Impresija

Jun 29

Impresija

Ne spomnim se, kdaj se je začelo moje zanimanje za umetnost, verjetno sem se z neko ‘lakoto’ po njej že rodila. Likovna umetnost ima pri meni posebno mesto, pa tudi ne vem zakaj. Mogoče me je začarala (odlična!!) reprodukcija Mone Lise, ki jo imamo doma, saj me je s svojim pogledom ’preganjala’ že kot majhno deklico. Vsak košček te slike poznam prav natančno in prav posebno doživetje je bilo prvo srečanje s to sliko v Louvru. Kdaj pa sem prvič prestopila vrata Narodne galerije se tudi ne spomnim, vem pa, da so se mi sobe zdele kot posvečeni prostori, nek kraj, kjer preteklost sreča sedanjost, kjer za trenutek oživijo pripovedi in ljudje, ki so ujeti v leseni okvir.

Skozi vrata Narodne galerije sem stopala kot otrok, najstnica in danes kot ženska, a nekaj se ni prav nič spremenilo - še vedno berem zgodbe s slik, le da so te postale malce drugačne…in vsakič so bogatejše.

Zadnjič sem obiskala Narodno galerijo pred 10-imi dnevi, saj mislim, da bi moral razstavo Slovenski impresionisti videti vsak ljubitelj slovenske umetnosti. Po daljšem premoru sem zopet prestopila tista visoka srednja vrata stavbe Narodnega doma. Prejšnjič sva šla skozi ta vrata v dvoje, zadnjič pa sem šla sama, skupaj s svojo sestro. Ta je takoj po prihodu na stopnišče srečala profesorja s katerim je sodelovala in jaz sem ‘obvisela’ pozabljena pod Groharjevim Macesnom na stopnišču. Nekaj časa sem postopala sem in tja, nato pa se odpravila v zgornje nadstropje sama. Tam je bilo vse polno ljudi, ki so (bolj ali manj z zanimanjem) hodili od slike do slike. Malce iritirajoče, sem pomislila, nato pa stopila naprej… Ni trajalo dolgo, ko ljudi okoli sebe sploh nisem več opazila. Kasneje sem bila sestri za te minute, ko me je pustila samo, zelo hvaležna. Bili smo samo še jaz in impresionisti…pomlad, rdeči dežnik, vrbe, sejalec in črednik. Groharjev Črednik je sicer v lasti Moderne galerije in visi ponavadi tam ‘čez cesto’, tokrat pa so ga postavili na častno mesto v Veliki dvorani ob bok Sejalcu in Pomladi, kjer (kot sem opazila) ostaja malce neopažen. Po krivici… Moj popotnik v Kam… Verjetno sem bila ena redkih obiskovalcev, ki si je za to sliko vzela precej časa. Impresioniste namreč ne moreš pogledati na hitro, moraš začutiti, kaj želijo prikazati. Z impresionistilnimi deli imamo nekaj skupnega: Tako zanje kot zame velja - Sem tisto kar vidiš…in še veliko več…