MOJCAS

Spomin je odtekal kot pesek v peščeni uri. Skozi ozko grlo zavesti. Ko se je šele dodobra zavedel, kaj je ravnokar odšlo skozi tista vrata, je bilo že prepozno. Odšla je mladost. Niti vrat ni priprla za sabo, niti pomahala v slovo. Na tiho se je splazila ven, kot mačka, ki je ves čas načrtovala pobeg, le čakala je na priložnost. In niti več ni mogel steči za njo. Sedel je tam in le še zrl je lahko v svet, kako beži mimo, ni ga več soustvarjal, ni več lovil koraka z njim. Prijatelji pa so lovili njegove besede, ki so sem in tja še vedno našle pot v svet. Kdaj pa kdaj se je zgodilo, da so ustnice kar same začele pripovedovati misli, ki so še vedno švigale sem in tja. V sanjah ga je sinoči obiskala mala morska deklica - lille havfrue, zdelo se mu je, da se mu smehlja prav tam, na obrežju Kopenhagna. Ni govorila razločno, je pa razumel, da mu želi povedati nakaj o stvareh in ljudeh, ki jih ni nikoli imel. Za trenutek se mu je zazdelo, da je imela obraz prostitutke iz Pariza. Nato pa se je njen obraz spremenil v obraz Edwarda Collinsa, na koncu se mu je zdelo, da je spregovorila celo z njegovim lastnim glasom, a govoril je nerazločno. Nikoli ni imel, nikoli zares ni imel. Za vedno je ostal tisti trpinčeni zapuščeni deček iz ulic Odenseja. In ne le spomin, tudi življenje je odtekalo…

.

Spomenik Hansu C. Andersenu.