljem. Tudi vojna na Balkanu je imela podobne karakteristike, saj so razpad države, slabe gospodarske razmere in politično nestabilnost režimov plačevale manjšine, ki v resnici niso predstavljale nevarnosti, pač pa so bile zopet izgovor in ventil. V podobno kategorijo bi lahko uvrstili tudi Bushev poskus manipulacije s ’sveto vojno’, s katero so ZDA poskusile reševati in opravičevati svoj gospodarski padec in tudi izgubljanje politične moči v svetu, s tem, da so ustvarile zunanjega sovražnika, ki je seveda precej drugačen od povprečnega Američana, vendar pa v ameriškem talilnem loncu, kjer je drugačnost nekaj vsakdanjega³, plamen ni padel na suha tla, ampak je izgorel in državljani so se na volitvah odločili, da drugačnost celo podprejo.

V zadnjih letih v svetu beležimo porast skrajnih idej, ki v času gospodarske krize dobivajo čedalje več privžencev, saj jim skupine, ki jih te ideje družijo, ponujajo takojšnjo akcijo in delovanje, največkrat proti predstavnikom manjšin in subkultur, ki so že po defaultu šibkejše in manj zaščitene in so tako lahka tarča. Bojim se, da bo zato v prihodnje pri nas še več napadov kot je bil četrtkov. Se pa ne strinjam, da je močnejši policijski nadzor odgovor na težave, saj frustracije izvirajo v socialni neenakosti in občutku nemoči, tu je zrno problema, ki bi se ga morali lotiti že davno, zdaj pa je iz tega zrasla rastlina, ki jo bomo težko pozdravili.

Eto…moje mnenje.

Vir slika

1. z vsem spoštovanjem do Michaela Jacksona, ampak mogoče bi bilo bolje, ko bi se mediji in drugi ukvarjali z resničnimi problemi…[hitr nazaj!]
2. Hermit[hitr nazaj!]
3. razen, če nisi beli človek iz Teksasa[hitr nazaj!]

Zanima me, kaj si mislite o napadu na Mitjo Blažiča na četrtkovem literarnem večeru lezbične in gejevske kulture v Ljubljani? Odraz družbe ali izpad posameznikov?

Nekaj, kar včasih počnem. Zapis je nastal v nekem zanimivem obdobju, točno leto in pol nazaj.

Kapljice, ki dišijo po meni