Zdelo se mu je, da skozi navidezne špranje življenja odtekajo njegove misli. Zdaj je izgubil eno, zdaj drugo. Tistega večera je sedel na vrtu sam v tišini in lovil svoje misli, kot malo prej komarje, ki so brenčali mimo njegove glave. Prižgal si je cigareto, saj to menda odganja mrčes. A ni pomagalo kaj dosti, saj so komarji veselo letali in pristajali na njegovi goli koži. Sem in tja je je imel občutek, da je kakšna komarica zarila žrelo v njegov vrat in pila kri. Misel na to je pri njem zbudila navidezno srbečico in neko tesnobo. Ali je naključje, da kri pijejo ravno ženski primerki te živali? Ob tej misli so se mu kotički ust kar sami od sebe razlezli v hudomušen nasmeh. Sem in tja se je v njem zbudil moški šovinist, a to so bili redki in kratki trenutki, povzročeni morda z željo, da bi to dejansko bil. Pa ni bil. Dokaz za to je bila tista strta reč tam v sredini prsnega koša.
Za sabo je imel dolg dan, ki je zdaj tekel h koncu, a kaj ko se jutri vse spet začne znova. Kljub vsemu je črta dneva dobro slepilo, da se nekaj končuje in nekaj drugega začenja, čeprav je vse teklo naprej. Brez začetkov in brez koncev se čas venomer izgublja v neskončnosti.
Če ne bi bil skoraj prepričan, da prav ta trenutek nekje bedi ona, bi se počutil kot edini brodolomec, ki ga je naplavilo na ta planet. A to, pravzaprav neosnovano, slutenje, ga je navdajalo z nekim nekontroliranim optimizmom in ko se mu usta že drugič na ta osamljeni večer razlezla v nasmeh, je ugotovil, da imajo prijatelji morda prav, morda pa res že počasi izgublja svojo pamet. A zakaj se še vedno smehlja?
Odločil se je, da je čas za spanje, morda pa spanec prežene misli na njo. Vstal je izza vrtne mizice, ki ji je družbo delal prazen star naslanjač. Na mizi je v pepelniku izgorela cigareta.
Postelja je bila skrbno pospravljena, kot da bi čakala na svečan dogodek. Razdejal jo je, se skobacal prav na sredo, premaknil blazine sem in tja, nato pa legel in se umiril. A le za kratek čas. Sedel je, pogledal levo in desno, bil je strašno iritiran, pa niti vedel ni zakaj. Spet je prižgal luč. Mogoče pa bi bral. Ali pa tudi ne. Poškilil je na uro in si premislil. Zalotil se je, da leze na eno stran postelje, kot bi delal prostor… Nato se je spet namestil v ležeč položaj prav na sredino ležišča in nato v spoznanju, da nekaj manjka, globoko zavzdihnil.
Kako se mu je lahko še včeraj zdelo, da mu nič ne manjka, da je sam sebi povsem dovolj. Danes pa…ta praznina.
Zazdelo se mu je, da je nekje v daljavi volk samotar zatulil v noč…
.
Beverly Bennington - Wondering
Zadnji komentarji