Zadnjič sem te prosila za stekleničko glasu, eno majceno. Ti pa si me presenetil s celo ‘flašo’ . Ali je kaj lepšega kot to, da ti nekdo zvečer pove pravljico? Ne prebere, ampak pove iz glave. Tisto pravo, tisto staro, na katero si že pozabil, zdaj pa je on spihal prah z nje prav zate. Neprecenljivo. Tako kot zahajajoče sonce nekega poznopoletnega večera, ko zarja čez nebo zapelje oblake iz puha. Neponovljivo. In jaz sem ostala brez besed. Nekaj posebnega si, veš…
Kadar zaslišim tvoj glas, čas zame nima nobenega pomena več. Izgubim se. Poletim. Noge se mi kar same odlepijo od tal. In ne morem si pomagat.
Nekega dne te bom prosila, da v majceno stekleničko zašepetaš nekaj lepega in potem jo bom vedno nosila s sabo okoli vratu. Da se bom vedno počutila varno. In ko jo bom pogladila s prsti, se bom spomnila slik iz tiste pravljice, pa tiste pokrajine, tistega sončnega zahoda, tistega občutka, ki ga besede ne morejo opisati….nekega dne bom res to storila.
Kam plujeva midva?
6.02.2008 ob 18:25
Tole je pa ful lepo…
6.02.2008 ob 20:59
Ja, je bilo lepo slišat tisto pravljico.
7.02.2008 ob 14:51
Mojca, res pohvalno! Morš napisat knjigo… =)
7.02.2008 ob 19:22
Nekega dne….