MOJCAS

Pri nas je tako naneslo, da imamo teden sušija. Iz enega samega razloga…ker sem ga naredila v ponedeljek in je bil strašno ponesrečen, sicer se ga je dalo pojesti, ampak reprezentativen pa ravno ni bil. In ko sem že hotela vreči puško v koruzo in prepustiti suši Japoncem oz. tistim, ki se nanj spoznajo, sem se odločila, da en suši pa mene že ne bo… In sem poskusila v drugo.

Mislim, da mi je kar uspelo…aneda?

Doslej sem se priprave sušija ogibala, ker se mi je kljub svoji preprostosti zdela zapletena. In ker zdaj vidim, da dejansko ni in ker me je precej ljudi nagovorilo, naj napišem, kako sem se tega lotila, je tu moj nasvet za suši telebane (kot sem tudi sama).

Za prvo suši seanso predlagam zadevo, ki zelo poenostavi prvo izdelovanje sušija in nabiranje sestavin ter pripomočkov za pripravo te jedi:

Gre za Sushi Meal Kit (Blue Dragon), ki ga najdete v vsaki večji slovenski trgovini treh največjih slovenskih trgovcev z živili. Zadevica stane ca. 4 evre, vsebuje pa: bambusovo rogoznico (za zavijanje sušija), alge Nori (črne alge), riž, rižev kis, sojino omako, hren Wasabi (zelena pasta) in palčke. Vsebina zadostuje za 2 človeka, če sta malo bolj lačna in za 4 ljudi, če so malo manj lačni – oz. za 2 večji oz. 4 manjše porcije. Na škatli je tudi recept za pripravo… Kupiti morate le še: rakce ali lososa, avokado ali kumarico oz. kar pač želite dati v suši ter vložen ingver.

Najprej skuhate riž. Vendar pa pozor – če pripravljate suši iz zgornjega meal kita, potem je pol vrečke z rižem dovolj za pripravo ene rolice sušija (oz. za en lisitč alg Nori). Jaz sem pri svoji prvi izdelavi naredila to napako, da sem dala celo merico riža na en zavitek alge in rolica je bila preveč debela.

Riž kuhate približno 20 minut, ga odcedite, pretresete v skodelico, ga prelijete z riževim kisom in pustite, da se ohladi.

Nato pripravite bambusovo rogoznico, nanjo položite en listič alge Nori in po njen razdelite riž. Sloj riža naj ne bo predebel, sicer boste rolico težko zavili. Dovolj je že, da tanek sloj riža prekriva algo, z žlico riž še malce potlačimo, da je bolj kompakten. Na levem in desnem koncu alge pa pustiš 1 cm prazen, da lažje zaviješ rolico.

Na sredino alge obložene z rižem položiš vsebino, s katero želiš pripraviti suši. Jaz sem si zadevo poenostavila in izbrala dimljenega lososa, avokado in kumarico.

In potem zadevo zaviješ (z leve prosti desni oz. obratno ). Z bambusovo rogoznico si pomagaš, da je suši kompaktno stisnjen (ni potrebno biti nežnen). Jaz sem si pomagala tako, da sem rolico zavila, jo pustila v bamusovi zadevici in jo še dobro stisnila. In to je to… Suši je pripravljen, le narezati ga je treba. Mogoče je vseeno dobro, da ga za nekaj minutk pustimo v hladilniku, da počije in se še bolj sprime. Če se alga Nori ne sprime (tisti del, kjer ni riža) z rolico, si pomagamo z vodo. Prste pomočimo v vodo in premažemo algo in rolico na tem delu kot da bi mazali z lepilom in alga se bo sprijela. S tem ne bo več bojazni, da bi se suši razprl.

Nato pripravimo na manjši krožnik malo sojine omake in wasabe hren, dodamo še lističe vloženega ingverja. Hren nato malce raztopimo v sojini omaki, da ta malo zapeče. Narezane sušije pomočimo v sojino omako in popapcamo In to je vsa umetnost.

Suši Meal Kit je uporaben predvsem za telebane ko sem jaz, saj sem s tem dobila osnove priprave sušija. Vsak teleban pa lahko nato eksperimentira in sam kupuje sestavine itd… Vse prodajajo v vseh bolje založenih slovenskih živilskih trgovinah.

Ingverja ne potrebujete, kadar imate na jedilniku le eno vrsto sušija, saj je ta namenjen temu, da očisti ”okus” med uživanjem različnih vrst sušija.

Naj vam tekne! どうぞめしあがれ (douzo meshiagare)

Dec 13

Obujam spomine: Varuhinja luči

V nedeljo obujam spomine na Mojcas vol.1 6 komentarjev »

Zakaj pa ne…

Varuhinja luči

april 4, 2008 at 8:59 am | In fikcija |

Skozi temo, ki je ležala na njegovih očeh, je v daljavi ugledal nekaj, kar je bilo podobno lučem. Podvomil je v videno, saj tod ni bilo ničesar, ko je nazadnje hodil mimo, zdaj pa naj bi v daljavi gorelo na desetine lučk. Od daleč niso bile nič večje kot svetleči zadki kresnic. Luči so migljale, zato ni več razmišljal o razpokah v črni barvi, v katero je obarvana tema, prav gotovo ne gre za popacano kuliso teme. Tisto tam je živo. Premika se. Miglja sem in tja, kakšna od luči kdaj izgine v temi, a se čez čas zopet pojavi. Zaradi utrujenosti od poti ga je pogled na migetajoče luči uspaval. Čeprav ga je njegov radovedni duh gnal naprej, pa telo ni sodelovalo. Omagan se je zleknil v mehko travo, zaprl oči in takrat se mu je zazdelo, da skozi zaprte veke vidi luči, ki poplesujejo. Kmalu je tudi ta slika izginila iz zavesti in padel je v globok spanec. Ko se je zbudil je bila okoli njega še vedno tema, a opazil je, da tiste lučke zdaj migetajo povsod na nebesnem svodu. Razmnožile so se v miljone in miljarde malih migetajočih lučk. Kljub temu, da so mu pripovedovali, da ta ki prižiga luči ne obstaja, je on iskal naprej. V tistem trenutku je bil je le še korak stran in že je opazil laterne, ki so visele izpod nebesnega svoda. V vetru so kot lampinjoni migljale sem in tja. In ko se je tako sprehajal med njimi in opazoval nenavadno stvaritev, je od nekod ugledal par oči, ki so se svetile lepše od vseh luči z neba…

Ona ni imela samo te moči, da je prižigala zvezde na nebu, luč je prižigala tudi v ljudeh. Zakaj le neki se človeštvo že od nekdaj ozira v zvezdnato nebo? Kdo je ona, kaj je, zakaj je, kako? Nepotrebna vprašanja, tako kot tisto: Zakaj so zvezde na nebu? Zakaj pa ne?…

Jia Lu – Lantern Garden

Dec 13

V snu zimske noči

fikcija 3 komentarjev »

Bilo je jutro na kraju pozabljenem od ljudi, kamor so sinoči z neba padale zvezde in nekaj se jih je ulovilo v vodnjak ob hišici. Ležale so na dnu in kalile vodo s svojo svetlobo. Bile so tako blizu, ampak še vedno so bile nedosegljive. Opustila sem upe, da jih dosežem in si umila obraz z jutranjo roso, vodnjak pa pokrila s pokrovom, da mi zvezdice ne bi ušle.

Zaželela sem si, da bi skakljala s hriba na hrib, a sem se spotaknila ob svoje vezalke. Mislila sem, da bom ulovila ptico, a je plavala previsoko. Upala sem, da pristanem na mehki meglici, če padam v globino, pa sem pristala na tleh. Poskusila sem vse, a se nisem trudila dovolj.

Tavala sem po znanih krajih, ker sem iskala svoj odsev. Našla sem, kar sem dolgo nazaj izgubila, pa nisem niti vedela za to. Poslušala sem veter, pa sem slišala le utripanje svoje srčne mišice. Bežala sem, daleč, s hitrimi koraki, z zavezanimi vezalkami, pa sem se vedno ulovila v past, ki sem jo nastavila nekomu drugemu.

In tako sem na večer, predno sem legla na oblak iz perja, še enrat pokukala v vodnjak, a sem ugotovila, da so se mi zvezdice ušle. Na vodni gladini pa se je svetil par mojih oči, ki jih je napajala luna, ki se je hudomušno smehljala nad mano kot da pozna vse moje skrvnosti. Včasih si želim, da bi jih poznal on.