Dec 13

Bilo je jutro na kraju pozabljenem od ljudi, kamor so sinoči z neba padale zvezde in nekaj se jih je ulovilo v vodnjak ob hišici. Ležale so na dnu in kalile vodo s svojo svetlobo. Bile so tako blizu, ampak še vedno so bile nedosegljive. Opustila sem upe, da jih dosežem in si umila obraz z jutranjo roso, vodnjak pa pokrila s pokrovom, da mi zvezdice ne bi ušle.

Zaželela sem si, da bi skakljala s hriba na hrib, a sem se spotaknila ob svoje vezalke. Mislila sem, da bom ulovila ptico, a je plavala previsoko. Upala sem, da pristanem na mehki meglici, če padam v globino, pa sem pristala na tleh. Poskusila sem vse, a se nisem trudila dovolj.

Tavala sem po znanih krajih, ker sem iskala svoj odsev. Našla sem, kar sem dolgo nazaj izgubila, pa nisem niti vedela za to. Poslušala sem veter, pa sem slišala le utripanje svoje srčne mišice. Bežala sem, daleč, s hitrimi koraki, z zavezanimi vezalkami, pa sem se vedno ulovila v past, ki sem jo nastavila nekomu drugemu.

In tako sem na večer, predno sem legla na oblak iz perja, še enrat pokukala v vodnjak, a sem ugotovila, da so se mi zvezdice ušle. Na vodni gladini pa se je svetil par mojih oči, ki jih je napajala luna, ki se je hudomušno smehljala nad mano kot da pozna vse moje skrvnosti. Včasih si želim, da bi jih poznal on.

Vir foto: BlažS (Hvala, da sem smela uporabiti fotko.)

  • Share/Bookmark
Nov 30

Ne pomnim, kdaj sem nazadnje vstala tako zgodaj zjutraj, da je tema ležala še v vsaki najmanjši špranji, še hiše so tiho dihale v spalnem ritmu, luči so mežikale le na ulicah, pa še tam je kakšna ugasnila. Tropasovna avtocesta pa ni poznala počitka, tam so avtomobili obsvetljevali mimobežeča drevesa, ki so v temi zgodnjega jutra in polsvetlobi žarometov kazala svojo izkrivljeno podobo. Če mi njihovi resnični obrazi ne bi bili poznani, bi mi odsevi nagnali strah v kosti.

V daljavi je bilo eno od manjših mest in nad njim siv oblak, ki se je pričenjal ali pa izginjal v najvišji točki mesta. Ko se nam je mesto približalo, se je kot najvišji vrh mesta identificiral stolp toplarne, ki je zakrivil siv oblak nad mesto. Pričelo je deževati. Most čez reko je s svojimi reflektorji zaslepil mogočnost reke, ki je tekla pod njim. Ni je bilo videti, a lahko si jo slutil, lahko si si predstavljal, kako njeni valovi plešejo z vetrom, ki je vel po ulicah in pognal v ples listje in smeti, ki so končali na še toplih asfaltnih tleh.

Mimo se je prpeljal gosto posejan gozd uličnih luči, ki niso nikomur kazale poti, bile so same sebi namen in utrnilo se mi je, da morda sodim med njih.

V mravljišču iz betona in asfalta, vsak hiti po svojih utrjenih poteh in včasih se dve mravljici srečata, pa vesta, da da bi morali hoditi skupaj, pa ne gresta, kar tako, iz navade in moje misli iz neprespane noči begajo kot mala nervozna mravljica, ki ne ve več naj gre dalje ali steče v drugo smer.

V zgodnjem jutru si želim kave, tistih navihanih oči, toplega objema in moje domače postelje, kjer ni pouličnih svetilk. Iz torbe vzamem knjigo Von der Kürze des Lebens, Seneca. Zdi se mi, da iz radia nekje na tiho poje Xavier. Zdi se mi.

Moja sporočila pa so očitno še naprej nejasna, tavajo v temi. In prav jaz, od vseh ljudi, ne znam povedati, ne znam pokazati, kaj je tisto, kar mi že dolge mesece krade noči. Es kam (eines Tages) so über mich, wie die Nacht über die Welt…

Na obzorju se je zdanilo, jaz pa spet nisem zatisnila očesa.

  • Share/Bookmark
Nov 22

Zjutraj se je zbudila v temo. Rolete na oknih so bile krive, da je bilo nemogoče ugotoviti koliko je ura. Prisluhnila je zvokom, ki so prihajali od zunaj, pa še vedno ni uspela ugotoviti ali je zgodnje jutro ali je že dan v svojem polnem teku. Hermetično zatesnjena okna so ubila vse zvoke. Lahko si spala na deželi, sredi gozda, na Times Squareu ali pa nad postajo za reševalna vozila, pa verjetno ne bi opazila razlike. Zaprta v svoji sobici, bi bila izoliran od sveta, odtujena od utripa prostora, soočena s svojimi notranjimi glasovi in strahovi. A po prijetnem spancu se je požvižgala na notranje glasove. Nekajkrat se je prav po mačje zvila v postelji in se odločila, da še malo poleži.

Morda je vmes minilo nekaj sekund, pet minut, morda ura, dve, ko je naslednjič dvignila veke in zopet pogledala proti oknu, kjer se svetloba ni prav nič spremenila, tudi zvoki so ostali isti. Igrala se je z mislijo, da bi prespala dan, se izgovorila na rolete, na ugasnjeno budilko in izklopljen telefon. Morda sploh nihče ne bi opazil..

Ko se je zvijala pod odejo in so ji misli počasi preplavljale jutranje zaspane možgane se je spomnila sanj. Nasmehnila se je sama sebi in segla proti nočni svetilki, a si je trenutek predno je roka našla stikalo premislila. Menda luč ubija spomin na sanje. Sinočnje pa so bile še posebno lepe… Včasih se je prepričala, da so sanje tisto, kar je resnično in sivi vsakdan je tisto, kar se dogaja ponoči, ko spi, v sanjah, kjer je vse lepo in vse prav, pa zares živi. Bila je nepoboljšljiva sanjačica…

Kar naenkrat je skočila iz postelje, se spotaknila ob svoje čevlje, ki sinoči niso našli svojega mesta, sočno zaklela, po eni nogi odskakljala do okna, dvignila rolete…in zunaj je bil dan. Zunaj je bil lep dan.

Ničesar nočem zamuditi, je pomislila.

  • Share/Bookmark
Okt 23

”Imam načrt. Že ves čas.” je rekla, a jo je pogledal z nejevernimi očmi. Le kaj ima spet za bregom.1

Včasih se mu je zazdelo, da ima v očeh tisto steklost, ki jo imajo lisice, včasih se je je bal, saj ni vedel ali ima stvari prekleto dobro v rokah ali pa ima zgolj neverjetno srečo. Če je to slednje, se je bal dne, ko je ne bo imela. Kako je vendarle vedno znala stvar pripeljati do konca, pa čeprav se je vse zdelo nesmiselno in brezizhodno, to mu ni bilo jasno.

”In načrta mi ne boš zaupala?”

”Ne.” je rekla in s tem je bila debata zaključena. Niti vprašal je ni.

Hodila sta po vlažnih gozdnih tleh. Jutranje sonce je uparilo roso, ki je legla na tla, da se je iz njih kadilo kot iz pekla. Vse okrog je vladala neka čudna tišina, ki je zbujala tesnobo. Tudi ona mu je zbujala tesnobo. Še nikoli prej ni srečal nikogar, ki bi mu predstavljal tako trdno ograjo, na tako majavem mostu. Če je ne bi imel na očeh malodane ves čas, bi prisegel, da se včasih spremeni in leta z netopirji ali pa se spremeni v divjo mačko in skače po drevesih. Nekaj strašljivega je bilo na njej. Morda so bile njene velike sive oči, ki so hladno, a vendarle z žarom oprezale po svetu. Morda je bil njen glas, ki je bil včasih mišji, drugič levji ali pa ga je strašil njen temperament, ki je bil prav takšen. Prav dobro se je spominjal dne, ko sta postala sopotnika. Takrat je bilo prvič, da ga je udarila ženska in to s tako silo, ki mu jo je ni prizadejal še noben moški, nekaj divjega in nadvse jeznega je bilo v njej. Če ne bi takrat zaprl oči, bi mu jih izpraskala in zazdelo se mu je, da ga je zasrbela stara praska pod očesom.

”Te še vedno srbi?” je rekla, ko je stopala pred njim, ne da bi se res ozrla po njem.

”Ni sile.” je rekel, kar niti ni bila laž, a jo je pred tem že večkrat preklel, ko je opazoval posledice njunega prvega srečanja. ”Ne bi ti pa bilo treba mi skoraj izpraskati oči.” je vseeno pristavil.

Zasmejala se je:”Bodi vesel, da ti jih nisem.” A nato je le pokazala malce obžalovanja:”No, pa saj sem se ti upravičila.”

”Kar ne spremeni dejstva, da sem skoraj oslepel.”

”Pa nisi.”

In tako sta prerekaje hodila med vejami, dokler mu ni zaukazala:”Tiho!” Ustavila se je kot divja mačka na preži in poslušala. On pa si ni upal niti pisniti.

”Reka.” je rekla in stekla.

On ji je le stežka sledil, saj ga je otovorila kot mulo in mu prepustila, da je nosil vse, kar sta premogla. Ona pa se je izgovarjala, da mora biti okretna, saj v njuni četici predstavlja izvidnika in da težko verjame, da bi on komu uspel izpraskati oči, čeprav za nohte ne skrb prav dobro.

Ko je le pritekel na breg, je ona že bosonoga stala v reki in mu zaklica:”Le okopaj se brž, strašno smrdiš.”

”Ti pa dišiš kot kraljeva vrtnica. Pha!” še nekaj si je zamomljal in jezno odvrgel vso kramo na breg.

”Eeej, previdno s tem, bumbar, ne meci moje krame tako po tleh.”

”Saj je tudi moja vmes!”

”Briga me, kaj s svojo delaš!”

Če ne bi bil povsem izgubljen v tem gozdu, bi ji že davno zavil njen ljubek vrat. Ni prihajal iz koncev, kjer bi bila ženska vodja čete. Pa tudi, če je bila četa dveh. Žesnske, ki jih je poznal niso bile podobne njej. Bile so plašne, ljubke, zapeljive, ubogljive in predvsem spoštljive. Ta pa je bila kača. Mala zahrbtna zvita in prekleto pametna. V gozdu se je znašla mnogo bolje kot marsikateri moški, to ji je moral priznati, a da pa mu poveljuje in ukazuje nekdo, ki je za glavo manjši od njega, pa še jajc nima, tega pa ni uspel kar tako preboleti.

Ta večer je on poskrbel za večerjo. Nalovil je ribe in po obilnem obedu sta obsedela za ognjem.

”In kakšen načrt imaš?”

”Nočeš ga slišati.”

”O pa bi ga rad slišal.”

”Umorila bova kralja.”

Če je ne bi bolje poznal, bi se ji začel smejati, ampak…

”Kar tiho bodi. Ni ti treba pripovedovati dalje.”

Nasmehnila se je in pljunila ribjo koščico, ki se ji je hotela zatakniti v grlu.

”Bolje bi bilo, da bi se ti pustil takrat ubiti, tako ali tako me bodo obesili, kar bo še mila kazen, za to ker se klatim s tabo.” je zamomljal.

”Pustil…” je rekla in se zarežala, da se ji zaletelo v grlu.

Ko sta se prvič srečala sredi gozda ne eden ne drugi nista vedela s kom imata opravka, pa tudi v trenutku, ko sta sedela ob rečnem bregu jima to ni bilo jasno. A tudi tega, zakaj mu je takrat prizanesla, mu ni zaupala in niti sanjalo se mu ni, kakšen bi bil odgovor. Mogoče pa samo potrebuje mulo, ki prenaša njeno kramo, ker  si je njena prejšnja zlomila nogo in jo je požrla za večerjo…takrat se je zamislil in jo pogledal postrani. Ahh ne, požrla ga pa menda že ne bi.

”Kaj pa zijaš?” je rekla, ko si je oblizovala prste.

”Sprašujem se, če bi me pojedla kot svojo mulu, če bi si zlomil nogo in ne bi mogel več naprej.”

”Kake pa kvasaš, nikoli nisem imela mule.” mu je pomežiknila.

Nato je vstala in s škornji pogasila ogenj.

”Ja kaj pa delaš?”

”Vstani mula. Vzemi kramo. Greva.”

”Ponoči?”

”Ja. Ponoči. A te je strah?”

”Zablodila bova.”

”Ti bi že zablodil, midva pa ne bova.” je rekla in pokazala na sijoč mesec in zvezdo severnico ter  nekaj trenutkom zastala s pogledom nanj.

”Prekleta baba.” je siknil, saj si je nadejal, da bosta po dnevu hoda zaspala ob reki.

”Ne zmrduj se. Nisva več daleč. Najin dan se bliža, ne smeva si privoščiti, da bi zamudila.”

”Najin dan? O torej bom potiho zmolil kakšno, da bom lažje šel na oni svet, ko naju bodo obglavili, na najin dan.”

”Oh, jaz sem pa mislila, da naju bodo obesili.”

Ni mu povedala, da ji je breg, po katerem hodita domač, da je mesto, kjer stoji kraljeva palača, njeno domače mesto in postelja v kateri spi kralj njena rojstna postelja. Pa tudi tega mu ni povedala, da med kramo, ki jo prenaša, prenaša kraljevo smrt. Bližal se je njen dan, ko bo izpolnila, kar se je zaklela že dolgo tega, ko je bila še nekdo drug, ki je za pestunjo tekal po dvrišču palače in ki je slišal smrtni krik svoje matere, ki se je ni upal pogledati mrtve. Tistega dne, je zapečatila svojo usodo, proti kateri je vse življenje tako neustrašno stopala. Novega meseca nista uzrla, pa tudi kralj ne.

  1. Jah, moj način poklona knjigi…(remember Bradbury: Marsovske kronike,  Fahrenheit 451, Bulgakov: Mojster in Margareta)…zapis je nastal pod vtisom R.R. Martina: Spopad kraljev…seveda vsebina teksta z originalnim nima pravzaprav nobene veze[hitr nazaj!]
  • Share/Bookmark
Okt 08

Bilo je neke jeseni, ko je listje naredilo mehko posteljo za zaljubljence pod krošnjami viskoih javorjev. Za vogalom je dišalo po kostanju in njeni lasje so poplesavali z vetrom. Bil je dan, prav takšen kot današnji, z zlato svetlobo, ki je slepila ljudi, ki so prihajali soncu naproti. Ona se je sprehajala pod javorji in lovila begajoče misli. Pretuhtala je vsak korak na poti, kjer je hodila, stopala je le tam, kjer se je zdelo, da je pot trdna in gotova. In ko je pogledovala nazaj po drevoredu, se ji je zdelo neverjetno, da ji je pot uspela v tako ravni liniji. In zdelo se ji je, da nekaj ni prav, čeprav je bil dan popoln.

Bil je dan prav tak kot današnji, ko je na drugem koncu mesta na svet prijokal otrok, ki se je rodil nekomu,  ki se je še danes sprehajal tod pod javorji, ki ga ne bo imel rad in ki mu ne bo dal imena. Zrasel bo v neki tuji hiši in spraševal se bo, zakaj ni nikomur podoben in čeprav bo imel vse, se mu bo vedno zdelo, da nekaj manjka. Podrsaval bo skozi življenje in brskal po listju, ki mu bo padalo na pot. Ne bo stopal z odločnim korakom.

In neka druga ženska, ki ji je na poti skozi javorjev drevored iz žepa padel ključ ljubimčevega stanovanja, bo zaman trkala na vrata njunega skrivnega stanovanja. On se bo takrat s svojimi otroci valjal po zlatorumenem listju in njihov smeh ga bo prepričal, da je srečen. A ko bo potihnil tisti smeh, se mu bo zdelo, da nekaj zamuja.

Študent, ki je ravno malo prej tekel skozi drevored, da ne bi zamudil predavanj, bo v čitalnici bližnje fakultete na list napisal sošolki sporočilo. Dovolj nejasno bo, da dekle zopet ne bo izvedelo, kaj bi ji res rad povedal. In vedela bo, da zamujata nekaj lepega.

Tik predno bo padel mrak na ta jesenski dan, se bosta z roko v roki sprehodila skozi drevored ona in on, ki že leta ne zamujata več jesenskih dni, ki pošiljata jasna sporočila drug drugemu in se brez strahu ozirata nazaj in naprej. Tista dva, ki sta vedno tam, ker si to želita, ki se zbujata objeta in čeprav, sta potegnila za sabo voz, kjer so nakopičena premnoga leta, še vedno strumno in veselo stopicljata skozi življenje in ta drevored.

autumn-trees.jpg

vir slika

  • Share/Bookmark