MOJCAS

Pred petimi leti je bila moja omiljena destinacija potovanj dežele Severne Afrika in spomnim se, kako so me svarili, da tam na veliko kradejo in da denar in potni list ni nikjer varen, nosili smo vse premoženje s sabo v tistih malih potovalnih denarnicah, ki jih skriješ pod obleko. A čeprav sva se s sestro izgubile na tržnici v Kairu, kar niti ni težko in zalutali v predel, kamor turisti ne zahajajo, kvečjem zaidejo, kjer na cesti sedijo pohabljenci, kjer se ne prodajajo spominki in kjer redko kdo zna kak tuj jezik. Pogledi so bili sicer nenavadni, a nikomur ni padlo na pamet, da bi naju napadel, nek gospod nama je celo namignil v katero ulico naj zavijeva. Spomnim se tudi, da sva se potem zapletle v pogovor z nekim prodajalcem, sicer študentom medicine, ki je želel za velike pare kupiti mojo Swatch uro, ki je baje pri njih niso mogel dobiti. Želel jo je podariti svojemu dekletu, ki je (baje :D) imela tisti dan rojstni dan. Čeprav bi mi dal več kot je ura stala v Ljubljani, sem jo obdržala, zaradi emocionalne vrednosti :D… V glavnem, niti enkrat nisem dobila občutka, da bi me kdo rad okradel…okey…razen prodajalcev turističnih spominkov na najbolj turističnih krajih in kreteni s kamelami pred Keopsovo piramido. Ampak od njih že pričakuješ posebno zvitost, zato si bolj pozoren. Spomnim se tudi nekega primera, ko smo nekje pustili kar precej drobiža za napitnino in je natakar pritekel za nami, da smo pozabili denar. Tudi izkušnje v Tuniziji so bile zelo podobne.

Povsem drugače kot v Nemčiji…Leta 2004 smo bili s starši na obisku pri svoji sestri v Heidelbergu, midve z Alenko pa sva jo potem sami mahnili naprej v Berlin. In prva prva stvar, ki se mi je zgodila v Berlinu - ukradli so mi fotoaparat. In to takoj po prihodu na železniško postajo. Verjetno vam je jasno, da me je vse minilo…tako mi je ostal Berlin še danes v nekem ”kiselkastem” spominu.

Danes pa…me pokliče sestra, ki živi v Nemčiji in pove, da je ravnokar prišla s policije, ker so jo okradli na avtobusni postaji. Policisti so ji povedali, da so imeli danes že precej tovrstnih primerov. Še dobro, da je imela osebne dokumente doma, so ji pa izmaknili lepo število denarja, ki ga je dvignila malo prej (verjetno so ji sledili že od bankomata, moje skromno, neizvedeniško, mnenje), pa tudi vse kartice so šle (bančna in še tista za kosilo na Inštitutu).

Tako Nemčija ostaja na vrhu moje osebne liste držav, kjer moraš svojo denarnico trdno držati v rokah oz. globoko v torbi oz. pod ključem. Tudi drugi znanci, ki živijo v Nemčiji so razlagali, da so ropi na železniških, avtobusnih, podzemni vsakdanjost…

Spomnimo se testa z mobilnimi telefoni, ki ga je izvedel Readers Digest, ko so novinarji RD v 30-ih mestih sveta pustili oz. ‘pozabili’ na javnih mestih 30 mobilnih telefonov. Ta test naj bi pokazal poštenost ljudi. Slovenci smo (seveda ) najbolj pošten narod na planetu. Vrnili smo 29 od 30 telefonov, plus novinarjevo jakno, ki jo je človek dejansko pozabil v nekem ljubljanskem lokalu. In kje je pristal Berlin? Na 14. mestu, skupaj s (pozor!) Sao Paolom, Parizom in Bankokom - prebivalci teh mest so vrnili 21 telefonov -kar se mi zdi še vedno precej, saj bi - po lastnih izkušnjah sodeč -  pričakovala, da bodo v Nemčiji prav vse ‘odmaglili’ A če pogledamo lestvico…pred Berlinom najdemo mesta kot so Zagreb, Praga, Varšava, Budimpešta in celo Mumbai, Manilo, Seul in New York, ki velja za mesto s precejšnjo stopnjo poulične kriminalitete…a očitno jim mobilni telefoni ne dišijo…Se je pa kar precej evropskih mest odrezalo še slabše kot Berlin. Pri tem testu pa me moti, da tega testa niso izvedli v nobeni afriški in bližjevzhodni državi.

No namen mojega zapisa je, da opozorim, da ko gremo na potovanje, pustimo predsodke doma. V deželah t.i. tretjega sveta ne čakajo na nas kar za vsakim vogalom, da nas oropaja, a visoka pozornost ne bo odveč tudi v t.i. urbanih zahodnih metropolah sveta. Poleg tega pa…več kot potujete, večja je verjetnost, da boste naleteli tudi na slabe izkušnje. Vse je malce odvisno od sreče…

Čez 5 dni letim za Nemčijo…

Vir foto

Ta besedna zveza (oz. termin)¹ je moja današnja najljubša…

Če vzamemo en simpl primer iz resničnega življenja…

Tvoj prijatelj ima novo punco, v katero je zaljubljen do ušes, pravzaprav je zaljubljen tako zelo, da ne opazi, da je ena navadna razvajena, plehka, bičy seronja, da ga ima zgolj zaradi koristoljubja in točno veš, da ga bo nogirala, ko bo imela od koga drugega večjo korist…

Well…in prijatelj te z nasmeškom na obrazu vpraša :”Kakšna se ti zdi XY?”

Ti pa rečeš:”Vse kar lahko zaenkrat rečem je, da sta lep par.”

V bistvu se nisi zlagal, ker optično čist fino izgledata skupaj, si pa svoje sporočilo  ’zavil v celofan’  tako, da praktično nisi povedal tistega, kar si bil vprašan, pa tudi ne izdal svojega mnenja, ki ni ravno pozitivno, si pa malce subtilno morda namignil, da nisi ravno njen histeričen fan …povedal nisi ”ničesar jasnega pri izražanju negativnih odklonskih stališč” in se ”izvlekel s kompromisno rešitvijo in z rahlim namigom na resnico” ²  .

Zelo uporabna zadeva, če se nočemo ravno zlagati, nočemo pa tudi povedati naravnost…

Obvezna glasbena spremljava ob prebiranju tega posta ( ) :

.

.

1. Bavelas v Ule&Kline, Psihologija tržnega komuniciranja, 1996; 47[hitr nazaj!]
2. Ibidem[hitr nazaj!]

To se mi je utrnilo med zajtrkom…

Narisano je v treh minutah, zato ni nek presežek

p.s.: Tista oseba, kdorkoli je že bila, ki je s skrite cifre pocingljala točno ob polnoči, naj drugič počaka, da se oglasim…

OPOMBA: Vse osebe so izmišljene ¹

”Jaz sem vojni veteran!” je zavpil na vsa škrbasta usta. Vsi so se zarežali sami pri sebi, saj je bil strašno grotesken, ko je pomahal s pištolo, ki jo je - glede na starost orožja - očitno podedoval po svojem očetu in v času legalizacije osebnega orožja, zamolčal.

”Gospod, odložite, prosim, pištolo.” je rekle policist, ki ji bil našemljen v vso opremo za specialne akcije. Ostali policisti, ki so obkolili možaka, so bili tiho kot miške in spremljali vsak možaarjev gib.

”Zakaj zdaj mene lovite?!” je rekel vidno okajen.

”Gospod, nič vam nočemo, samo pištolo odložite.”

 ”A sem se zato boril, da se zdaj po mojem dvorišču preganjajo cigani?”

”Samo pištolo dajte dol, pa se bomo vse zmenili.”

”Jaz spim, otroc se pa preganjajo po dvorišču, pa vpijejo. Kdo bo to prenesel?”

”Gospod, otroci vam pa res nič nočejo. Mi pa tudi ne, zato odložite pištolo.”

”A sem se zato boril?!”

”Kje ste pa bil? Krakovski gozd, Trzin, Brnik?” je skušal policist malce razelektriti ozračje.

”Ahhhhh neee.” je zategnjeno rekel možakar.

”Kje pa?”

”No, jaz sem prišel v TO zadnje dni, pa nisem bil nikjer tam.”je rekel, nato pa hitro dodal:”Ampak sem bil pa pripravljen.”

”Aha.” je rekel policist, ki mu tisti dan ni bilo do heca. Lahko bi se reklo, da je bil eden tistih dni, ko so ljudje še posebno težki. Stvari, ki jih je doživel v zadnjih urah včerajšnje službe in danes, niso bile ravno lahke. A bil je že vsega vajen. Zdaj pa tole. Vojni veteran, kaj? Stopil mu je na žulj…

”Vonji veteran ste, kaj?” je rekel. Sodelavci so se začudili njegovemu ostremu tonu.

”Kaj, a nisem?” se je začudil tudi možakar s pištolo, ki se je opotekal zdaj sem in tja po dvorišču.

”En navaden pijanec ste, ne pa vojni veteran. Kaj ste pa počel leta 91? Ste ležal v kakšnem jarku z litrom šnopca, a? Pa čakal JLA. Voljni veteran, ja prav gotovo…”

”Kaj pa ti je poba?” je rekel možakar in se namenil proti policistu. Ta je zdaj spustil svoje orožje proti tlem, vstal iz klečečega položaja in rekel:”Ti se ne bi smel bahati z nazivom vojni veteran.”

”Kaj?!” se je pijansko zadrl možak in stopal proti policistu. Ta pa se ni pustil ustrahovati.

”Dej, Tomaž, ne seri.” je rekel policistu njegov kolega, ki je skupaj z ostalimi še vedno držal svojo pozicijo.

”Da te ni sram! Ves čas dobivamo prijave, ker nadleguješ sosede in otroke. Kaj so ti pa naredili, vojni veteran…”je bil policist Tomaž, očitno sprovociran.

Možak se je ustavil tik pred policistom. A se ni upal nameriti vanj, po ‘horoskopu’ je bil namreč strahopetec. In ja, leta 1991, je bil daleč od fronte. Če bi leta 1991 videl kakšnega vojaka JLA, bi bil prvi, ki bi zbežal…Splet naključij je hotelo, da je svoj nos malce pomolil v Teritorialno obrambo in kasneje bil blažen z vojnim veteranstvom. V življenju ni nikoli nič delal, vedno je bil parazit, tudi leta 1991 in še naprej. Da se je na veliko hvalil z vojnim veteranstvom je bilo krivo to, da se z ničemer drugim ni imel za pohvaliti. Vse, kar je naredil, je zapil, rad je nadlegoval svoje domače, kjer se je parazitsko zajedal ves čas, delal zgago in špetir v bajti. In tistega dne se ga je ‘usul’ kot se ga on pač ‘usuje’. Sredi dneva je zakomiral v svoji sobi, a kaj ko tega niso spoštovali sosedovi otroci, ki so pač želeli izkoristiti vsako sekundo sončnega dne. S svojo otroško razposajenostjo so zmotili dušni mir, v sadjevec namočenega gospoda in ta je pograbil pištolo svojega pokojnega očeta in stekel za njimi. Nekdo je poklical policijo. Tako so se znašli na tistem kraju, ‘vonji veteran’ in policist Tomaž, sin padlega vojaka, v vojni za Slovenijo…

”Kaj pa ti veš smrkavec.” je rekel možakar, ki ni imel ravno nekih trdnih argumentov in idej, s katerimi bi lahko postregel.

”Vem, kaj se je dogajalo leta 1991 in vem, kdo se je boril, kdo se ni in vem, da so ljudje umrli tudi zato, da tisti otroci tam lahko danes kričijo in skačejo po samostojni Republiki Sloveniji, borili so se tudi zate, ki si ležal pijan v jarku, da imaš državno pokojnino, da si lahko rečeš ‘veteran vojne za Slovenijo’…” policistu je počil film in začel je naštevati in naštevati…kolegi si ga niso upali ustaviti, kajti tudi on je imel pištolo, poleg tega pa sta si z možakom stala preblizu eden drugemu…in oba s pištolo…

”Moj oče je padel za to Republiko Sloveniji in moja mati je sama preživljala 3 otroke. In dobro ji je uspelo. In prepričan sem, da je naredila za to državo veliko več kot si ti, leta 1991 ali kdajkoli. Kaj si pa ti naredil? Kaj? Odžiral državo, vpil ’sem vojni veteran’, pil in nadlegoval ljudi…”policistov ton je postajal vse glasnejši.

”Tomaž, zdaj pa nehaj.” je rekel eden od kolegov policistov.

A Tomaž ni odnehal:”A si kaj boljši od tvojega soseda, ki ima štiri otroke, majhno delavsko plačo, plačuje davke državi, še pomisli ne na pijačo, ker si je ne more privoščiti…ja, tudi on je veteran. Tudi on gradi in varuje to državo. In tista stara ženska tam…”je rekel in pokazal na neko žensko, ki je špegala na vogalu svoje hiše, vsi so obrnili pogled tja, kajti niso je videli…”Tudi ona je veteranka. Tudi ona je gradila to državo, pa njeni otroci…in jaz. Ali je važno kje je kdo bil leta 1991 in kaj je bil? Ne ni!” je zakričal…”Važno je, kaj delaš s svojim življenjem. Gradiš, izžemaš in podiraš, daješ družbi ali ji kradeš?…to mene zanima…si kdaj komu res pomagal? Sosedu, sestri, bratu, materi? Si kdaj kaj naredil za koga, razen zase in svoj šnopc? Veš to so zame veterani te države, ljudje, ki pomagajo tej družbi, brez da bi potem pričakovali državno odlikovanje ali borčevsko pokojnino…delavni ljudje…če bi se zares boril za Sloveniji, ne bi to počel kar si počel, ne bi tekal za otroci s pištolo…boli me tvoje pijansko ležanje v jarku leta 1991….Zato mi ne seri s to pištolo in vojnim veteranstvom!”

Verjetno bi policist Tomaž še nadaljeval, če mu ne bi možakar sam od sebe izročil svoje pištole, sklonil glavo in mu nastavil prekrižane roke. Policist se je zarežal in odpeljali so ga na postajo, da se je malce ohladil in premislil. Zaradi kazni, ki mu jo je odredil sodnik, niti pomislil ni več, da bi mahal s pištolo, zaradi policistovi besed pa ni nikomur več omenil, da je veteran, pil pa ni nič manj…

Policist Tomaž pa si je prislužil disciplinski postopek, ki se je, zaradi olajševalnih okoliščin, končal le z opominom.

Slovenija pa še ’stoji’…po zaslugi ljudi, ki še vedno verjamejo, da ne delajo zaman, le čas je, morda, da povzdignejo svoj glas…

.

1.     [hitr nazaj!]

Ti čeveljčki so bili ljubezen na prvi pogled in zato jih že drugi dan skoraj nisem dala s svojih stopalc…všeč pa so tudi mojemu očetu , ki je rekel: ”Oooo, kaki lepi čevlji. Take smo pa mi včasih tudi nosili.”

S sestro sva se spogledali:”Ummm, takih čevljev pa ti že nisi nosil. Oder?”

.

Pa umazala sem jih že…kot vidite…bravo jaz. Onih drugih novih fancy čevljev pa nisem še peljala plesat…

Danes je prišel k mojemu očetu en stric z ZGS, pa se nekaj pogovarjata in tuhtata in se odločita, da bi rada neki šla gledat v PROSTOR…pa če lahko rentata mal moj laptop…ja itak, sem si mislila, ampak v tistem trenutku sem že mela na obrazu tisti svoj angelski nasmešek, zadaj pa mi je gledal hudičkov repek….kajti…

Pač dam tema dvema pametnjakovičema moj laptop in onadva bosta kao vse sama naredila…vredifredi, sem si mislila, pa dajta…še Google sem jima naštimala

Potem pa…un stric z ZGS zavpije: ”Jaaaaaa, pa sej ta laptop pa nima črk!”

.

Jaz sem se samo začela režat In potem sta me prosila, da jima jaz zrihtam vse, kar potrebujeta…ker onadva ‘ne najdeta črk’

Ummm…zakaj nisem obnovila črk na tipkah? Ker jih ne potrebujem, ker slepo tipkam in ker je to en način, kako se zaščitiš pred tem, da bi bila na tvojem računalnuku čakalna vrsta (beri: mami in oče). Jah no, saj sem mal navihana ja, drugi računalnik v naši bajti znam tudi samo jaz upravljati Oče je že naznanil, da si bo kupil nov laptop…o to bo še zabavno…že kar vidim, katero stran bo imel naštimano za HOME… 

Mogoče je to priložnost, da povem še eno zgodbo, ki smo jo zakuhali našim staršem…naši vrli +/-abrahamovci so se nekega dne odločili, da bi se ‘pogovarjali’ po messengerju….in njihovi podmladki, pristojni za računalnike, smo se zmenili, da preprečimo njihovo visenje za računalnikih¹ in da jim rečemo vsem, da mi to ‘ne znamo naštimat’… Dobr, da niso klical računalničarja….

1. Sam dobro jim hočemo, kaneda? [hitr nazaj!]