Danes pa ena iz mojega ‘arhiva’.
Pred leti, ko sem prvič obiskala Strassbourg, sem bila takoj fascinirana nad katedralo, ki stoji v mestu. Lahko rečem, da je ena mojih najljubših evropskih katedral in to iz enega samega razloga - polna je zgodb. Zgradba je polna figur, ki pripripovedujejo eno od številnih zgodb, ki jih je želel povedati arhitekt. Za marsikoga presenetljivo je odkritje ženske sohe, ki simbolizira sinagogo. Za človeka z mojo domišljijo je to raj 
Najbolj zabavne in čudovite zgodbe pa so ponavadi tiste, ki so malce skrite. Pred leti me je navdušil detajl, ki sem ga na nek način vzela s sabo domov.
Gre za kipec glave majhne pošasti, ki se skriva na v kotu pred glavnim vhodom v katedralo. Pomoje so se mi oči kar zasvetile, ko sem zagledala tisto malo simpatično pošast. In seveda je bilo treba vzeti v roke svinčnik in hopala, nastalo je tole:
Pošastko sem sicer tudi fotografirala na naslednjem obisku Strassbouga, toda fotke ne najdem, saj se je to dogajalo že skoraj 10 let nazaj.
Letos pa sem pošasto še enkrat narisala, zdaj se pa mislim, da potrebuje le še neko zgodbo… kaj ne?
24.08.2008 ob 18:51
Ej, ti pa lepo rišeš
te povabim na prepleskavanje moje sobe pa se lahk izživiš
24.08.2008 ob 23:11
hahaha
a veš, da mamo res v planu mal porisat eno otroško sobo 
30.08.2008 ob 16:37
Katedrala v Strasbourgu… malce sem poškilila na google, izgleda res pestra z detajli in se mi zdi, da sem ugledala tudi tega pošastka. Le da je tvoj bolj prijazen in moderno zdizajniran.
Mimogrede, slikica z nojem že nekje od prejšnjič je bila pa posrečena. 
Kot si napisala, majhni detajli lahko povedo cele zgodbe. In naravnost krasno je skozi nje na primer odkrivati zgodovino kakšne stavbe ali celo kraja, “vtisnjenega” na njej. Zdi se mi škoda, če bi bili spregledani. Ampak največkrat se zgodi ravno to in posledično kitajski turisti poznajo znamenitosti zgradbe bolje od tebe samega, ki jo imaš vsak dan pred nosom. Včasih se čudim česa vse ne opaziš, že če vsaj za nekaj trenutkov odlepiš glavo od tal, med tem ko hodiš po ulicah domačega mesta in se ozreš po starejših stavbah (samo da moraš najprej naštudirati vse pozicije kandelabrov). Neverjetni detajli, freske, poslikave, kipi, figure… (ne najdem sedaj točnega izraza za to sorto umetnosti), za katere se sprašuješ od kdaj so se tam znašli.
Takšni detajli dajejo čar, pa najsi bodo vpeti v arhitekturo hiše ali celo nagrobne spomenike, ki so zopet lahko umetnost (pripovedovanja zgodb) zase. Spomnim se z londonskega pokopališča dveh spomenikov, dejansko kipov, eden v obliki sidra, drug v obliki ladje, drug poleg drugega, pri čemer je že prvi pogled nanju povedal svojo zgodbo. In dalje razni simboli, s katerimi je “modra kri” poudarjala svojo pomembnost, celo do heraldike bi lahko prišli… Nasplošno pa, lušni so kotički, kjer domišljiji pustiš svojo pot.
Prijateljica mi je pohvalila katedralo v Reimsu, če sem si prav zapomnila ime. Po njenem naj bi bila celo lepša od Notre-damske. Samo tako, če te bo kdaj zaneslo mimo (mogoče te je že).
P.S: Vidim spremembo tukaj na blogu, majhna a velika. Simpatično, čeprav se bo treba še en mal navadit. Vsebina je pa… tako poglavje zase.
30.08.2008 ob 17:14
Ja, moj pošastek je zdaj veliko bolj moderno narejen kot tisti s katedrale v Strassbourgu.
Zanimivo, da omenjaš katedralo v Reimsu
Tule sem nekaj pisala o njej: http://mojcas.blog.siol.net/2008/07/01/misel-se-je-zataknila/ V njej je vitraž, ki ga je naredil Marc Chagall. Takrat, ko sem bila tam, sem doživela trenutek, ko je kar naenkrat skozi ta vitraž posijalo sonce. Noro lepo.
Spremembe so majhne, ravno prav velike, da so vidne, pa da se človek ne počuti tuje
ostaja modra barva. Zdi se mi, da Mojcas brez modre barve ne more biti. 
Glede vsebine pa…hvala
30.08.2008 ob 18:09
@mojas: Reims? Nisem vedela. Zanimivo, da omenjaš tale post, ker se mi je tedaj ob tistem modrem vitražu (najlepša globina barve) v trenutku utrnila meni ljuba Proustova misel, v kateri je opisoval vitraž in ravno tak trenutek (imam celo prepisanih nekaj besed, sicer vzeto precej iz konteksta, a vendar):
“…, za katerim pa si čutil trenuten nasmeh sonca, dražji od vsega tega bogastva; v nežno modrem valu, ki je oblival drago kamenje… pričaral mi je bleščečo, z zlatom pretkano preprogo steklenih spominčic, ki so se razcvetele v neki zgodovinski pomladi…”.
Ja, nekaj Proustovih misli se mi je shranilo tudi v pisni obliki
Pač, pri tej mi je bil všeč tisti trenutni nasmeh sonca, skupaj z razcvetelimi spominčicami neke pomladi, ker si predstavljam, kot si napisala, noro lepo, najdražje. 
In tale slikica gre zraven: http://www.sacred-destinations.com/france/images/paris/notre-dame-cathedral/rose-window-cc-farl.jpg - rozeta v Notre-damski katedrali, ki ima nekaj takih spominčic. Sicer popolnoma teoretično, a gelde na to, da je bil Proust domač v Parizu, bi lahko našel kaj inspiracije tudi v tej katedrali. Morda. 
In še marsikaj je zanimivo…
30.08.2008 ob 18:12
Ups… zgoraj “mojcas”, of course
30.08.2008 ob 20:48
Mislim, da bi tvoja teorija o Proustovem navdihu kar vzdržala.
Lep utrinek si zapisala oz. pričarala s tem citatom in fotko.
Notre Damme pa name ni naredila velikega vtisa, ker sem imela malce smole, saj so jo takrat, ko sem bila tam obnavljali in nisem šla notri…upam, da me bo kdaj še kdo peljal v Pariz
mojcas of course…sicer pa tripam tudi na moja, maja, mateja itd…
vse živo sem že slišala 
hahaha 