MOJCAS

Zdelo se mu je, da skozi navidezne špranje življenja odtekajo njegove misli. Zdaj je izgubil eno, zdaj drugo. Tistega večera je sedel na vrtu sam v tišini in lovil svoje misli, kot malo prej komarje, ki so brenčali mimo njegove glave. Prižgal si je cigareto, saj to menda odganja mrčes. A ni pomagalo kaj dosti, saj so komarji veselo letali in pristajali na njegovi goli koži. Sem in tja je je imel občutek, da je kakšna komarica zarila žrelo v njegov vrat in pila kri. Misel na to je pri njem zbudila navidezno srbečico in neko tesnobo. Ali je naključje, da kri pijejo ravno ženski primerki te živali? Ob tej misli so se mu kotički ust kar sami od sebe razlezli v hudomušen nasmeh. Sem in tja se je v njem zbudil moški šovinist, a to so bili redki in kratki trenutki, povzročeni morda z željo, da bi to dejansko bil. Pa ni bil. Dokaz za to je bila tista strta reč tam v sredini prsnega koša.

Za sabo je imel dolg dan, ki je zdaj tekel h koncu, a kaj ko se jutri vse spet začne znova. Kljub vsemu je črta dneva dobro slepilo, da se nekaj končuje in nekaj drugega začenja, čeprav je vse teklo naprej. Brez začetkov in brez koncev se čas venomer izgublja v neskončnosti.

Če ne bi bil skoraj prepričan, da prav ta trenutek nekje bedi ona, bi se počutil kot edini brodolomec, ki ga je naplavilo na ta planet. A to, pravzaprav neosnovano, slutenje, ga je navdajalo z nekim nekontroliranim optimizmom in ko se mu usta že drugič na ta osamljeni večer razlezla v nasmeh, je ugotovil, da imajo prijatelji morda prav, morda pa res že počasi izgublja svojo pamet. A zakaj se še vedno smehlja?

Odločil se je, da je čas za spanje, morda pa spanec prežene misli na njo. Vstal je izza vrtne mizice, ki ji je družbo delal prazen star naslanjač. Na mizi je v pepelniku izgorela cigareta.

Postelja je bila skrbno pospravljena, kot da bi čakala na svečan dogodek. Razdejal jo je, se skobacal prav na sredo, premaknil blazine sem in tja, nato pa legel in se umiril. A le za kratek čas. Sedel je, pogledal levo in desno, bil je strašno iritiran, pa niti vedel ni zakaj. Spet je prižgal luč. Mogoče pa bi bral. Ali pa tudi ne. Poškilil je na uro in si premislil. Zalotil se je, da leze na eno stran postelje, kot bi delal prostor… Nato se je spet namestil v ležeč položaj prav na sredino ležišča in nato v spoznanju, da nekaj manjka, globoko zavzdihnil.

Kako se mu je lahko še včeraj zdelo, da mu nič ne manjka, da je sam sebi povsem dovolj. Danes pa…ta praznina.

Zazdelo se mu je, da je nekje v daljavi volk samotar zatulil v noč…

.

Beverly Bennington - Wondering

Sedela je v temni kavarni, ki jo je čas povozil, a prav to je bilo tisto, zaradi česar je prihajala tja. Na stari marmornati mizi so bili krogi, ki jih je tam pustil moker kozarec. S prsti je risala kroge po mizi, nato hišo in drevo…

”Croquis.” je rekel.

”Prosim?” je rekla in dvignila pogled. Kasneje se je poskušala spomniti, kakšne barve je bila njegova srajca ali pa, kakšno je imel takrat frizuro…pa se ni mogla. Vse, kar je ostalo v spominu, so bile njegove oči. Velike in otožne, ob enem so govorile o strahu in pogumu.

”Janez Menart.” je rekel in prisedel.

”Ah ja. Pa res.” Je rekla in odrinila prazen kozarec ter potegnila roke k sebi kot da bi zavzela neko obrambno pozo. Gledala ga je, nato pa so se ji nekontrolirano usta razlezla v nasmeh.

”Kaj pa je?” je rekel. Nato se je začela smejati na glas. ”Nekaj imam na obrazu, kaj ne?”

Ko se je nehala smejati, mu je rekla:”Na nosu imaš zenf.” Ta lepi urejeni gospod je prehodil verjetno pol mesta z zenfom na nosu…zdaj sta se smejala oba. Spontano in iz srca. V spominu ji je ostalo, da je takrat strah za trenutek izginil z njegovih oči. Le za trenutek.

Kasneje jo je držal za roko in rekel:”Saj ni tako hudo. Vse bo še vredu. Boš videla.” Resnično mu je hotela verjeti…

Takrat sta se zadnjič videla. Vsak dan se je vprašala, če je bilo v njeni moči, da bi kaj spremenila. Spraševala se je, če je spregledala kak znak, krik na pomoč, karkoli… Vse kar je v njej ostalo so bile tiste njegove oči - strah in pogum.

 Tistega dne, ko ji je njegov brat povedal novico je padal dež. Že zjutraj je začel. Zdelo se ji je, da se je nebo stemnilo in padlo na tla. Zdelo se ji je, da dež pada iz luž v nebo. Zdelo se ji je, da sonce ne bo nikoli več vzšlo. Sedela je na klopi za hišo in padal je dež. Njene lase so bile mokre, oblačila prepojena, njene oči pa so nemo zrle v svet. Z dežnikom je skozi vrt nekdo pritekel, bila je njena mati.

”Zakaj sediš na dežju?”

Premaknila je glavo, ker je slišala zvok, ki pa ga ni razumela. Zrla je v svojo mati, pa je ni videla, slišala je zvoke, pa jih ni razumela.

”Strah in pogum.” je rekla.

”Kaj?” je rekla mati.

”Strah in pogum.” je ponovila, vstala in odšla mimo obupane matere v hišo.

Zdelo se ji je, da je dež padal neprestano, dneve in noči.  Sedela je ob oknu in gledala kaplje, ki so polzele po steklu.

V sobo sta stopila mati in še nekdo.

”Taka je, že več dni. Ne spi, ne jé. Skrbi me.” je rekla obupana mati.

”Gala? Se lahko pogovoriva.” je rekel moški, ki jo je nežno prijel za roko, da bi zbudil njeno pozornost.

”Ja?” je rekla, kot da bi ga šele zdaj opazila.

”Tvojo mati skrbi. Vem, da si zelo žalostna, ampak življenje gre dalje. Ne moreš večno razmišljati o tem, kar se je zgodilo…”

”Pa saj ne razmišljam o tem.” je rekla in se spet zazrla skozi okno v deževen dan.

”O čem pa razmiljaš?”je rekel.

”O njegovih očeh in o….” je rekla in utihnila.

”In o…?” je vprašal.

”In o tem, koliko časa mora padati dež, da lahko razglasimo deževno dobo.” je rekla in ga pogledala naravnost v oči.

Mati in možakar sta se spogledala in ko sta bila tik pred tem, da bi jo razglasila za povsem neprištevno, je vstala, stopila stran od okna in rekla:”Vsako žalost, ki traja dalj kot en dan,  je potrebno označiti za patološko, kaj?”

”Sta že kdaj slišala za glagol ‘preboleti’? Vsako bolezen je potrebno PREBOLETI, čeprav je danes bolj moderno, da se nafilaš s tabletami in potem misliš, da si prebolel. Vredu? Sta razumela?” je končala svoj kratek govor in ko sta oba zaprepaščena prikimala, je odšla iz sobe.

Mati in psihiater sta sklenila, da slednji tukaj nima kaj iskati in da ni razloga za skrb.

Ah ja, saj res…Koliko časa mora že padati dež, da lahko razglasimo deževno dobo?…

.

Zgodba je navdahnjena s slikami Davida Stoupakisa, ki ga obožujem.

Mala Princeska je tisti dan pasla dolgočas. Pritaknila je vse kote svoje sobe in razen tega, da je pod posteljo našla pajka, mu odtrgala nogo in opazovala njegove reakcije, se tisti dan ni zgodilo prav nič razburljivega. Varuška je stopala po sobi s tistim običajnim strhom na obrazu, saj ni vedela, kaj ima Princeska za bregom. Kadar se je ta dolgočasila, je namreč stuhtala marsikaj. A tisti dan pač ne. Princeska ni bila razpoložena, saj je prejšnji večer vztrajala pokonci do 4h zjutraj, saj se je hotela tako maščevati staršem in varuški, ker so ji odpeljali tistega enonogega psa. Kako je ostal brez noge ne želite vedeti. Verjemite. Svoje kljubovanje je izrazila tako, da je zajokala vsakič, ko je ugotovila, da varuška spi.  Staršev to ni ganilo, kot tudi ne tisto takrat, ko je porinila svojega mlajšega bratca po stopnicah. Beri naprej »

Zelo dobro jo je poznal. Morda bolje kot ona sama, je poznal njene gibe in kretnje, predvsem tiste spontane in nezavedne, kot na primer kako si je gladila lase, ko je bila nervozna. Prepoznal je njen pristen smeh in ga ločil od ponarejenega. Zlahka bi ji vsako jutro prinesel kavo s toplim mlekom in kančkom cimeta in jo neznansko razveselil. Vedel je, da uživa v majhnih stvareh, da se razveseli lepe večerne svetlobe in da ji majhna cvetlica, odtrgana pred restavracijo, pomeni več kot, da bi ji na večerjo prinesel šopek rdečih vrtnic. Vedel je, da zbira kamne, da z vsakega potovanja prinese kakšnega in ga spravi v predal. Vedel je, da jih nikoli ne uredi ali nanje napiše od kod so, samo s tem, ko vzame posamezen kamen v roke, prepozna kraj, od koder izvira. Beri naprej »