MOJCAS

Pred leti, ko sem še stanovala v Ljubljani, se tam nikoli nisem počutila domače. Posledično sem veliko hodila domov in takrat, ko je bila morda šansa, da se za vedno odselim od doma in ostanem v Ljubljani, sem odšla nazaj domov¹ . Potem sem se Ljubljane, iz večih razlogov (recimo, da ‘osebnih’), izogibala kot ‘hudič križa’. In čas je mineval…

Ljubljane tudi nisem pogrešala zaradi praktičnih zadev, nakupovanja, obiskov kina (Jah, pač še vedno rada hodim v kino, oldfešn sem.) itd… Na Štajerskem vse to dobiš, pa še manj je gneče, zraven združiš obveznosti s prijetnim in naenkrat mesta ne pogrešaš prav nič.

Vse do izpred nekaj tednov, ko sva z mami lutali po Ljubljani in pristali na ‘čokoladnih sanjah’ in kavi. Skozi okno sem opazovala ljudi in mami me je opozorila, da Ljubljančani vsi namrgodeni nekam hitijo. Imela je prav. Danes pa vidim v tem še nekaj več. Nekaj, kar morda meni manjka - ‘nekam hitijo’…nekam hitijo, k nekemu cilju, z nekim namenom, z neko željo, morda adrenalinom - ‘Bom prišla pravočasno?’ - in morda jih nekje nekdo čaka…Tisto, kar (nevede?) najbolj pogrešam…

Najprej pa sem Ljubljana začela pogrešati zaradi deficita kulturnega življenja, zato so začeli moji obiski Ljubljane kar naenkrat postajati pogostejši.

Včeraj, ko sva s Katarino obiskali mojega bratranca, v njegovem začasnem (?) domu, nad njegovim novim kafičem na Trubarjevi, sem uresničila željo, da se sprehodim malce po starem delu mesta in po dolgem času sem začutila njegov utrip, za katerega sem še pred kratkim trdila, da ga sploh nima…

Hodila sem po ulicah, po katerih sem dolga leta dnevno stopala gor in dol in pravzaprav prvič sem slišala melodijo ulice - koraki, pogovori naključnih mimoidočih, smeh, zvok zavore na kolesu, zvok zvončka, vrvež pred prodajalno bureka in nato vonj, ki je prihajal iz njega, dva poulična glasbenika, ki sta si vzela ‘čikpavzo’, ljudje, ki so odhajali domov, prodajalke, ki so zapirale trgovine,  Ljubljanica, ki se umazana, a nepogrešljiva, vije čez mesto, japonski turisti, ki jih srečaš trikrat na eno popoldne in se vprašaš, če bi jih zdaj moral že pozdraviti, prodajalka sladoleda, ki ti zaželi, naj ti sladoled tekne, sprehod po Wolfovi, ki je že od nekdaj, z Julijo na oknu, ena mojih najljubših ljubljanskih ulic, pa ne zaradi trgovinic, ki se tam nahajajo, pač pa zaradi lege in nečesa, česar ne znam prav definirati, vonj po ljubljanski Illy kavi in njen okus, ki ni tak, kot mi je ostal v spominu. Boljši je. Zahvališ se podarjenemu luksuzu prostega sprehoda po Tromostvovju, ko ti ni več treba paziti, da bi te od nekod podrl mestni avtobus, ljudje, ki sedijo na stopnicah Frančiškanske cerkve in ob Prešernovem vznožju (ta prav gotovo ne bi imel nič proti, da mladina z vinom sedi pod njim), se smejijo, debatirajo, razlagajo, podijo tistih nekaj golobov, ki še vztrajajo tam okoli, stolna cerkev in trg pred njo, ki je na večer že prazen, a s karizmo prostora, ki je bil še malo prej poln ljudi. Tržnica je s svojimi malimi in velikimi stojnicami že potonila v sen, skrbnik je na ta pozno pomladni večer, zbrisal z nje še zadnje ostanke dneva, s curkom vode jo je spral v kanalizacijo - a komu mar, jutri je nov dan, nove stopinje, novi ostanki, novi vonji, okusi, nasmehi, besede in barve, ki se bodo zmešali v novo sliko dneva. Sprehodim se s sladoledom čez Zmajski most, ki mu da priokus čokolade, še en pogled na grad, ki je že prižgal svoje luči in zvezde, ki jih iz presvetljenega mestnega jedra ne vidiš, a slutiš jih, da so tam…in tvoji koraki po granitnih kockah kar naenkrat postanejo neznosno lahki…

In vendar je živa. Čutim jo…

Trenutek postanka na Zmajskem mostu.

1. no ja, do Ljubljane pač nimam daleč, slabih 30 minut[hitr nazaj!]