MOJCAS

Vetrovi smo, ki se za oblaki podijo.

Želje nam v upanju vzbrstijo.

Strahovi ogenj obudijo.

Vse dobimo. Vse izgubimo.

Vsi bežimo.

.

Ljubim puščavo, njeno navidezno monotonost, njeno preprostost in njeno oker barvo. V neizprostnost, zvoke vetra in drobnega peska je ujeta skrivnost. Potuhnjena lepotica, ki čaka, preži na popotnika, na njegovo napako, na trenutek slabosti. Hoče svoj davek, ga zahteva, si ga vzame, ga dobi. Kruta lepotica s tisoč in enim obrazom, je pribežališče časa, davno minulih trenutkov, ki jih je skrila v svoj objem. Žejna kot nedotaknjena devica, ob prvem dotiku z njegovim veličanstvom dežjem, vzbrsti kot obraz mlade matere. Zasanjana kot ljubezen, riše utvare, male sladke prevare, iluzije sreče, fatamorgane. Včasih zapleše z vetrom v divji ples, včasih zapoje z njim. Včasih je pijansko vesela, drugič melanholična v svoji samoti. A samota je njena izbira, njeno soočenje sama s seboj, njen trenutek popolnosti.  

Vir foto

”Ali veš, da kresničke letajo tudi v dežju?” je rekla, ko sta sedela na tisti avtobusni postaji in vedrila, predno sta odšla vsak v svojo smer. Nad mestom se je razbesnela nevihta.

”Ne, tega pa ne vem. Mislim…močno dvomim, da bi lahko letale v dežu.” ji je rekel.

”Poglej!” je rekla in pokazala s prstom. In res. Tam je iz teme svetil zeleni zadek kresničke, ki je letala v dežju.

”Nenavadno.” je rekel in pogledal lužo, da bi ugotovil, če dežne kaplje padajo zdaj s kaj manjšo intenziteto kot pred petimi minutami. Mudilo se mu je domov, tisti večer je moral še nekaj postoriti za službo.

”Kaj pa jutri?”mu je prekinila tok njegovih misli.

”Jutri?” se je zmedel.

”No, če se bova jutri videla?”

”Aja. No, jutri ne morem. Služba se bo dolgo zavlekla.”

”Lahko prideš zvečer k meni.” mu je rekla.

”Ne, raje ne. Pojutrišnjem imam pomemben sestanek zjutraj. Zvečer gremo s fanti na pivo.”

”Aha.” je rekla malce otožno. Oči so ji padle v lužo, ki jo je še vedno vznemirjal dež.

Sedela sta tam in on je začel pripovedovati o svoji službi, o tem, kako odgovorno delo ima in kaj pričakuje od napredovanja in…ona pa je sedela sama v svoji otožnosti. A se ni vdala, prekinila je njegovo govoričenje in rekla iznenada:”Kaj pa jaz in ti?”

Začudeno jo je pogledal in rekel:”Kaj pa?” in kar nadaljeval svoje predavanje…

Zdaj ni več poskušala, pa tudi poslušala ni. In dež je prenehal, to je opazila nekaj minut pred njim, a je vseeno sedela tam z njim, ker se je odločila, da je bilo zadnjič…

Nato je tudi on opazil, da dež ne pada več:”Ooo, poglej. No, zdaj pa je čas, da se razideva.”

”Čas, da se razideva…” je zamrmrala.

S hitrimi gibi je pristopil k njen, jo na hitro poljubil na čelo in rekel:”Lahko noč, mala.” Ona je poskušala še nekaj reči, a je že s hitrimi koraki stopal stran. Njene roke so ostale v pozi za objem, ki ga ni bilo.

Ko je izginil za vogalom hiše, so njene roke padle ob telesu. Še toliko reči bi mu rada povedala, pa je ni poslušal zares. Tako zelo je rabila  njegov objem, pa je ostala brez njega.

Obrnila se je v drugo smer in odkorakala stran. Ko jo je čez tri dni iskal in klical, mu je njena soseda povedla, da se je odselila, da je dobila službo v tujini.

”Pa kako to, da mi ni nič povedala?” je rekel in ostal brez odgovora.

.

Jia Lu - Embrace

Sinoči¹  mi je na duši obležala neka beseda in me predramila ob 2h zjutraj. Premetavanje po postelji sem in tja ni pomagalo odgnati je. Tudi ne sprehod gor in dol po hiši. Potem sem se zopet zleknila v posteljo, kjer je v kotu glasno muckasto smrčala Roni. Preklela sem svojo slabo baterijo v laptopu in svoje ‘lagano’ puščanje filača v ‘pisarni’, da bi pa šla sedeti pred stacionarca, pa bi le še potrdilo tisto moje nerdy počutje včeraj. Sem pa malo posrfala net s svojim telefonom - kako nerdy je šele to, kaj?! In ker to ni ravno pomagalo proti nespečnosti, sem se odločila, da je mogoče bolje, da vzamem v roke kakšno knjigo. Stopila sem tiste tri korake proti zahodu in vzela iz police, povsem spontano dve monografiji. Chagalla in Botticellija. Dva slikarja iz dveh povsem različnih svetov. Najprej sem prelistala Chagalla, še danes se dobro spominjam tistega trenutka, ko sem v katedrali v Reimsu zagledala njegov vitraž in je skozenj posijalo sonce - globoka modrina - a sinoči me je pustil Chagall  hladno.

.

Ne dolgo nazaj, sem ukradla trenutek v času. A zdaj čas ne steče dalje… In tista misel, ki je v tistem trenutku dobila krila, je še vedno zagozdena nekje med razumom in domišljijo…in me paralizira, da se ne morem premakniti. Naj, ali naj ne? In kaj me čaka tam, kdo?

Nekdo pa mi je nekoč rekel, da naj se ne igram s stvarmi, ki jih ne znam popraviti, če jih pokvarim…in zakaj se še vedno igram s svojo…bližino…

Potem sem, nespečnica, listala Botticellija in učinek je bil podoben. Nič. V prsih pa glasno utripanje srčne mišice. Niti zvoki noči - mačje smrčanje, lajanje psa zunaj, občasni zvoki vetra in ceste - niso uspeli preglasiti tistega glasnega bum-bum v prsih. Pa sem se sprehodila še do cd-playerja in prižgala, kar je pač bilo notri. Sade. Oh when you are cold, I’ ll be there, hold you tight to me… Ahh, Helen Folasade Adu, nisi mi pomagala v tej noči nespečnosti, si pa  pomagala preglasiti misli, a tistega bum-bum ne. Nekje proti jutru, po nekaj popisanih lističih, sem zaspala.  Neka misel se je zataknila nekam…

SORODNO

1. Naj tisti, ki sem jim nekoč to napisala ne zamerijo ponovitve tukaj. In tole je velika izjema…[hitr nazaj!]

Zdelo se mu je, da skozi navidezne špranje življenja odtekajo njegove misli. Zdaj je izgubil eno, zdaj drugo. Tistega večera je sedel na vrtu sam v tišini in lovil svoje misli, kot malo prej komarje, ki so brenčali mimo njegove glave. Prižgal si je cigareto, saj to menda odganja mrčes. A ni pomagalo kaj dosti, saj so komarji veselo letali in pristajali na njegovi goli koži. Sem in tja je je imel občutek, da je kakšna komarica zarila žrelo v njegov vrat in pila kri. Misel na to je pri njem zbudila navidezno srbečico in neko tesnobo. Ali je naključje, da kri pijejo ravno ženski primerki te živali? Ob tej misli so se mu kotički ust kar sami od sebe razlezli v hudomušen nasmeh. Sem in tja se je v njem zbudil moški šovinist, a to so bili redki in kratki trenutki, povzročeni morda z željo, da bi to dejansko bil. Pa ni bil. Dokaz za to je bila tista strta reč tam v sredini prsnega koša.

Za sabo je imel dolg dan, ki je zdaj tekel h koncu, a kaj ko se jutri vse spet začne znova. Kljub vsemu je črta dneva dobro slepilo, da se nekaj končuje in nekaj drugega začenja, čeprav je vse teklo naprej. Brez začetkov in brez koncev se čas venomer izgublja v neskončnosti.

Če ne bi bil skoraj prepričan, da prav ta trenutek nekje bedi ona, bi se počutil kot edini brodolomec, ki ga je naplavilo na ta planet. A to, pravzaprav neosnovano, slutenje, ga je navdajalo z nekim nekontroliranim optimizmom in ko se mu usta že drugič na ta osamljeni večer razlezla v nasmeh, je ugotovil, da imajo prijatelji morda prav, morda pa res že počasi izgublja svojo pamet. A zakaj se še vedno smehlja?

Odločil se je, da je čas za spanje, morda pa spanec prežene misli na njo. Vstal je izza vrtne mizice, ki ji je družbo delal prazen star naslanjač. Na mizi je v pepelniku izgorela cigareta.

Postelja je bila skrbno pospravljena, kot da bi čakala na svečan dogodek. Razdejal jo je, se skobacal prav na sredo, premaknil blazine sem in tja, nato pa legel in se umiril. A le za kratek čas. Sedel je, pogledal levo in desno, bil je strašno iritiran, pa niti vedel ni zakaj. Spet je prižgal luč. Mogoče pa bi bral. Ali pa tudi ne. Poškilil je na uro in si premislil. Zalotil se je, da leze na eno stran postelje, kot bi delal prostor… Nato se je spet namestil v ležeč položaj prav na sredino ležišča in nato v spoznanju, da nekaj manjka, globoko zavzdihnil.

Kako se mu je lahko še včeraj zdelo, da mu nič ne manjka, da je sam sebi povsem dovolj. Danes pa…ta praznina.

Zazdelo se mu je, da je nekje v daljavi volk samotar zatulil v noč…

.

Beverly Bennington - Wondering

OPOMBA: Vse osebe so izmišljene ¹

”Jaz sem vojni veteran!” je zavpil na vsa škrbasta usta. Vsi so se zarežali sami pri sebi, saj je bil strašno grotesken, ko je pomahal s pištolo, ki jo je - glede na starost orožja - očitno podedoval po svojem očetu in v času legalizacije osebnega orožja, zamolčal.

”Gospod, odložite, prosim, pištolo.” je rekle policist, ki ji bil našemljen v vso opremo za specialne akcije. Ostali policisti, ki so obkolili možaka, so bili tiho kot miške in spremljali vsak možaarjev gib.

”Zakaj zdaj mene lovite?!” je rekel vidno okajen.

”Gospod, nič vam nočemo, samo pištolo odložite.”

 ”A sem se zato boril, da se zdaj po mojem dvorišču preganjajo cigani?”

”Samo pištolo dajte dol, pa se bomo vse zmenili.”

”Jaz spim, otroc se pa preganjajo po dvorišču, pa vpijejo. Kdo bo to prenesel?”

”Gospod, otroci vam pa res nič nočejo. Mi pa tudi ne, zato odložite pištolo.”

”A sem se zato boril?!”

”Kje ste pa bil? Krakovski gozd, Trzin, Brnik?” je skušal policist malce razelektriti ozračje.

”Ahhhhh neee.” je zategnjeno rekel možakar.

”Kje pa?”

”No, jaz sem prišel v TO zadnje dni, pa nisem bil nikjer tam.”je rekel, nato pa hitro dodal:”Ampak sem bil pa pripravljen.”

”Aha.” je rekel policist, ki mu tisti dan ni bilo do heca. Lahko bi se reklo, da je bil eden tistih dni, ko so ljudje še posebno težki. Stvari, ki jih je doživel v zadnjih urah včerajšnje službe in danes, niso bile ravno lahke. A bil je že vsega vajen. Zdaj pa tole. Vojni veteran, kaj? Stopil mu je na žulj…

”Vonji veteran ste, kaj?” je rekel. Sodelavci so se začudili njegovemu ostremu tonu.

”Kaj, a nisem?” se je začudil tudi možakar s pištolo, ki se je opotekal zdaj sem in tja po dvorišču.

”En navaden pijanec ste, ne pa vojni veteran. Kaj ste pa počel leta 91? Ste ležal v kakšnem jarku z litrom šnopca, a? Pa čakal JLA. Voljni veteran, ja prav gotovo…”

”Kaj pa ti je poba?” je rekel možakar in se namenil proti policistu. Ta je zdaj spustil svoje orožje proti tlem, vstal iz klečečega položaja in rekel:”Ti se ne bi smel bahati z nazivom vojni veteran.”

”Kaj?!” se je pijansko zadrl možak in stopal proti policistu. Ta pa se ni pustil ustrahovati.

”Dej, Tomaž, ne seri.” je rekel policistu njegov kolega, ki je skupaj z ostalimi še vedno držal svojo pozicijo.

”Da te ni sram! Ves čas dobivamo prijave, ker nadleguješ sosede in otroke. Kaj so ti pa naredili, vojni veteran…”je bil policist Tomaž, očitno sprovociran.

Možak se je ustavil tik pred policistom. A se ni upal nameriti vanj, po ‘horoskopu’ je bil namreč strahopetec. In ja, leta 1991, je bil daleč od fronte. Če bi leta 1991 videl kakšnega vojaka JLA, bi bil prvi, ki bi zbežal…Splet naključij je hotelo, da je svoj nos malce pomolil v Teritorialno obrambo in kasneje bil blažen z vojnim veteranstvom. V življenju ni nikoli nič delal, vedno je bil parazit, tudi leta 1991 in še naprej. Da se je na veliko hvalil z vojnim veteranstvom je bilo krivo to, da se z ničemer drugim ni imel za pohvaliti. Vse, kar je naredil, je zapil, rad je nadlegoval svoje domače, kjer se je parazitsko zajedal ves čas, delal zgago in špetir v bajti. In tistega dne se ga je ‘usul’ kot se ga on pač ‘usuje’. Sredi dneva je zakomiral v svoji sobi, a kaj ko tega niso spoštovali sosedovi otroci, ki so pač želeli izkoristiti vsako sekundo sončnega dne. S svojo otroško razposajenostjo so zmotili dušni mir, v sadjevec namočenega gospoda in ta je pograbil pištolo svojega pokojnega očeta in stekel za njimi. Nekdo je poklical policijo. Tako so se znašli na tistem kraju, ‘vonji veteran’ in policist Tomaž, sin padlega vojaka, v vojni za Slovenijo…

”Kaj pa ti veš smrkavec.” je rekel možakar, ki ni imel ravno nekih trdnih argumentov in idej, s katerimi bi lahko postregel.

”Vem, kaj se je dogajalo leta 1991 in vem, kdo se je boril, kdo se ni in vem, da so ljudje umrli tudi zato, da tisti otroci tam lahko danes kričijo in skačejo po samostojni Republiki Sloveniji, borili so se tudi zate, ki si ležal pijan v jarku, da imaš državno pokojnino, da si lahko rečeš ‘veteran vojne za Slovenijo’…” policistu je počil film in začel je naštevati in naštevati…kolegi si ga niso upali ustaviti, kajti tudi on je imel pištolo, poleg tega pa sta si z možakom stala preblizu eden drugemu…in oba s pištolo…

”Moj oče je padel za to Republiko Sloveniji in moja mati je sama preživljala 3 otroke. In dobro ji je uspelo. In prepričan sem, da je naredila za to državo veliko več kot si ti, leta 1991 ali kdajkoli. Kaj si pa ti naredil? Kaj? Odžiral državo, vpil ’sem vojni veteran’, pil in nadlegoval ljudi…”policistov ton je postajal vse glasnejši.

”Tomaž, zdaj pa nehaj.” je rekel eden od kolegov policistov.

A Tomaž ni odnehal:”A si kaj boljši od tvojega soseda, ki ima štiri otroke, majhno delavsko plačo, plačuje davke državi, še pomisli ne na pijačo, ker si je ne more privoščiti…ja, tudi on je veteran. Tudi on gradi in varuje to državo. In tista stara ženska tam…”je rekel in pokazal na neko žensko, ki je špegala na vogalu svoje hiše, vsi so obrnili pogled tja, kajti niso je videli…”Tudi ona je veteranka. Tudi ona je gradila to državo, pa njeni otroci…in jaz. Ali je važno kje je kdo bil leta 1991 in kaj je bil? Ne ni!” je zakričal…”Važno je, kaj delaš s svojim življenjem. Gradiš, izžemaš in podiraš, daješ družbi ali ji kradeš?…to mene zanima…si kdaj komu res pomagal? Sosedu, sestri, bratu, materi? Si kdaj kaj naredil za koga, razen zase in svoj šnopc? Veš to so zame veterani te države, ljudje, ki pomagajo tej družbi, brez da bi potem pričakovali državno odlikovanje ali borčevsko pokojnino…delavni ljudje…če bi se zares boril za Sloveniji, ne bi to počel kar si počel, ne bi tekal za otroci s pištolo…boli me tvoje pijansko ležanje v jarku leta 1991….Zato mi ne seri s to pištolo in vojnim veteranstvom!”

Verjetno bi policist Tomaž še nadaljeval, če mu ne bi možakar sam od sebe izročil svoje pištole, sklonil glavo in mu nastavil prekrižane roke. Policist se je zarežal in odpeljali so ga na postajo, da se je malce ohladil in premislil. Zaradi kazni, ki mu jo je odredil sodnik, niti pomislil ni več, da bi mahal s pištolo, zaradi policistovi besed pa ni nikomur več omenil, da je veteran, pil pa ni nič manj…

Policist Tomaž pa si je prislužil disciplinski postopek, ki se je, zaradi olajševalnih okoliščin, končal le z opominom.

Slovenija pa še ’stoji’…po zaslugi ljudi, ki še vedno verjamejo, da ne delajo zaman, le čas je, morda, da povzdignejo svoj glas…

.

1.     [hitr nazaj!]