Vprašal si me, če te imam še rada. Dve leti prepozno si navrgel to vprašanje med naju. Ja, imam te rada, ker si postal del mojega življenja. Ampak zdaj, ko si že vprašal, bi lahko vprašal tudi kako sem, kako sem bila vsa ta leta, ko sva nekako koeksistirala drug z drugim, a drug mimo drugega. Nikoli me nisi vprašal, kaj si jaz želim, verjetno niti pomislil nisi na to. Vedno si vzel samo, kar si ti potreboval. Že prav, da človek vzame, kar hoče, a ne da zato povozi vse, kar mu pride na pot. Niti sanja se ti ne, kaj si imel. In niti sanja se ti ne, kaj si mi storil. A tega ti ne bom povedala. Ne bom ti dala zadoščenja, da slišiš besede moje bolečine. Ne bom ti dala zadoščenja, da bi kdaj izvedel vse, kar je bilo takrat v meni. Tega ne boš dobil. Nikdar!
Po svoje je pričakovano, da me sprašuješ o mojih čustvih ravno zdaj. Zdaj, ko si ugotovil, da resnično odtekam iz tvojega življenja. Da nimaš več popolnega pregleda nad tem, in prav nobenega vpliva na to, kaj počnem, s kom se družim, s kom preživljam večere in o kom sanjam. Nimaš več moči nad mano. Prosiš me, da zate naredim to in ono in jaz ti povem, da je to šele v drugem, tretjem planu…počakaj pač, kot čakajo vsi ostali.
Ne bom razglabljala o tem, kako in kaj in zakaj…o stvareh, ki so minile ni vredno izgubljati časa in besed.
Rekla sem, ja, imam te rada. Ampak nič več in nič manj kot večino ljudi, ki jih poznam. Ne, ljubim te. Škoda, da nisi vprašal že prej…
4.02.2008 ob 11:19
Ko mislijo, da so te zgubili so pa glasni…in če popustiš in ga spustiš nazaj…te bo samo še przadel znova in znova…
4.02.2008 ob 11:23
Ni ni…ni več kam spuščati nazaj. To je preteklost. Jaz sem s tem opravila, zdaj bo moral pa še on.
4.02.2008 ob 12:09
občudujem te, da imaš toliko volje in moči, jst bi bla rada tud tko pogumna.
4.02.2008 ob 12:11
To nima veliko s pogumom ali močjo. Jaz sem pri sebi razčistila stvari. Pogledala sem realno na situacijo. Vprašala sem se, če sem srečna v taki situaciji…in odgovor je bil ne…zato se je bilo treba premaknit. Dovolj dolgo sem cepetala na mestu.
Sem pač človek, ki se je odločil, da ne bo vztrajal v situacijah, ki ga ne osrečujejo.
4.02.2008 ob 14:06
še en par rok mu maha v “pozdrav”
4.02.2008 ob 14:52
Mojcas, vesela sm, da si razčistila stvari in se premaknila naprej…ta občutek, ko se te nekdo ne more več dotakniti je pa enkraten… čista in razpucana, pripravljena na novo!!! ja, tle ne gre za pogum, se strinjam s tabo!!! uživaj v teh občutkih enosti s sabo…
4.02.2008 ob 17:33
Na žalost skoraj vedno vprašajo prepozno. V bistvu pa je pomembno, da se tebe to vprašanje na nek način ni dotaknilo, saj si šla naprej in ne gledaš več nazaj. Tako, da samo bravo z moje strani
4.02.2008 ob 18:25
Zelo vesela sem, da si opravila s preteklostjo in da ti ni prišel do živega. Sama sem imela nekoga, ki je bil ljubezen mojega življenja. Dala sem mu konec, ker zveza z njim ni nikamor peljala, vedno znova so bila odrekanja z moje strani, tudi popuščanja in ne vem kaj še vse. V zvezo sem vlagala samo jaz, on pa nikoli. A najhuje je bilo to, da ga nisem mogla preboleti, pustiti za sabo. Vedno znova se je pojavljal v mojem življenju. Vse skupaj je prišlo tako daleč…da sva še dolgo po najinem koncu potem bila grdo rečeno fuk frenda…dokler nisem spoznala tipa, s katerim sem bila. Takrat sem prekinila z njim za leto dni. A najhuje je bilo to, da ni važno s katerim tipom sem bila skupaj, da me je spravil od njega stran, a to čisto nezavedno…z mano je znal manipulirati. Lani sem spoznala enega tipa, ki je bil resnično božanski, zelo srečna sem bila z njim, vse je storil zame, ob njem sem se počutila kraljica…bila sem kot v devetih nebesih, a se je spet pojavil on…bivši…tokrat je želel resno zvezo z mano, da ponovno probava kako bi nama laufalo…bila sem v dilemi kaj storiti. On me je čakal tako dolgo, da sem prekinila stike s tipom, ob katerem sem bila neznansko srečna…Naj povem, da mi je bilo prva 2 meseca lepo z njim, saj sem ga ljubila kot prvi dan…a najhuje je bilo to, da je bil on še vedno isti prasec kot takrat, ko sem bila prvič z njim. Ni mi jasno kak sem lahko bila z njim, hotela sem že nič kolikokrat oditi, a preprosto nisem imela moči, vedno znova mi je rekel, da probajva še, mogoče pa bo tokrat bolje… Prekipelo pa mi je malo po njegovem rojstnem dnevu v decembru, povedala sem mu svoje in mu dala konec. Takrat me je objel, spustil solzo ali dve, da bi me po mojem obdržal, a bila sem močna in odšla. Povedala sem mu, da naj me pusti pri miru, da on zame ne obstaja več in da ga ne želim niti videti, niti slišati več. Sedaj je od tega kaka 2 meseca. Moram priznati, da me boli, da je bil nekdo takšen do mene. A najhuje je to, da sem zaradi tega tipa, ki sem ga tako brezglavno ljubila, izgubila moškega svojega življenja, nekoga, ki mi je bil predan z dušo in telesom. Trenutno pa sem v težkem obdobju, ko se trudim dobiti nazaj moškega svojega življenje, nekoga, ki mu resnično ni bilo mar zame. Imam pa občutek, da mu je sedaj vseeno zame, a upam, da me ta občutek vara. No, da ne bom več dolgovezila. Želim povedati le, da kadar v prvo ne klapa zveza, tudi v drugo ne bo. Če ne sprejmemo partnerja takega kot je, z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi lastnostmi, potem zveza nima pomena….
4.02.2008 ob 23:26
@pokahontas…ja, mahamo mu…pa-pa
@saaba…ja, občutek je fenomenalen. ko enkrat vidiš, da imaš samo še sam kontrolo nad samim sabo.
@senorita…vprašanje je prišlo mnogo prepozno, da bi se me dotaknilo.
@saby…ne preživljaš ravno lepih trenutkov. upam, da ti uspe dobiti nazaj tistega ‘pravega’, držim pesti zate.
4.02.2008 ob 23:56
…vprasanje za vsakogar, kot si ze napisala Mojca; me to, kar zivim res osrecuje, mi to pomeni ziveti na tak nacin ali se zgolj slepimo in stem vsakic znova umre del nas… …zacetni koraki so vedno tezki za vse… … a spostovati je treba samega sebe najprej…
menikmate
5.02.2008 ob 00:23
Japp…Če sama ne bom spoštovala sebe in svojih želja, kdo drug bo to delal potem? No, takega še nisem našla.
Osrečim pa lahko tudi samo sama sebe. Nihče drug me ne bo. Prišla sem daleč ja.
6.02.2008 ob 00:03
mojcas, bravo. Ko je enkrat prepozno, je prepozno in nima smisla oklepati se nekih stvari ter mogoče celo upati na izboljšanje ali spremembe. Kar je bilo, je bilo… jaz pa ti iz srca želim srečo za naprej
6.02.2008 ob 07:47
Hvala ti. Jah če ni, pol ni. Tko to je. Nimaš kaj.
6.02.2008 ob 07:51
Ljudje se prepozno zavemo, da nekdo bledi iz naših življenj… In takrat, ko je včasih že prepozno, se začnemo truditi…
6.02.2008 ob 07:57
Japp…ampak to je že ‘zvonenje po toči’…
14.04.2008 ob 09:18
Ljudje vedno je tako,da ko človek beži iz enega zakona v drugega…,vse dokler bomo bežali se to ne bo končalo,konča se le ko se tudi sam ustaviš in se KONČNO soočiš z vsemi problemi,po možnosti se ljudje vračajo tudi na sam začetek in šele tukaj se stvari začnejo urejati.Bežanje ni rešitev,treba je biti ODLOČEN in reči trdno DA ali NE in za tem morate tudi trdno stati,v kolikor imate dvome,je dobro da svojo preteklost,še bolj spoznate saj je možno da ste kaj spregledali,ali pa malce pokukate še bolj nazaj.Ne bom se strinjal,namreč pomembno je vse vaše življenje,samo morate imeti trdna stališča. Jaz kot moški ljubim svojo žensko,pa vendar imam hkrati rad tudi vsa dekleta ki me samo malo privlačijo,če ne že samo zaradi spolnega nagona,pa si domišljam kako bi jo rad imel in takrat,veste meni ni lahko to me tako boli ker vem da bi lahko bil “tam” pa nisem in si rečem nisem dovolj dober zanjo in me spreleti strah in največja bolečina ljubezni.Pač vztrajam tam kjer sem in kaj si morem…Nismo vsi popolni,pravzaprav ni NOBEDEN ljudje smo si vsi različni.
14.04.2008 ob 10:09
Saj je fino, če je človek vztrajen, ampak če vztraja v nečem, kar ga ne osrečuje ne koristi ne sebi ne partnerju. Zreli ljudje se lahko vse pogovorijo in zmenijo, ampak pogovoriti se je treba.