Dec 13

Bilo je jutro na kraju pozabljenem od ljudi, kamor so sinoči z neba padale zvezde in nekaj se jih je ulovilo v vodnjak ob hišici. Ležale so na dnu in kalile vodo s svojo svetlobo. Bile so tako blizu, ampak še vedno so bile nedosegljive. Opustila sem upe, da jih dosežem in si umila obraz z jutranjo roso, vodnjak pa pokrila s pokrovom, da mi zvezdice ne bi ušle.

Zaželela sem si, da bi skakljala s hriba na hrib, a sem se spotaknila ob svoje vezalke. Mislila sem, da bom ulovila ptico, a je plavala previsoko. Upala sem, da pristanem na mehki meglici, če padam v globino, pa sem pristala na tleh. Poskusila sem vse, a se nisem trudila dovolj.

Tavala sem po znanih krajih, ker sem iskala svoj odsev. Našla sem, kar sem dolgo nazaj izgubila, pa nisem niti vedela za to. Poslušala sem veter, pa sem slišala le utripanje svoje srčne mišice. Bežala sem, daleč, s hitrimi koraki, z zavezanimi vezalkami, pa sem se vedno ulovila v past, ki sem jo nastavila nekomu drugemu.

In tako sem na večer, predno sem legla na oblak iz perja, še enrat pokukala v vodnjak, a sem ugotovila, da so se mi zvezdice ušle. Na vodni gladini pa se je svetil par mojih oči, ki jih je napajala luna, ki se je hudomušno smehljala nad mano kot da pozna vse moje skrvnosti. Včasih si želim, da bi jih poznal on.

Vir foto: BlažS (Hvala, da sem smela uporabiti fotko.)

  • Share/Bookmark
 

3 odgovorov na “V snu zimske noči”

  1. Dajana Dajana Pravi:

    ;)

  2. Jaka Pravi:

    … pa ti poznaš njegove? :)

  3. mojcas mojcas Pravi:

    noup. ampak čist vse pa ni treba, da vem.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !