Nov 16

Na trenutke se mi zdi, da naša cela država prebiva v prvencu Michela Houellebeqa (Extension du domaine de la lutte), ki so ga angleži, kar posrečeno, prevedli kot Whatever1. Da je v tem našem narodu nekaj depresivnega, kronično nezadovoljnega sam s sabo, je že dolgo znano. Opažam pa tudi druge maligne vzorce, ki se hitro širijo in razkrajajo še tisto, kar je v tej družbi dobrega.

Da je Slovenec že od nekdaj rad jamral, pa malo storil je tudi znano, le zakaj imamo cerkve na vsakem koraku… Drugo kar govori o naši resigniranosti in nepriravljnost za odločilni korak je sama naša zgodovina. Svojo državo smo si želeli stoletja, a jo uresničili šele, ko je svet okoli nas že skoraj razpadel, kar seveda ne jemlje teže temu, da smo to dosegli, je pa res, da je bila situacija v zadnjem stoletju že večkrat podobna in smo imeli vsaj dve drugi priložnosti.

Na mikroravni, je slika podobna. Tipičen Slovenec je ves zjamran, nezadovoljen z življenjem, aesigniran,  in nepripravljen na vsak korak, ki bi ga katapultiral iz tega stanja. Tipična poza povprečnega Slovenca je ”Whatever”. Vseeno mu je. Nič ga ne more več navdušiti, presenetiti, le še razočaran je in še bolj razočaran.

In če se komu le nasmehne sreča in dobi priložnost, da spremeni svoje bedno življenjsko koordinato, pa ga zvije strah, zacepeta na mestu in obstane, prav takrat, ko bi moral teči z vso hitrostjo. Potem se tolaži z zanikanjem pomembnosti trenutka in priložnosti in si dopoveduje, da je tako ali tako stvar obsojena na propad.

A Slovenca nikakor ne odlikuje skromnost, ki bo jo od tega naroda, ki rad ukloni hrbet, pričakovali. Slovenec ni zadovoljen z ničemer in nikoli nima ničesar dovolj. Še posebno pa je nesrečen zaradi sočlovekove sreče.  Slovenec ima rad ljudi, ki jim gre slabo in se mu smilijo, ne mara pa tistih, ki jim uspe. Če uspe komu na športnem ali kulturnem področju, Slovenci hitro najdemo nekaj, kar nas pri njem zmoti in je sporno, če nekomu uspe na ekonomskem področju, je tajkun in je prav gotovo nekaj ukradel. Koliko je kdo v svoj uspeh vložil, časa, znoja, odpovedovanja, znanja, denarja, življenja…ne, to nas ne zanima. Ne cenimo prav ničesar in nikogar. Svoje junake hitro demistificiramo, zbanaliziramo in zavržemo v kot pozabe. Smo ljudstvo, ki ne mara lastnih junakov, hitro pa si izposodimo kakšnega tujega.

Povprečen Slovenec neguje medčloveške odnose samo do te mere, do koder ima od njih korist, da bi se za sočloveka ekstra potrudil, skoraj ne moreš doživeti. Rad se zapira za stene svojega stanovanja, kjer neguje svojo ljubezen do alkohola. V družbo gre samo, kadar res mora ali ima maničen dan. Ne mara ničesar, kar je tuje in kar je neznano, do vsega, kar ni domače in ne diši po potici ima nek odpor. Vse, kar odstopa od povprečja je slabo in treba je s prstom pokazati za to rečjo, da si bodo ja drugi zapomnili, da to ni prav in lepo.

Slovenec redko goji pozitivna čustva, sreča je kot blejska kremšnita, ki jo je le enkrat na leto.

Kadar se srečata dva povprečna Slovenca je še posebno luštno, saj hitro udarita s svojo debato po sosedih in prijateljih, zlijeta nanje ves gnoj, ki sta ga pridelala v svoji glavi in oplajata površine za ekspanzijo tega malignega vzorca. No, verjetno bi se pogovarjala o čem drugem, če bi vedela o čem, a ju pravzaprav nič na tem svetu ne zanima, razen tega kateri petelin spi pri kateri kuri, kdo je največji prašič in komu bo zdaj zdaj krava crknila.

Še nekaj odlikuje Slovenca – vedno najde hudičevo dober izgovor, da mu ni treba česa narediti oz. spremeniti.

Oh ja…nekaj smrdi v deželi slovenski. O tisti sproščenosti, ki jo že tako dolgo napovedujejo pa ne duha ne sluha. Razen redkih, zelo zelo redkih izjem.

Whatever. A ne?

Fotka: Predstavljate si podobo povprečnega Slovenca, grem stavit, da vam pade na pamet precej obrazov…

  1. O tej knjigi sem že pisala, a to ni the point.[hitr nazaj!]
  • Share/Bookmark
Okt 25

Tista, ki bo rekla, da nikoli ni sanjala, da bi žabo spremenila v princa, se je gladko zlagala! In če še vedno katera trdi, da to pa že ne drži, naj pogeda nazaj na svoja minula ali trenutna razmerja in se vpraša, če le ni poskusila spremeniti vsaj eno ali dve stvari ali navadi na svojem princu…

No, to smo torej razčistili :)

Moja sestra (O ti humoristka!) je ob pogledu na tole zadevo očitno dobila asociacijo name in mi zadevo podarila za rojstni dan. In meni se je zdelo vredno poskusiti :)

Kaj Moses mu je ime? A to je nek judovski princ? He?

V škatlici se je skrivala žabica v konzervi in napis obljublja, da se žabec spremeni v princa.

Očitno je proizvajalec predvidel, da bo zadevo v roke dobil nek teleban (khm, khm) in napisal opozorilo. Še dobro, jaz sem namreč skoraj polila vodo čez.

Torej, žabec je dobil malo vode. Je le dvoživka in bi se na suhem hitro posušil. Se mi zdi. Žabi in princu pa je skupno to, da imata oba rada tekočine…če še niste vedeli.

Kar simpatičen je tale žabec, a ne?

Potem je nastal nek zeleni gravž in malce sem podvomila, da bo iz tega nastalo kaj dobrega.

Po kakšnih 30-ih minutah tresenja gore, se je rodila…hmmm…miška. ”A to je to?!” sem rekla. In tudi mami mi je pritrdila, da tole pa ni moja velikost. Ah ja…

Pa tudi nič kaj simpatičen ni. Pa ves tak kumrn… Pravijo, da bo še zrasel…ufff…to tako ali tako vsi rečejo…

Ehhhh, ne vem za vas, ampak meni je bil žabec veliko bolj všeč. :)

In kaj smo se danes naučili? Princeska ne trudi se, da bi spremenila žabo v princa, vzemi žabo, boš imela več od nje!

  • Share/Bookmark
Sep 04

Itak! Jaz bom tam, pridite še vi!

Za tole smo delali dolgo in trdo…zakaj…ker imamo radi svoje delo in smo en malo nori…na Poli…

(tudi zato v zadnjem času moj blogec malo trpi)

  • Share/Bookmark
Avg 20

Zadnjič sem nekje prebrala, da Slovenci rešujemo hrvaški turizem in se vprašala, kdo bi pa lahko rešil slovenski turizem. Hrvati pač ne. In po dolgem premišljevanju sva skupaj s svojo sestro ugotovili, da vendarle obstaja ena majcena rešitev. Dragi Slovenci, v časi intenzivnih globalnih komunikacij in komunikacijskih mrež, ste tudi vi verjetno pridelali polno bero prijateljev po celem svetu…povabite jh vendar k nam! :)

Ravno to sva namreč storili s sestro (No ja…ona je bila pri tem malce bolj temeljita kot jaz.) in povabili v Slovenije mnoge nemške prijatelje. Sestra je bila pri svoji mobilizaciji precej uspešna, saj je nabrala kar 20 ljudi (jaz samo 2). Prefrigana čebelica Maja se je namreč odločila, da svoj 30. rojstni dan praznuje kar v Sloveniji, namesto v Nemčiji, kjer živi, njeni nemški prijatelji pa so se prav radi odzvali njenemu vabilu. In tako je malce zaslužil tudi Raynair in Letališče Celovec.

Sestra se je izkazala kot prava turistična vodička oz. organizatorka potovanj, saj je pripravila ne le program, pač pa tudi je prevzela vlogo informatorja in koordinatorja. Najeli smo tudi avtobus, ki je večino obiskovalcev pobral na Letališču v Celovcu. Jaz pa sem v enem majhnem delu prevzela vlogo taksista. Tako je moj petkov urnik izgledal takole: Ljubljana-Bled-Vintgar-Bled-Celovec (letališče)-Celovec (center)-Celovec (letališče)-Bled-Ljubljana. Ampak, kaj pa je to za Srebrno puščico in njeno Betko. :)

3840350824_e4ebcdf3b3.jpg

Blejska nečimrnost.

3840350336_47ea8b60fd.jpg

Mau žez izaro…

Na Bledu so si naši gostje privoščili pravo slovensko pojedino, vožnjo s pletnjo na otok, pitje jezerske vode, ogled Bleda, kremšnite (vsekakor!) in namakanje nog. Jaz sem namigovala na obisk Dalije razstave, pa me nihče ni podprl. So pa vsi podprli idejo, da se za obisk gradu ne plača 7 evrov, tako smo se zadovoljili z drugimi blejskimi lepotami. In teh, kar se mene tiče, ni malo. Res je, da je vse skupaj precej skomercializirano, da moraš poleg nesramno drage vožnje s pletnjo posebej plačati še za obisk otoške cerkve, kar me je malce šokiralo. In počutila sem se kot nategnen turist pred piramidami v Gizi. Ampak kljub vsemu Bled pač ostaja Bled in za mnoge naše nemške prijatelje najlepši kraj na kokoški. Žal se nam ni uspelo prekobacati do Bohinja in si ogledati Ankine razstave, ampak vse še pride na vrsto. Večer smo zaključili v Ljubljani, kjer smo se predajali opojnosti slovenskih izbranih vin.

3839559573_4877c72003.jpg

Kraj, kjer prebivajo otoške vodne vile…

3839558223_a5dcc6d91e.jpg

Dobiva se pri laterni…

3839562265_c7397356b0.jpg

Deček in labod…

Drugi dan naše slovenske ture smo se odpravili na Primorsko…tako kot preostanek naših sodržavljanov, ki tisti vikend niso reševali hrvaškega turizma. Na cesti je bila precejšna gneča, a sem že doživela hujšo, kar nekaj pove tudi o drugem delu prejšnjega stavka… Najprej nas je pozdravila tradicionalna gneča na WC-ju na Ravbarkomandi, potem pa kmalu že smrad iz Luke Koper, ko je naš šofer spretno prehiteval kolono preko bencinske postaje, smo se le uspeli pripeljati tik do morja. Na Belvederju smo pobrali še dve Nemki in si ogledali enega najlepših razgledov na naši obali – panoramo Izole. Velikokrat je bolje stvari opazovati bolj od daleč kot od blizu…vsak to ve.

3839564607_070b8a8faf.jpg

Izola – Isola

3840355082_69124f1c24.jpg

Vražji violinist

Zaradi gneče in želje po kopanju, smo izpustili obisk solin, tako tudi Joška Jorasa, nismo uspeli obiskati. Takoj smo se odpravili v slovenski obalni biser – Piran. In ko stopaš po kamnitih tleh Pirana, se ti zazdi kot da nisi tu, kot da se je čas malce ustavil. Eden od prijateljev iz Nemčije je ves začuden ugotovil, da ima na svojem iPodu Tartinijevo glasbo, čeprav se mu niti sanjalo ni, da je rojen v Piranu in da ima kakršnokoli povezavo s Slovenijo. Prav poseben občutek je sedeti sredi Pirana s Tartinijevo glasbo na ušesih.

Cerkvica na vsakem hribu

3840357194_f2da83f1bd.jpg

Si upaš čez obzorje?

Piran je spet naredil svoje in očaral pregovorno hladne Nemce. Preostanek dneva smo preživeli na Strunjanski plaži, večer pa zaključili v restavraciji s prelepim razgledom na morje in Tržaški zaliv.

3840359214_0ec2e86d54.jpg

Barčica po morju plava…

Naslednji dan smo jih gostili pri nas doma, kjer se je madamme mama izkazala s svojimi kuharskimi spretnostmi, zvečer je sledila zabava na Zmajskem mostu.

3839562787_f193fddfaf.jpg

Zapeljivka ponoči

Zadnji dan je vsak izkoristil za iskanje skritih kotičkov po Ljubljani, nekateri so celo preizkusili briljantno pogrutavščini ene od bivših ljubljanskih županj – vzpenjačo…drugo smo raje šli peš:) Ljubljano redko spremljam z očmi turista, tako sem bila tokrat pozitivno presenečena. V zadnjih letih se je v starem delu mesta precej stvari spremenilo na bolje, sploh osvetlitev mesta ponoči je zadetek v polno in tudi številno pajki in njihove mreže na Šuštarskem mostu, nekako ne motijo.

3840353222_ed80e01541.jpg

Sama sreča?

Zaključek te akcije je bil s strani Nemcev naslednji: Slovenija je podcenjena. Absolutno. In mnogi bodo na sončno stran Alp še prišli.

Problem Slovenije je, da se ne zna prodajati, imamo pa odlično ponudbo, raznolikost…etwas wundersames.

In ni je boljše reklame kot prijazni in nasmejani ljudje…

Tako se je Mojca namenila reševati slovenski turizem. Se bo lotila tudi Mure? Stay tuned...
  • Share/Bookmark
Jul 22

Roger in Larry sta bila dva mlada študenta, ki ju je združila ljubezen do opojnih substanc. Srečela sta se na univerzi v Los Angelesu, kjer je Roger študiral ameriško literaturo, Larry pa fiziko. Kako sta se prvič srečala nihče ne ve, saj se tudi fanta sama nista tega spomnila, je že moralo biti na eni od neštetih divjih študentskih zabav, ki se jih nihče ne spominja prav dobro.  Od tedaj naprej sta tičala skupaj kot rit in srajca. Nista bila posebno pridna študenta, sta pa raje visela v Hollywoodu, kjer je Rogerjev oče v enem od studijev delal kot profesionalni snemalec. Za študente se je tam vedno našlo delo, včasih sta prekladala kulise, drugič pomagala postavljati luči, priskočila na pomoč kateremu od snemalcev, pomagala deliti obroke delavcem v studiu in celo statirala v filmih in nadaljevankah. Tudi svojo ljubezen do raznoraznih substanc sta tam lahko negovala, saj skoraj nihče ni opazil, če sta kdaj kakšno uro ali dan manjkala, le včasih je kak njun studijski ‘znanec’ ostal brez svoje ‘robe’. Larry se je med tem s fizike prepisal na kemijo, saj je presodil, da bo z znanjem, ki ga bo dobil tam, lažje uresničeval svoje cilje, pa še dostop do laboratorija in kemikalij je dobil. Fanta sta bila tudi sicer precej podjetno naravnana, pa tudi neprevidna. Oblasti so prvič postale pozorne nanju, ko sta svojo domačo ‘obrt’ želela malce razširiti in se precej naivno zapletla z veliki ribami. Zgodba bi se verjetno slabo končala zanju že takrat, če ne bi velike ribe in pa tudi oblasti ugotovile, da gre pravzaprav za dva odbita odvisnika, ki jim nista nevarna. Nekega dne pa je po naključju ali pa tudi ne, na njuna profila postal pozoren agent, ki je imel neko neprijetno nalogo izbrati dva človega za velik podvig. Roger in Larry sta ustrezala profilu ljudi, ki jih je agent iskal. Bila sta neperspektivna izgubljenca, brez ljubečih družin in prijateljev, ki pa sta imela tudi neka specifična znanja. Roger in Larry sta namreč z ukradeno kamero, ki sta jo sprva mislila prodati, snemala ljubiteljske filme in ti sploh niso bili slabi. V njunem dosjeju se je skrivala tudi zgodba o nadlegovanju deklet, ki sta jih snemala skozi okno. Dan pred dogodkom odločilnim za njuni življenji, so ju prijeli, saj ju je neka starejša gospa videla, kako sta snemala skozi okno nekega stanovanja. Ob aretaciji so jima zaplenili tudi opremo in ostale filme. Verjetno je bilo to odločilno, da je agent izbral prav njiju. Po aretaciji so ju hitro izpustili…a zgolj za 24 ur.

”Dobro sva jo odnesla, lahko bi naju obtožili. Fotr bi popizdil.” je rekel Roger.

”Misliš, da je opazil včeraj, da naju ni bilo na snemanju?”

”Ne, nič ni rekel. Ni nama treba povedati, da so naju prijeli. Cel drek bi bil, če bi kdo izvedel.”

”Pa misliš, da ne bodo nobene pošte poslali domov?”

”Kaj pa vem. Upam, da ne.”

Roger je med pogovorom postal pozoren na obraz, ki ga je prejšnji dan srečal na policiji.

”O sranje…”

”Kaj pa je?”

”Poglej tistega tamle, ta je s policije. K nama gre.”

Med tem, ko sta Roger in Larry tavala po mestu, je nekaj ljudi spremljalo vsak njun korak in vsako besedo. Aretacija je le pospešila zadeve. V nekaj urah je bilo odločeno – to sta fanta, ki ju iščejo. Ker čas ni tekel nič počasneje in je bilo za izpeljavo plana le še nekaj tednov, je padla odločitev, da se akcija začne takoj. Agent je zato tistega večera prisedel k fantoma v baru.

”Glej, glej…če nista to naša filmarja.” je posmehljivo rekel.

Fanta sta otrpnila, saj se jima niti sanjalo ni, kaj ju čaka.

”Situacija je taka… Kar precej problemov imata na grbi. Zalezovanje in nadlegovanje, sodelovanje pri prostituciji, vdor na posest, kraje, preprodaja, pridelava in posedovanje droge, pa še bi se kaj našlo.”

Roger in Larry nista ničesar rekla, saj je bilo presenečenje precejšnje, bila sta namreč prepričana, da njunih del nihče ni opazil.

Nato je ušlo Larryu: ”Pri prostituciji pa nisva sodelovala.”

”Utihni, Larry!” mu je zabrusil Roger.

Agent je potegnil iz žepa ovojnico s fotografijami in jih porazdelil po mizi. ”Sodelovanje pri prostituciji?” je vprašal. Fanta sta ga pogledala. Agent pa je z velikim nasmeškom s prstom pokazal na eno od fotografij. Nato na drugo, pa na tretjo, pa četrto.

”Na fotkah se jasno vidi, da sta koristila usluge prostitutke, kar pa je po naših zakonih sodelovanje pri prostituciji.”

”O jebemti!” je rekel Roger, ko je videl vse fotografije. Nekdo je namreč skrbno beležil vsako njuno neumnost, ki sta jo storila v zadnjih mesecih in tega ni bilo malo.

”Kaj hočete?” je rekel Roger agentu.

”Malo vajinega sodelovanja.”

”Kaj točno bi radi?” je vprašal Larry.

Agent se je zasmejal: ”Radi bi, da posnameta film, ki bo spremenil svet.” Začudenje njegovih sogovornikov je bilo iz minute v minuto večje.

”In kaj midva dobiva za to?” je bil drzen Larrya.

Agent se je glasno začel smejati, da so ostali gostje v baru kar onemeli. Ni jima odgovoril, rekel je samo:”Pridita.”

”Kako pa je naslov filmu.” je vztrajal Larry.

”Polna luna.” je rekel agent.

In sta šla za njim. Od takrat ju nihče ni nikoli več videl. Njuni starši so še leta kasneje iskali odgovore na vprašanja, tudi na policiji. Policija jim je povedala, da so ju dan pred izginotjem prijeli, da pa so ju isti dan izpustili in da sta verjetno prebegnila v Mehiko, saj bi bila verjetno obtožena za več različnih prekrškov in zločinov. V njunih aktih je bil kasneje dopisan še marsikateri prekršek in zločin, ki ga fanta nista storila. Policija je povedala staršem, da ju še iščejo, saj ju želijo spraviti v zapor v ZDA. Staršem so posredovali podatke, da sta bila nekaj mesecev po izginotju opažena v Mehiki, nato pa so ju izgubili.

Roger in Larry sta svoje delo opravila več kot odlično, oblasti pa tudi, saj za njima in njunim studijem ni ostala prav nobena sled.

Istega dne, ko je agent prisedel k Rogerju in Larryju, so na Floridi v pisarno poklicali tri mlade može. Neilu, Michaelu in Edwinu so ponudili ponudbo, ki je niso mogli odkloniti: ”Kaj bi rekli, če bi vam ponudil, da postanete junaki?”

Tisti večer je sijala polna luna in se smehljala, prav nič drugače kot se smehlja še danes…

apollo11_salute.jpg

vir fotka

  • Share/Bookmark