Ljudje si po nepotrebnem kompliciramo življenja. In kar je najhuje…zapravljamo čas. Pravijo, da resnica boli, toda kako šele boli izguba časa, ki si ga zapravil zaradi laži ali utvare, mogoče celo tiste, ki si jo v svoji glavi ustvaril sam. Jaz že vem, saj sem mojstrica v izgubljanju časa.
Tri leta svojega življenja sem zapravila za iluzijo. Za vero, da moram samo še malo počakati, da se bo spremenil, kasneje pa, da bo spoznal svojo zmoto, da me bo prosil, da mu odpustim….bla bla…Okey, če ne bi on mene, v nekem bolanem smislu samopotrditve, potreboval celo bolj kot jaz njega, potem bi vse skupaj zelo hitro končalo. Kajti nisem človek, ki ne bi znal nehati. Zelo daleč od tega. Kadar samo zavoham poraz, se umaknem. Slaba poraženka sem, zato se raje predam predno me knockautirajo. Grem pa s ‘pogorišča’ vsaj z dostojanstvom…Po svoje pa občudujem ženske in seveda moške, ki ne znajo odnehati, ki zasledujejo svoje bivše, ki jim telefonarijo, jim zvonijo na vratih, delajo scene na cesti, občudujem pa jih (seveda) samo s stališča teatralnosti. Drugače mi je taka operativnost precej tuja. Verjetno komu ta teatralika res koristi, toda dolgoročno ne poznam nobenega primera, ko bi komu to resnično koristilo v smislu, da bi dobil nazaj svojega bivšega partnerja (dolgoročno!). Res močno razmišljam, če je kak tak primer…razmišljam…razmišljam…razmišljam…nope…ne poznam nobenega uspešnega primera. Najboljši narkotik za tistega, ki je predmet tovrstne teatralnosti, pa je mišljenje, da tisti drugi to dela iz silne ljubezni. Uffff, velika zmota! Tu gre v prvi vrsti za posesivnost, za sebičnost, za strahopetnost in še marsikaj drugega, kar z ljubeznijo do drugega nima prav veliko skupnega. Ima pa verjetno zelo veliko z ljubeznijo do samega sebe. O ja!
Svet in naša življenja v njem so pravzaprav tako zelo preprosti, le mi jih po nepotrebnem kompliciramo. Če bi bili ljudje le za odtenek bolj odkriti drug do drugega, če bi le za odtenek večkrat povedali drugemu resnico v obraz, potem bi se kolesje našega živlnjenja včasih zavrtelo hitreje v našo korist. Hitreje bi prebrodili določene situacije, hitreje preboleli ljudi, zapravili manj časa, da bi uredili določene zadeve, končali take in drugačne projekte. In mogoče bi se lahko izognili kakšni teatralnosti, terorju in sceni. Ampak ali to sploh hočemo? Ali ne puščamo ljudi v iluziji, da bi dobili vsaj kanček tiste teatralike, vsaj kanček tiste zmote, da to počnejo iz silne ljubezni do nas. Za tisti trenutek lažnega, ponarejenega ugodja, ampak vseeno ugodja. Narkotik in njegov začaran krog. ;)
(Napisano z željo, da se kdo od meni dragih ljudi iz tega kaj nauči in pretrga začaran krog.)
4.01.2008 ob 11:33
Evo jaz, sem eden takih, ki ne morejo odnehat. S prvo sem nehaval 6 let, z drugo pa že 3 mesece nisem več, ampak jo moram vsak dan poklicat, da slišim kako se mi laže. Itak da se potem bad počutim, ampak se počutim bolj bad če ne pokličem. Zakaj to delam? Iz ljubezni ni, saj sva oba ugotovila da ne bi šlo dalje, iz navezanosti tudi ni saj sva se v treh mesecih videla samo trikrat. Mislim da gre tu za filing izgube nekoga, ki ga imaš rad, oz. filing da ga nimaš več. Ful beden filing. Seveda pa je tu prisotna iluzija v moji glavi, da je lahko še vse super, čeprav ni nobene podlage za tako miščjenje. Jebi ga, ljubezen je kruta stvar, če ne poslušaš razuma in poslušaš srce. Hvala za post, ki mi je dal misliti.
4.01.2008 ob 11:39
Zakaj ne bi raje poklical kake druge in ne zapravljal čas za nekaj, kar je že izgubljeno. Ma niti ne izgubljeno…bolj gone, prošlo…ne najdem pravega izraza v slovenščini. Vem, da je težko, ampak če spoznaš, da je to tvoje početje nesmiselno, potem si na dobri poti. Jaz mislim, da ti to počneš iz strahu ostati sam. Ampak hej, toliko je še rib v morju in mogoče v tem trenutku, ko ti gledaš za nečim, česar ni več, plava mimo ravno tista prava… Predlagam, da prebereš še tale post: http://mojcas.blog.siol.net/2007/12/19/kako-sem-opravila-z-mojco/
4.01.2008 ob 11:52
Mojcas,odličen post…glih zdej se v moji neposredni bližini odvija ena taka zgodba…s totalno nezdravim početjem, ko je zadeva že passe…too much! ne razumem čist dobr, da gre nekdo lahko tako izpod sebe…ne samo vn iz sebe.
glede tvoje iluzije in izgubljenega časa…prepričana sm, da si se iz te zgodbe nekaj naučila,kar ti bo koristilo v prihodnosti v takih ali podobnih situacijah…zaživela boš na drugi ravni, to je dobrodošla posledica…
4.01.2008 ob 11:55
hvala. jaz takih zgodb vidim kar precej, dolgo sem jo živela, no sam res brez teatralike. Nisem imela čustvenih izbruhov, jaz sem bla bolj passive agressive, ampak bolj do same sebe, kot sem v unem postu že napisala.
težko je pridet ven iz tega, vem. ampak mogoče, če ljudem dovolj dolgo to pripoveduješ začno v to verjet. upam.
4.01.2008 ob 12:05
Na žalost je tako, da veliko ljudi odklanjajo realno sliko in si raje ustvarjajo iluzije, za ohranjanje le te pa so pripravljeni zelo veliko narediti. Problem pri takem početju je ta, da prej ko slej se iluzija razblini, saj nas realnost enkrat le doseže. Ravno zato je soočenje z njo po takem procesu veliko težje, kot če se z njo soočimo že na začetku. Žal se tega premalo ljudi zaveda.
4.01.2008 ob 12:11
Japp…sprejeti realno sliko je zelo težko. Zato mislim, da bi bilo bolje, če bi ljudje bili drug do drugega bolj odkriti. Ker mislim, da če ti nekdo reče, da nehaj sanjat o njem, ker ne bo nič več, potem nimaš več kaj sanjat. Ravno o tej dilemi govorim tu, da morda tudi tisti na drugi strani ni dovolj odločen in jasen. Morda tudi onemu tako paše.
4.01.2008 ob 15:03
mislim, da se vsak od nas prepozna v kakem delu tega zapisa… sama sem do določenih enakih spoznanj prišla s časom, oziroma z leti..
vem, pa da se moram še veliko naučit, predvsem o sebi, da ne bom po nepotrebnem zapravljala ne svojega ne tujega časa 
4.01.2008 ob 15:58
se mi zdi, da bi s skrajno surovim, iskrenim, prvinskim značajem lahko živeli edino dobro….brez zmaličene morale in pravil…ampak neizbežno smo se civilizirali, razvijali, naša prevzetnost in radovednost sta nas pahnili v globine dreka…zato so nastale komplikacije, iz katerih težko danes najdemo pot. glede na naravo današnje družbe težko ostajamo zvesti samemu sebi in svojim neokrnjenim pogledom na življenje, vrednotam, ki so nekje v nas…tako tudi iz ljubezni in intimnih odnosov delamo umetnost, ki je tako patetična, da se mi koža ježi. ko želimo bežati iz teh labirintov, kompliciramo, ker drugače skorajda ne znamo…ne vemo več, kaj je res, kaj ni, kaj je pristno, kaj pod pretvezo, kdaj čutimo nepopačeno in kdaj zavajamo same sebe…kaj si za vraga sploh želimo, kaj potrebujemo v danem trenutku?! a ni na koncu najblj pomembno, da si iskren do samega sebe in v tem slogu dalje reagiraš? res je, da se moraš soočit z največjim problemom, s samim seboj, razčistit notranje vozle, popravit stališča, prašino zbrisat, se pogovorit, pogumno nastopit, organizirat…to je namreč mogoče…morda pa je to nova naloga za l.2008. postati iskren do jaja
…če ne poskusiš, nikol ne veš ali bo življenje lažje ali težje…jaz sem za 
4.01.2008 ob 16:48
ja res je tako vsak se najde mal v temle zapisu. vsakemu se zgodi da ne more nehat iz ljubezni do drugega mogoče pa do sebe…še posebej če se kaj zalomi med partnerjema ni dobro komplicirat razmerja še bolj in jit narazen “ko je treba”
5.01.2008 ob 10:25
true, true… ampak vsi čutimo in čustev ne moremo vedno imeti po nadzorom in ne moremo vedno sprejemati odločitev, ki bi jih radi, ker po drugi strani tudi upamo, razmšiljamo “kaj če” in podobno… v življenju za take stvari večina nas porabi kar nekaj časa… ampak vsak se zdravi po svoje. eni gredo naprej, poskušajo se okupirati takoj z drugo “stvarjo”, morda malo posiljeno, ampak jim mogoče celo rata, da ne mislijo na preteklost, nekateri potrebujemo čas… tako to je in tudi če si tisočkrat obljubimo, da takih stvari ne bomo več počeli, si ne moremo zagarantirati, da jih res ne bomo. ljudje smo. čutimo.
5.01.2008 ob 10:44
@jazzy…pri meni je to prišlo tudi z leti in izkušnjami, lastnimi in tujimi. ponavadi delamo napake, ker sami s sabo ne razčistimo določenih zadev.
@ana…ja, naloga za leto 2008 za vse nas bi mogoče bila ta, da razčistimo sami s sabo in potem bomo lažje operirali tudi z drugimi. do jaja
@blaž…ja timing je zlo pomembna zadeva. to sem jaz spoznala z leti. včasih narajmaš na koga, ki je čist pravi zate (al pa se vsaj tako zdi), pa je timing čist napačen. tko pač je. to je life.
@fetalij…ne razumi me narobe, da govorim o tem, da je treba gledati na vse racionalno, da je treba zatret čustva. daleč od tega. samo treba je realno presodit ali so čustva še tam ali ne. če jih ni, potem je bolje, da se človek čim prej premakne dalje. seveda je potreben čas, da nekoga preboliš, ampak prebolevat nekoga leta in leta pa ni več prebolevanje, ampak vegetiranje.
5.01.2008 ob 11:03
mojca, vem… trust me
in se strinjam z vsem, ampak pač ni mogoče…
5.01.2008 ob 11:05
ja, ni mogoče nekoga preboleti čez noč in kar let go, samo prebolevanje leta in leta nečesa, česar ni več, kljub temu, da od drugega ni nobene reakcije…no o tem sem govorila.
5.01.2008 ob 11:54
Zakaj ponavadi ljudje, ko končajo razmerje imajo tisti čas za izgubljeni. Saj ga sestavljajo lepi krasni trenutki, kot tudi žalostni. Tako je pač življenje. Z tako miselnostjo vržemo potem vstran vse življenje, ali smo tako neumni, da mislimo, da so veze brez problemov,jih ni. Ljudje se samo razlikujemo potem, da jih eni rešujejo drugi bežijo in iščejo nove veze. Nekoga preboleti, preprosta zadeva,pustiti je treba času čas. Ta vse uredi in postori za nas, sploh če je bila zveza slaba. Hujše je če nekoga ljubimo resnično se razumemo in zadeva klapa kot radi rečemo, partner pa sreča nekoga, ki mu je kul, se zaljubi in konča vezo ne zaradi nerazumevanja, temveč ker je pač čustva preusmeril drugam. Iz mojih izkušen je to težje. Vendar nekaj imaš zagotovo prav mojca, izgubljeni čas je tisti, ki ga zapravljamo za povrnitev take zveze. Zavedati se je treba, da take pogrete zadeve nikoli ponavadi ne delujejo in to imaš tudi prav. Življenje nam včasih pač ne pusti izbire.
5.01.2008 ob 12:02
Prebolevanje mora bit, drugače zveza ni zares končana in gre le za bežanje, kot si rekel, ampak nekateri zapadejo potem v upanje in čakanje, da se bivši partner vrne. Nekateri počno to precej agresivno, drugi pa pasivno. Eno in drugo pa je ta izguba časa, o kateri pišem.
5.01.2008 ob 12:34
hm, jaz sem bila v podobni situaciji, pa ga še zdaj ne morem “spustit” iz mojih misli. še vedno vsak dan mislim nanj, ampak si vse ostale možnosti puščam odprte. poskušam, in bom poskušala. poznam pa kar nekaj primerov, ko sta oba po letu, dveh ali treh narazen, ugotovila da so še vedno prisotna čustva. in jim ratuje!
5.01.2008 ob 12:52
Jaz sem tudi vsak dan mislila nanj in si domišljala, da puščam vrata odprta vsem. Pa sem se fino nalagala
V tem zapisu ne govorim o primerih, ko so čustva tam na obeh straneh. Take zveze se lahko prekinejo in gredo kasneje uspešno dalje. Ampak čustva morta imeti oba, drugače je to le sobivanje.
5.01.2008 ob 18:53
Tri leta svojega življenja sem zapravila za iluzijo. Za vero, da še moram samo malo počakati,da se bo spremenil,kasneje pa,da bo spoznal svojo zmoto. To razumem kot čakanje v zvezi, kajti drugače nemorem razumeti kako spoznaš, da se je spremenil. Kadar samo zavoham poraz, se umaknem. To me ravno ne spominja na razgovor in razumsko reševanje, prej beg, razen če nimaš res tako dober nos, kar pa ti neverjamem.
5.01.2008 ob 23:16
Temu bi težko rekli zveza. Precej komplicirana zadeva. Ne veš, on je bil vedno tak, še vedno je, jaz sem se spremenila. Odprla sem oči in ugotovila, da sploh ni človek zame.
Ne gre za beg. Gre za umik, ko vidiš, da na drugi strani ni čustev, ni želje, ni kemije. Npr. da tip ne odgovarja več na tvoje klice, maile,…enkrat bom še poskusila navzat stik, dvakrat pa ne. Če ni ni. To sem mislila.Za nikomer ne bom klečeplazila in ga prosila in rotila in zganjala patetike.
6.01.2008 ob 13:10
ahaha….omenla si DO JAJA
Veš kaj sem si kupla v Bg usred trga…to plastično zadevščino so za 200!!!!din prodajali cigančki - obeske za ključe z različnimi napisi…pa sem si rekla: pikolina, moram met nekaj za spomin 
In se napotim proti tem obešalnikom z rdečimi napihnjenimi srčki 
Razmišljam, kaj bi mi pasalo….pa se spomnim, kako sma se z Mikijem rukzakala okol vere in Boga (on veren, jaz ateist) ter nisma prišla na skupno točko …in zagledam obesek VERNA DO JAJA. Iz inata sem ga kupila in zdaj ga nosim s sabo na ključih 
Ko ga je videl, me je poljubil na čelo 
p.s.: kar ena tak….za mimo grede pač :;)
6.01.2008 ob 17:45
verna do jaja
hahahaha ta je dobra 