MOJCAS

Kot sem že obelodanila na blogu, je moja sestra pred nekaj dnevi praznovala svoj 30. rojstni dan, ker pa živi v Nemčiji in je načrtovala priti na obisk domov šele nekaj dni po rojstnem dnevu, bi to pomenilo, da ne bi skupaj praznovali. Kljub vsemu sem jo želela na nek način presenetiti, tako sem iskala na internetu najboljšo dostavo rož, ki jo lahko naročiš na internetu. Po premisleku pa se to ni izkazalo za dobro idejo, saj sestra od rož ne bi imela nič, saj bi ovenele v času, ko bi bila na obisku doma. Tako je bilo treba stuhtati nekaj drugega…

Tako sem v četrtek zjutraj malo pred deseto uro poklicala svojo nič hudega slutečo sestro (ki sem ji prejšnji večer po telefonu povedala, da obžaluje, da ne moremo biti skupaj na njen rojstni dan), ji zaželela vse najboljše in ji povedala, da ji je nekdo na Römerkreisu (kot ljubljanski Bavarec) pustil presenečenje, naj se odpravi tja. Sestra je bila seveda radovedna, jaz pa sem jo odpravila, da se mi mudi, ker me je šef poklical v pisarno (še ena od mnogih laži, ki jih je slišala v minulih tednih od mene:). Ker je bila malce prehitra, je prispela na cilj pred presenečenjem in morala sem jo obvestiti, da mora še malce počakati. In potem, ko je veselo čebljala po telefonu, se je pred njo pojavila postava v rumeni majici. ”Vse najboljše!” sem zavpila. Presenečenje je bilo popolno, ko me je zagledala. Prinesla sem ji tudi darilo, domačo pehtranovo potico in 4 litre slovenskega vina. Dan je bil še naprej čudovit, brunch pri njenem prijatelju, ki se je res potrudil (no, saj se vedno) in pripravil kraljevsko pojedino (pa tudi kave je bilo ves čas na pretek!), potem pa smo zvečer na pikniku ob reki proslavljali njen rojstni dan. Novica dneva pa je bila seveda ta, da sem jo jaz presenetila.  Predstavljam si, da si bo tudi zato ta dan zapomnila za vse večne čase:)

Izvedba tega pa ni bila preprosta. Najprej sem jo morala dobro izprašati, kaj bo počela na svoj rojstni dan, kje se bo nahajal in pa kdaj odhaja dva dni po rojstnem dnevu domov, da sva šli skupaj, na isto letalo. Vse to, sem morala izvesti brez, da bi postala sumničava. Pa tudi njenim prijateljem (razen enemu) nisem sporočila, da pridem, saj bi se hitro kdo zagovoril in presenečenje bi bilo pokvarjeno. V zadnjih tednih sem ji morala precej lagati, kadar sva se pogovarjale o mojih načrtih in o njenem rojstnem dnevu. Lagati sta ji morala tudi starša in vsakič, ko je zazvonil telefon sem se bala, da ne bo komu od njiju ušlo, da pridem k njej.

V četrtek zjutraj sem tako vstala ob 3h zjutraj, se ob 4h odpravila od doma v Gradec, se vkrcala na letalo in ob 6h smo poleteli za Frankfurt, nato sem se še 45 minut peljala z noro voznico shuttla do Heidelberga in nato sredi njega presenetila sestro. Moj informator mi je precej dobro opisal njene načrte za tisti dan, tako da mi je ni bilo težko najti. Imela pa sem pripravljenih precej planov, če bi šlo kaj narobe oz. če bi sestra spremenila svoje načrte. Dva dni pred odhodom mi je povzročila precej sivih las, saj mi je povedala, da obstaja možnost, da se s prijatelji na njen rojstni dan odpravijo na celodnevni izlet, kar bi bilo precej nerodno, saj sem imela načrt ostati pri njej zgolj dva dni in pol, saj je ona takrat že imela rezerviran let za domov. Ampak vse se je lepo izteklo… in v soboto sva prispeli skupaj domov v Slovenijo.

Precej ljudi mi je reklo, da se jim zdi noro, da se sestra tako potrudi zate in da oni tega od svojih bratov in sester ne bi nikoli pričakovali. Pa še obisk za tako malo časa, pa draga letalska karta…že res…samo presenečenje na obrazu sestre je bilo neprecenljivo:) Seveda bi to storila še kdaj, za ljudi, ki jih imaš rad, se ni težko potruditi. Vem, da bi ona storila kaj podobnega zame. Želim pa si, da bi se tudi drugi judje za svoje drage  bolj potrudili (prav vsak dan v letu)…