Tebi…1
Zadnji dnevi so minili hitro, zahvaljujoč vsem obveznostim, ki pa so padle v kategorijo Zelo zabavno, zato mi sploh ni bilo težko, pa čeprav so me noge komaj nosile. Ampak saj veš, kadar je človek motiviran in v čem uživa, potem mu ni težko stopiti do roba svojih meja ali celo iti čez nje…
Bi pa bili ti zadnji dnevi peklenski, če bi bila sama s seboj. Če bi imela čas za razmišljanje. Če bi si dopustila, da bi misli poletele k tebi.
Pa kljub temu so vzletale moje misli, a jim nisem pustila, da bi vzletele…
Ne vem, kaj je tisto, kar me vleče v tvojo smer. Ne vem, kaj je tisto, kar naju veže in zateguje tisto vrvico. A rada bi ugotovila kaj je in razvezala to. Lažje bi bilo zate in lažje bi bilo zame…
Kakšen dan si rečem:”Bile so le sanje. Pozabi. To zares ne obstaja. Take zgodbe niso resnične.”…in potem začutim vse tisto in se vprašam, če tudi to ni resnično. Nekaj, nekje, v tem vesolju, je šlo narobe. Sva to ‘narobe’ ustvarila midva ali je to ustvarilo ‘naju’?
Ne bom rekla, da te ljubim, ker te ne morem. In tudi če bi te ali bi te lahko, si zdajle tega ne bi dovolila…a vem, da bi te lahko…
In pogrešam tisto, kar mislim, da si ti. In tega ne najdem v drugih ljudeh. In to pogrešam…Like the deserts miss the rain…
Vem, da tudi ti misliš name…
- vseeno mi je, če tole prebere ves svet… [hitr nazaj!]
19.02.2008 ob 20:31
ful lepo, kot vedno..
sama pa najbolj “rabim” in se prepoznam v tem stavku “In pogrešam tisto, kar mislim, da si ti.”
19.02.2008 ob 20:34
19.02.2008 ob 21:44
hvala punce…tist stavek je tut zlo ključen.
20.02.2008 ob 00:46
Ljubezen, raj ali pekel?
20.02.2008 ob 07:36
Na to vprašanje ti ne znam odgovoriti….