Nov 30

Ne pomnim, kdaj sem nazadnje vstala tako zgodaj zjutraj, da je tema ležala še v vsaki najmanjši špranji, še hiše so tiho dihale v spalnem ritmu, luči so mežikale le na ulicah, pa še tam je kakšna ugasnila. Tropasovna avtocesta pa ni poznala počitka, tam so avtomobili obsvetljevali mimobežeča drevesa, ki so v temi zgodnjega jutra in polsvetlobi žarometov kazala svojo izkrivljeno podobo. Če mi njihovi resnični obrazi ne bi bili poznani, bi mi odsevi nagnali strah v kosti.

V daljavi je bilo eno od manjših mest in nad njim siv oblak, ki se je pričenjal ali pa izginjal v najvišji točki mesta. Ko se nam je mesto približalo, se je kot najvišji vrh mesta identificiral stolp toplarne, ki je zakrivil siv oblak nad mesto. Pričelo je deževati. Most čez reko je s svojimi reflektorji zaslepil mogočnost reke, ki je tekla pod njim. Ni je bilo videti, a lahko si jo slutil, lahko si si predstavljal, kako njeni valovi plešejo z vetrom, ki je vel po ulicah in pognal v ples listje in smeti, ki so končali na še toplih asfaltnih tleh.

Mimo se je prpeljal gosto posejan gozd uličnih luči, ki niso nikomur kazale poti, bile so same sebi namen in utrnilo se mi je, da morda sodim med njih.

V mravljišču iz betona in asfalta, vsak hiti po svojih utrjenih poteh in včasih se dve mravljici srečata, pa vesta, da da bi morali hoditi skupaj, pa ne gresta, kar tako, iz navade in moje misli iz neprespane noči begajo kot mala nervozna mravljica, ki ne ve več naj gre dalje ali steče v drugo smer.

V zgodnjem jutru si želim kave, tistih navihanih oči, toplega objema in moje domače postelje, kjer ni pouličnih svetilk. Iz torbe vzamem knjigo Von der Kürze des Lebens, Seneca. Zdi se mi, da iz radia nekje na tiho poje Xavier. Zdi se mi.

Moja sporočila pa so očitno še naprej nejasna, tavajo v temi. In prav jaz, od vseh ljudi, ne znam povedati, ne znam pokazati, kaj je tisto, kar mi že dolge mesece krade noči. Es kam (eines Tages) so über mich, wie die Nacht über die Welt…

Na obzorju se je zdanilo, jaz pa spet nisem zatisnila očesa.

  • Share/Bookmark
 

5 odgovorov na “Na poti domov”

  1. Dicky Hardy Pravi:

    Dobr napisan.Presenečaš bejbi. A kaj veš kdaj bo Bložič?

  2. butec Pravi:

    Mojca ! Sem pogledal,tvojo predstavitveno stran,pa se zdi,da imaš namesto glave cekar.Lahko je ta izgled,razlog za nespečnost.Za pomirjanje pa namesto Xsare,raje poslušaj,kakšno domačo,od Jožeta Flereta .

    Zdaj grem pa v Hofer po čokoladico,da jo bom lahko dal, kakšni žalostni deklici.

    Prelep sončen dan ti želim !

  3. mojcas mojcas Pravi:

    @dicky….ne vem, zakaj bi bil to nek presežek :P kar se pa Bložiča tiče, pa izgleda, da ga letos ne bo, vsaj ne v obliki kot je bil minula leta. Če pa bo, ti pa posredujem vabilo.

    @butec…ja, vidiš, to bo to…vir vseh mojih težav je ta cekar, ki ga imam namesto glave. :)

  4. Dicky Hardy Pravi:

    Razlog je najbrž prašičja gripa in recesija!

  5. mojcas mojcas Pravi:

    Globalno segrevanje si pozabil!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !