MOJCAS

Matej je prebledel. Vstal je izza mize in rekel:”Pa kaj ti je? Me zajebavaš?”

”Ne.” sem rekla in ga gledala direktno v oči.

”S kom?” je komaj izdavil, skodelico za kavo pa postavil na mizo. Oddahnila sem si, saj sem pričakovala, da jo bo zalučal vame.

”Je to sploh važno?’’sem rekla, odločena, da mu ne povem, nisem želela stavi še bolj zaplesti, poleg tega pa nisem verjela, da bom Mr.Trouble še kdaj sploh videla.

”Seveda! Ker bom pesjanu odrezal jajca!” presenetil me je z izražanjem, ki ga pri njem nisem bila vajena.

”Glej, spakirala bom in šla.’’sem mirno rekla, a s tem prožila tempirano bombo.

”Kaj boš?” se je zverinsko zadrl.

”Šla bom.” se rekla s tresočim glasom.

”Nikamor ne boš šla. Si zmešana?”

”Prosim pomiri se, rada bi se pogovorila o tem.” sem ga mirila.

”Nimava se kaj pogovarjat.” je se je zadrl.

”Ampak…” sem poskušala…

”Utihni!” se je spet zverinsko zadrl, da sem stopila dva koraka nazaj.

Stisnil me je v kot in mi med dretjem spredaval svojo življenjsko filozofijo, kjer ljubezen in čustva nimajo mesta. On ne verjame v nič, česar se ne da prijeti, on je z nogami trdno na tleh, jaz pa naj bi izgubila stik z realnostjo. Če mi ’tisti pesjan’ lahko nudi vse, kar mi nudi on, me je vprašal. Odkimala sem. In zakaj rinem stran, me je vprašal. 

”Ne ljubim te in nočem biti s tabo celo življenje.” sem siknila, med tem pa me je on grobo zgrabil za roko.

”Pa saj te jaz tudi ne. Ampak skupaj dobro funkcionirava.” je rekel.

”Tako, da ti perem, likam, kuham in držim noge narazen?” sem mu spet siknila v obraz, saj sem bila zdaj razburjena tudi sama.

”Ja. Zdajle se boš lepo pomirila, pozabila ta fuk. Midva se bova poročila, imela bova otroke, ti boš z njimi zaposlena cele dni in neumnosti ti ne bodo hodile po glavi.” je rekel hladnokrvno. V tistem trenutku me je degradiral v navadno sužnjo. Zanikal je ves moj intelekt, mojo vso čustveno bit. Razčlovečil me je, vzel mi je še zadnji dvom v to ali je prav, da grem.

Izmuznila sem se iz njegovih rok in mirno odšla v sobo. On ni šel za mano. Odprla sem omaro, vzela iz nje moj veliki potovalni kovček in začela vanj metati vse, kar je bilo moje. Niti solze nisem potočila, saj sem vedela, da delam prav.

Nato pa je prišel za mano…

Videl je, da pakiram in znorel. Najprej je vse stresel po tleh, nato pa me udaril enkrat, dvakrat, trikrat…naravnost v obraz. Padla sem po tleh in za trenutek izgubila zavest. Prvič v življenju me je kdo tako udaril. In zadnjič…

Ustnica mi je začela krvaveti in iz oči so mi začele liti solze, pa ne solze žalosti, ampak solze jeze in sovraštva. V tistem trenutku je so vsa še preostala moja čustva do njega, izginila. Naučili so me, da me nihče ne sme nikoli udariti. Nihče ni upravičen do tega. Lile so mi solze razočaranja, nad samo sabo, saj sem zapravila 6 let svoje mladosti za človeka, za katerega sem vedela, da ni tisti, s katerim bi preživela to življenje.

Zdaj je bilo hudo tudi njemu, saj se je zavedel, kaj je storil. Pokleknil je k meni na tla in med svoje dlani vzel moj krvaveči obraz. Hotel me je poljubiti, ob tem pa je jokal in govoril neke besede in stavke, ki sem jih preslišala. Uspela sem se mu izmuzniti in med tem, ko je on še jokal na tleh, sem pograbila ključe mojega avtomobila in stekla skozi vrata. Ni me več zanimalo kaj se dogaja z njim, usedla sem se v avto in odpeljala. Brez torbice, brez dokumentov, brez vsega, z groznim glavobolom in trdnim prepričanjem, da tja ne stopim nikdar več.

Naslednji dan sta moj oče in brat iz Matejevega stanovanja odnesla vse moje stvari. Mateja seveda ni bilo tam, saj se ni upal prikazati pred oči mojim. Oče mu je zagrozil po telefonu s policijo in ker je bil ugleden človek, si ni upal privoščiti eskapade.

Jaz sem naredila veliko napako. Morala bi stan od njega že davno prej.

Čez dva dni, ko so otkline na obrazu splahnele, sva s Sofijo med pavzo sedeli zunaj na kavi. Jaz sem svoje modrice skrivala z ogromnimi sončnimi očali. Predrte ustnice pa nisem uspela skriti.

”Daj dol, da vidim.” je rekla Sofija.

V trenutku, ko sem očala dala z nosu je proti nama stopil Mr. Trouble, zadnji, ki sem ga pričakovala in čeprav sem hitro spet nadela očala, je videl moj obraz. Stopil je do mene, se sklonil in brez pozdrava rekel z jeznim glasom:”Kdo ti je to naredil?”

Do tistega trenutka nisem niti verjela ali upala, da se bova še kdaj videla, da ga bom še sploh zanimala, kljub tisti nepozabni noči.

ONA

Zabava je bila precej divja in postalo mi je vroče. Zato sem se umaknila na teraso, kjer ni bilo nikogar. Prižgala sem si cigareto. Kakšen luksuz. Doma ne smem kaditi, Matej mi ne pusti. Hecno, da se moram še pri teh letih skrivati s cigareto. On je pač bolj za keeping-up-apperances…bodi urejena, deluj kot intelektualka, ne preklinjaj, bodu vedno prijazna, vedno uglajena, politično korektna, ne pij, ker te pijača raznežni, on pa ima pač težave z nežnostjo, ne kadi, ker se za damo pa to res ne spodobi…skratka bodi dolgočasna. Tisti večer je bil vse prej kot to. En večer svobode.

Prižgala sem si drugo cigareto in puhnila dim v noč. Noč je bila jasna in svetla, nad mano pa na neskončno nebo in drobne zvezdice. Opazovala sem zvezde in poskušala ugotoviti,  katera je severnica. Naslonila sem se na steno in strmela v nočno nebo. Nato pa sem se kar malo ustrašila, saj sem v temi opazila njega. Tam je stal in me opazival. Mr. Trouble. Same težave. Gospod, od katerega naj držim prste stran, je rekla Sofija, ko mi je pripovedovala o njem. Gospod, z rokami, v katere bi se takoj dala, gospod s predirljivim pogledom. Same težave…

”Uživaš?” me je vprašal. Naslonila sem se nazaj na steno, v tistem trenutku mi je bilo vseeno za ves svet, bila sem sama s svojo cigareto, nihče me ni preganjal in opazoval, če se obnašam po nekih namišljneih in enostransko potrjenih paragrafih. Bila sem sproščena in vseeno mi je bilo, če me on tam opazuje. No, bilo mi je všeč, da me opazuje on.  Jaz sem ga opazovala cel večer, nekaj hudičevo privlačnega je bilo takrat na njem in on se je tega zavedal. ”Vpraša sem, če uživaš tu?” je ponovil vprašanje in prišel bližje. Pogledala sem ga  s tistim svojim prezirljivim pogledom, češ, kaj bi rad no…

”Mi daš dim?” je rekel.

”Ne.” sem rekla in potegnila dim vase, ”Cigaret in lizik si ne delim.”

A ni imel namena odnehati. Stopil je čisto zraven mene, da sta se najini roki skoraj dotikali in se nzraven mene prislonil na steno, jaz pa sem puhnila vanj dim.  

”No, saj pasivno kajenje tudi škoduje zdravju.” je rekel ves resen. Nekaj trenutkov sva zadržala resnost, nato pa se oba začela glasno smejati. ”Na.” sem ga presenetila in mu pomolila pod nos cigareto. Vidno presenečen jo je vzel in potegnil dim in mi vrnil cigareto. Nato pa je rekel samo še:”No, mogoče pa tole tudi škoduje zdravju…” in že so bile njegove ustnice na mojih, njegove roke v mojih laseh. Najina jezika sta našla svoj ritem. Ko se je še bolj pritisnil ob mene, sem začutila, da njegov jezik ni edino, kar išče pot vame.

V tistem trenutku sem pozabila na zvezdo severnico, Mateja, ki me je čakal doma, na keeping-up-apperances, na obnašanje po nekih namišljenih in enostransko potrjenih paragrafih- Še cigareta je na tleh zgorela sama vase…

Od tistega dne dalje sva bila eno…dokler mu ni zadišala svoboda, težave…in druga ženska….

Namig: Preberite zadnje štiri objave v kategoriji Fikcija oz. objave v kategoriji Čipka .

ON (napisal Aljaž )

Topla noč je bila, zato sem se odločil ostati še malo zunaj. Telefonski klic je bilo nemogoče opraviti znotraj, ker je bilo preveč hrupno. Zlit s senco, sem opazoval počasno potovanje lune čez jasno nebo, ko so se odprla vrata in je nekdo stopil na teraso. Prižgala si je cigareto in se naslonila na zid. Očitno je bilo kako zelo uživa v tem kratkem trenutku, zato nisem hotel motiti. Skoraj se je zdelo, da vodi pogovore sama s seboj. Opazil sem jo že prej, notri. Iskrice, ki so namigovale na ogenj, ki divja v njej, ni mogla zakriti nobena fasada obnašanja. Razočarana gospodinja, ki je tik pred tem, da se osvobodi. To me je dražilo. Ženska s potencialom. Skoraj bi pozabil na čas, ko me je nenadoma opazila. Nisem je hotel prestrašiti, a hkrati sem hotel korak naprej. Bližje.

“Uživaš?!”, sem vprašal in med hojo bližje ponovil vprašanje. Pogled, ki mi ga je namenila, ko sem se postavil dovolj blizu nje, da sem lahko vonjal njeno razpoloženje, je bil prisiljen, neenak njenim očem, ki so se kar bliskale v strahu in pričakovanju. “Mi daš dim?” sem rekel, čeprav sem si dosti bolj želel česa drugega kot cigarete. “Ne, cigaret in lizik si ne delim.”, mi je vrgla nazaj v obraz, kar me je zabavalo. Playing hard to get, vendar na dovolj simpatičen način, da se ne naveličam. Ko sem se premaknil še malo bližje, je puhnila dim vame.

“No ja, saj pasivno kajenje tudi škoduje zdravju.” sem še izjavil preden sva oba bruhnila v smeh, ki sva ga že stežka zadrževala. Bilo je kot bi smeh opral in potrdil pravilnost najinega ravnanja. “Na”, mi je ponudila cigareto in potegnil sem en dim. Enega, saj sem imel vse drugo v mislih kot kajenje. Vrnil sem ji cigareto in se med blebetanjem nekega praznega stavka sklonil k njej. Ne vem kaj sem rekel…. čutil sem le njene ustnice, ki so se odpirale in me spuščale v notranjost. Ko sem jo stisnil na steno je najprej trznila, potem pa sama pritisnila svoje telo k mojemu. Moja želja je bila očitna in nisem je nameraval skrivati….

ONA…

Vsedla sem se v avto. Zvok motorja je melodija, ki me pomirja. Peljala se bom, daleč stran. Stran od tega stanovanja, od tega človeka, ki ga več ne prepoznam. Stran od sebe, saj se tudi ne prepoznam več. Peljem se po magistralni cesti, po ovinkih, le še nekaj kilometrov je do avtoceste. Kljub vsemu pritisnem na plin, te ovinke poznam kot lastni žep, tisočkrat sem jih že prevozila. Drevesa in hiše bežijo mimo mene, vedno hitreje, jaz pa vedno bolj pritiskam na plin. Hitrostni števec se se čedalje bolj oddaljuje od številke 100. Že čutim adrenalin, ki mi prepljavlja telo. Prižgem radio. V njem je CD, tvoj CD. Glasba, ki sva jo poslušala skupaj Pink Floyd, U2,… Povečam glasnost in basi iz zvčnikov me za trenutek prevzamejo, ko zaslišim zvok kitare in misli zbežijo. Samo še glasba je. Zdaj sem že na avtocesti. Gas. Do konca. Cesta je relativno prazna. Speed…

See the stone set in your eyes…

Naenkrat se izpod temačnega neba ulije dež. Prižgem bisalce, ki odmetavajo kaplje z mojega vetrobranskega stekla in skupaj s svojim zamoklim zvokom ustvarjajo neko simfonijo. Dež, brisalci, zvočniki, Bono…

Through the storm we reach the shore…

Dež pa pada in pada, jaz pa drsim stran. Avto prede od ugodja in hoče še. Hoče hitrost. Hoče veter.

You give it all but I want more…

Spet me dohitijo moje misli. Začutim bolečino v želodcu, začutim bes, ki vre, čutim žalost, ki me bo zdaj zdaj ujela. Prekleti prasec! Kako si mogel? Počutim se kot umazana papirnata vrečka, v katero si odlagal svoje smeti, tista vrečka ki jo je nekdo vrgel iz avta in sem jo ravnokar povozila s svojim težkim terencem. Povožena sem. Poražena. Izigrana. Razočarna. Izgubljena.

With or without you…

Pa tako dobro nama je šlo. Idiot. Sploh veš, kaj vse si zapravil? Za kaj? Se je splačalo? Se je res splačalo? Kako si le mogel? Ulijejo se mi solze.

Bono še zadnjič zapoje: ”And you give yourself away.” jaz pa potegnem CD iz radia in ga z vso silo zabrišem od zadnjo šipo…ravnokar se je nekaj razletelo na drobne koščke…dež pa še vedno pada na okno mojega avtomobila in zamolkli zvok brisalcev še vedno igra žalostni napev.

 ON…

”Mater, kje si?! Verjetno spet furaš jezo po avtocesti… saj po eni strani mi to ustreza, vsekakor lažje, kot če bi se hotela o tem pogovarjat. Lažje zame. Zaenkrat. To bo verjetno to. Zmenit se tako ali tako ne bova mogla. Saj v bistvu bi bilo neumno poskušat. Ali le? Ma u kurac z vsem skupaj, zdajle nisem sposoben razmišljat. Ne vem, ampak jaz nisem žalosten. Najbrž sem še zasičen z vsem skupaj. In še vedno vonjam drugo na svojem telesu. Ni mi mar zanjo, ampak vseeno je dovolj za tolažbo. Žalost bo prišla kasneje. To vem. Kasneje, če boš potrdila moja predvidevanja. Bom imel pa njo. Pa kaj razmišljaš bedak, kako zvezo ima to z nama. Fuck. Dobro sem zajebal! Glasbo! Rabim glasbo. Pa kje je cd s U2?! Tisti, ki sva ga poslušala skupaj. O ne, sigurno sem ga pustil v avtu. Upam, da ga ne boš vrgla stran. Čeprav… te ne bo več, ga nočem več nikoli slišat!”

( On, napisal Aljaž )

”…torej bom šla. Bom res šla? Prekleto! Lahko bi bila mati tvojih otrok. Lahko bi bila tvoja prva žena. Tista, s katero bi sezidal hišo, kupil psa in kolesa otrokom, mogoče barko ali vikend na morju…tri leta bi šlo dobro, imela bi premalo časa in denarja, da bi nama po glavi rojile ‘neumnosti’. Tretje leto bi se življenje vrnilo na ustaljeni tir in ti bi čutil vse večjo svobodo, okus po svobodi bi te na koncu zasvojil. Mislil bi, da je svoboda tudi to, da ne hodiš več spat k meni, ampak drugam…Jaz bi zapadla v dolgočasje in apatičnost. Spraševala bi se, če nisem več privlačna, kako to, da ti ni več do seksa in kje, kdaj in kako ti doživljaš strast in poželenje, ki si jih včasih pri meni. Čedalje bolj bi bila nesrečna in tvoj prijatelj X bi bil na pravem mestu ob pravem času, da me…’potolaži’. Nekaj časa bi skrivala svoje dvojno življnenje drug pred drugim, lagala bi si v obraz, najprej nevede, da laževa drug drugemu, nato bi se tega zavedala, a z laganjem bi nadaljevala. Otroci pa bi rasli.

Drug z drugim bi seksala le še, ker bi mislila, da sva to drug drugemu dolžna po ‘zakonski dolžnosti’. S časoma bi se naveličala laganja in skrivanja, izpovedala bi si resnico o najinem dvojnem življenju. Kaj potem? Še nekaj časa bi živela skupaj zaradi otrok, to sledenje bi bila seveda laž, saj bi skupaj vztrajala zaradi strahu, kaj bo potem, zaradi strahu narediti tisti ‘usodni’ korak. Zaradi nenehnih prepirov in očitanj, bi se ti čez čas odselil, jaz bi ostala v hiši z otroci. Ti bi prihajal domov za vikende, da se otroci ne bi počutili zapuščeni. Seveda bi občasno še seksala, pa ne več zaradi dolžnosti, ampak zaradi draža, razburjenja… Potem pa bi nekega dne ona tvoja nova, ena od mnogih, ena izmed bolj prebrisanih, zanosila. Fak, shit! Zaupal bi mi, da nočeš biti z njo, da se hočeš vrniti domov. Prepozno je, bi ti rekla, sooči se s posledicami, bi ti svetovala in vložila zahtevek za razvezo, hišo bi prodala, vsak bi dobil pola-pola in to bi bilo to. Otroci bi jokali, travmirali, ti pa bi po mestu vozil voziček z novorojenčkom…Še vedno bi obiskoval otroke in midva bi občasno še vedno na skrivaj seksala, da bi ‘nadoknadila’ tisto, kar sva v zakonu zamudila in da bi ‘nategnila’ najino čustveno navezanost in odvisnost drug od drugega. Čudna so pota gospodova, kaj ne…

Jaz se še dolgo ne bi bila sposobna navezati na nikogar drugega, želela bi si, da bi dobila še eno priložnost. Otroci pa bi rasli, midva bi se starala. V tej agoniji bi življenje steklo mimo naju, ne da bi vedela kdaj…

Ja, lahko bi bila mati tvojih otrok, tvoja prva žena…ampak bom raje šla… še danes…oprosti mi, a tako bo najbolje za oba…”

Tvoja nesojena žena

In odgovor (napisal Aljaž):

”Škoda…. Tudi jaz sem si že zamišljal najine otroke… Svetlih las kot mama, podivjani kot oče. Barka bi bila zakon, prav tako vse ostalo, kar bi počela skupaj. Hodila na tekme, skupaj nakupovala opremo za hišo,… Pred otrocmi bi igrala good cop/bad cop. Saj bi bil jaz bad cop, brez skrbi. Ampak…pustit bi mi morala malo več svobode. Razumet, da tu in tam vseeno hočem it ven s prijatelji in flirtat. Saj to ne pomeni, da te bom prevaral. No…tvoja prijateljica je bila dosti bolj razumljiva. In kolikor vidim, je bil tudi moj prijatelj do tebe. Preden sem mu spremenil obraz in mu polomil prste. Ja ja, saj vem, nisem imel pravice… Kaj me briga, sem pač sebičen. Ampak…seksava pa lahko vseeno!?”

Aljaž

Na podstrešju so bili ostanki nekega življenja. To je torej tisto, kar bo ostalo za nami? To je to? Nekaj starih oblačil, nekaj predmetov brez kakršnekoli vrednosti, ki jih bodo tisti, ki bodo ostali za nami preprosto vrgli v kanto za smeti. Niti skurili jih ne bodo, da bi vse skupaj izpadlo bolj teatralično, bolj romantično, bolj…hmmm… bolj boleče.

Zavihala sva rokave in se lotila dela kot dva fizikalca. Vsak v svojo črno vrečko je metal, kar mu je pač padlo pod roke. Po pravici povedano, nisem niti želela razmišljati o predmetih, ki so končali v eni od mojih črnih vreč za smeti. Preveč zgodb je bilo v tistih predmetih, nisem želela, da pridejo do mene. Tu sva, da pospraviva za njim. Brez teatralike. Da pospraviva njegovo življenje v črne vreče smeti. Jutri zjutraj bodo smetarji izpraznili kante in zadeva bo zaključena. Za njim ne bo ostalo tu nobene sledi več. V njegovo stanovanje se bodo vselili novi ljudje in niti vprašali se ne bodo, kdo je živel pred njimi tu in kako. Postala sem sentimentalna. Ne vem ali me je v jok prisilila alergija na prah ali spomini nanj. Beri naprej »