MOJCAS

V ponedeljek zjutraj sem prebrala nekaj, kar mi je napisal ‘polnočni filozof’, razmišljal je o Nietzscheju in me s tem spomnil na Philosophenweg, ki se nahaja v mestu, kjer sem bila. Gre za pot, ki vodi iz mesta v hrib, kjer je lep razgled na mesto, reko in grad. Po tej poti naj bi stopali svoj čas številni filozofi in profesorji, razmišljali in razpravljali naj bi o bistvu in pomenu.

Čez nekaj ur je nad mestom padal dež, a kljub vsemu so bili koraki, po granitni ulici polni trgovin, lahkotni. Nakupovalna meka tega mesta. Od Starbucksa, tajske restavracije, Max Mare, do blaga pripeljanega naravnost iz Kitajske… Med vsemi trgovinicami in neonskimi napisi pa stoji antikvariat. Njegova lega je tako nenavadna kot bi ta stal sredi ljubljanskega City Parka. Toda prav takšen kot mora biti, star, zaprašen, poln knjig, s specifičnim vonjem…

Že leta vem, da stoji tam, a vedno pozabim nanj. Mnogokrat sem šla mimo njega, pa ga sploh nisem opazila. Vedno sem imela na tisti ulici kak drug cilj. V ponedeljek tudi, a sem se vseeno ustavila pred izložbo antikvariata, ki ni ravno reprezentativna. Mogoče lastnikom ni do strank, ki bi jih privabile izložbe. Kaj vem.

Ko sem stopila skozi vrata, se mi je zazdelo, da sem padla v neko drugo dimenzijo, v nek čas in nek prostor, kjer ne veljajo enaka pravila kot v svetu pred vrati. Ne vem, kaj me je poneslo proti polici s katere je vame skoraj dobesedno poletel Nitzsche. Očitno mi je bil tisti dan usojen. Čeprav ima ta antikvariat mnogo polic in mnogo tematskih sklopov, me je nekaj pripeljalo naravnost pred filozofski oddelek. Zanimivo naključje.

Potem sem se malce izgubila, pozabila na čas in v nekakšni zamaknjenosti brskala po policah. Toliko čudovitih knjig, toliko zgodb o življenju teh knjig. In zdaj bom malček razkrila en majhen del zgodbe neke knjige, ki še ni prišla do pravega naslovnika, kajti vem, da nisem pravi naslovnik, nekdo drug je veliko bolj… Izmed stoterih knjig ‘posebne ponudbe’, ki so tematsko neurejene ležale na sredini antikvariata, sem ugledala nekaj, kar me je, še bolj kot Nitzsche, spomnilo na ‘polnočnega filozofa’ in najine debate. Gre za precej staro knjigo, napisano v arhaični nemščini, baje brez vrednosti, verjetno tudi brez uporabne vrednosti, toda… s svojo pojavo, vsebino, življenjsko zgodbo, ki jo lahko samo slutim in s svojo simboliko je nekaj najčudovitejšega, kat sem videla v zadnjem času. In čeprav je šla z mano domov, vem, da mi ne pripada, jaz sem le posrednik, le sel do tistega, komur je resnično namenja. Občutek, da ta knjiga mora na tisti končni naslov, je neverjetno močan. Te knjige nisem poiskala jaz, temveč me je poiskala ona. Razmišljam, kakšna je verjetnost, da bi to knjigo našla prav jaz, prav takrat, prav tam, neumeščeno na police kamor sodi…če bi jo iskala, je verjetno ne bi našla. Samo ugibam lahko koliko časa je knjiga čakala name v tistem malem antikvariatu, v tistem malem mestu, na tisti ulici, kjer ponavadi kupiš vse kaj drugega kot filozofijo.

Ko sem s knjigo stopila skozi vrata antikvariata, je bil eden redkih sončnih trenutkov tistega dne…

Naslova in avtorja ne morem še izdati, saj bi rada, da knjiga najprej pride na pravi naslov. Tako ali tako sem že povedala preveč.:)

No, pa sem spet tukaj. Dnevi moje odsotnosti so minili s svetlobno hitrostjo. Menda se spodobi nekaj napisati o tem, kje sem bila in kaj sem počela. Bila sem vsepovsod, malo sem letela z letalom, malo sem se vozila z vlakom, malo z avtom, veliko sem tudi hodila peš. Vsega ne bom opisovala, ker želim, da ostanejo moje letošnje počitnice tam, kamor spadajo, v moje osebne spomine.

A izpostavila bi 2 trenutka, ki sta navidez nepomembna, a vsak zase čudovita in sta zaznamovala moje dojemanje teh minulih dni in da ne bo vsega naenkrat preveč, bom danes opisala prvi trenutek, jutri drugega.

Zadnji dnevi pred odhodom so bili nabito polni z raznimi obveznostmi, dolžnostmi, predvsem pa s hrupom, neonskimi napisi, živimi barvami, kičem, nepotrebnimi besedami, kar je posledično pripeljalo do majcene razdraženosti in preobčutljivosti, ob enem pa k želji znebiti se tega, počistiti z vprašanji in strahovi, ki jih povzroča neka nenavadna negotovost, ki izvira morda tam nekje, kjer se majejo češnjevi cvetovi ali pač kje drugje. Vsega je bilo preveč.

Ko sem sedla na letalo sem vedela, da ne bežim, le nekaj svobode si jemljem, tiste, ki mi pripada sem in tja.

A vse dokler nisem stopila skozi vrata mogočne cerkve Saint-Pierre et Paul v malem alzaškem mestecu niti nisem vedela, kaj sem pravzaprav iskala tam…

Stavba, ki se vzpenja k nebu,  sporoča prav to, kar so tedanji arhitekti želeli, sporoča nekaj o mogočnosti, neskončnosti, stabilnosti,…Morda so prav zato v zgodovini cerkve imele neko funkcijo zavetišča, saj je že sama stavba s svojo mogočno arhitekturo sporočala, da je to kraj, kjer si varen. Pustimo to ali je to dejansko držalo ali ne…

Predno sem vstopila v cerkev sem opazila list, na katerega je nekdo zapisal: ”Silence, please!”, ki pa je pravzaprav povsem odveč, saj človek obnemi, ko zagleda temačno notranjost gotske cerkve, ki je ostala pristna, brez kasnejših dodatkov, brez odvečne krame. Tako človeka očara sama arhitektura, ki jo zaznamujejo čiste in preproste linije. Luč prihaja v prostor zgolj skozi vitraže, ob strani gorijo sveče, kar daje prostoru še dodaten pridih mističnosti. Skozi zvočnike, ki so dobro skriti v arhitekturo prihaja zvok meniškega petja, ki s svojo melodijo sovpada z navideznim minimalizmom prostora.

.

Mir. To je beseda, ki mi je prva padla na misel, ko so moja čutila predelala informacije iz okolice.

Cerkev Saint-Pierre et Paul in pa celo malo alzaško mestece, je prava oaza, arhitekturni in urbanistični fosil. V prvi vrsti pa je mesto brez odvečnega kiča, brez neonskih napisov, brez bleščečih izložb in reklam, še znak Renault, ki je bil narisan zgolj s črno barvo na vogal ene izmed hiš v mestu, je prepleskan. Nikjer nobenih trgovinskih centrov, nobenih trgovinskih verig, vse trgovine, restavracije, pekarne in bistroji so v lasti lokalcev. Nikjer nič virtualnega, vse tam je realno.

Mir. Ljudje hodijo po ulicah z neko sproščenostjo, vendar pa brez odvečnega hrupa, sedijo na vrtovih bistrojev in se pogovarjajo napol v šepetu, pa ne ker bi to morali, pač pa zato, ker sama okolica ne zahteva nobenega nepotrebnega povzdigovanja glasu, nobenega ropota, nobenega stresa. Pravi balzam za človeka, ki je prezasičen z impulzi sodobnega sveta, z vsemi šumi in ropotom, ki je postal že samoumeven, da niti ne veš, da obstaja svet, kjer tega ni.

Namenoma ne bom povedala imena tega francoskega mesteca, saj je verjetno razlog, da je tako prav zato, ker tja tursti ne zahajajo prav množično. In naj tako tudi ostane…:)

Ko sem tiho sedela v cerkvi in poslušala petje menihov, ki so prepevali v latinščini, sem občutila trenutke čistega miru in takrat sem šele ugotovila, kaj resnično potrebujem, česar mi resnično manjka v življenju. Miru, tišine, pristnosti, čistih in jasnih življenjskih linij.

Štirje mali scrkljanci iščejo nov dom. So dobro socializirani, so vajeni otrok in ljubijo crkljanje.

Mucki so živahni, zdravi in snažni. Stari so dva meseca in jedo brikete za mucke .

Če imate možnost in željo imeti doma lepega in prijaznega muca, ki bo verjetno imel malce daljšo dlako, potem pišite na mail: phlebec (at) gmail (pika) com.

Mucke dobijo ljubitelji živali povsem zastonj. Seveda bi najraje vse obdržali, a žal ne gre.

Mucki s svojo mamo:

Beri naprej »

Pred petimi leti je bila moja omiljena destinacija potovanj dežele Severne Afrika in spomnim se, kako so me svarili, da tam na veliko kradejo in da denar in potni list ni nikjer varen, nosili smo vse premoženje s sabo v tistih malih potovalnih denarnicah, ki jih skriješ pod obleko. A čeprav sva se s sestro izgubile na tržnici v Kairu, kar niti ni težko in zalutali v predel, kamor turisti ne zahajajo, kvečjem zaidejo, kjer na cesti sedijo pohabljenci, kjer se ne prodajajo spominki in kjer redko kdo zna kak tuj jezik. Pogledi so bili sicer nenavadni, a nikomur ni padlo na pamet, da bi naju napadel, nek gospod nama je celo namignil v katero ulico naj zavijeva. Spomnim se tudi, da sva se potem zapletle v pogovor z nekim prodajalcem, sicer študentom medicine, ki je želel za velike pare kupiti mojo Swatch uro, ki je baje pri njih niso mogel dobiti. Želel jo je podariti svojemu dekletu, ki je (baje :D) imela tisti dan rojstni dan. Čeprav bi mi dal več kot je ura stala v Ljubljani, sem jo obdržala, zaradi emocionalne vrednosti :D… V glavnem, niti enkrat nisem dobila občutka, da bi me kdo rad okradel…okey…razen prodajalcev turističnih spominkov na najbolj turističnih krajih in kreteni s kamelami pred Keopsovo piramido. Ampak od njih že pričakuješ posebno zvitost, zato si bolj pozoren. Spomnim se tudi nekega primera, ko smo nekje pustili kar precej drobiža za napitnino in je natakar pritekel za nami, da smo pozabili denar. Tudi izkušnje v Tuniziji so bile zelo podobne.

Povsem drugače kot v Nemčiji…Leta 2004 smo bili s starši na obisku pri svoji sestri v Heidelbergu, midve z Alenko pa sva jo potem sami mahnili naprej v Berlin. In prva prva stvar, ki se mi je zgodila v Berlinu - ukradli so mi fotoaparat. In to takoj po prihodu na železniško postajo. Verjetno vam je jasno, da me je vse minilo…tako mi je ostal Berlin še danes v nekem ”kiselkastem” spominu.

Danes pa…me pokliče sestra, ki živi v Nemčiji in pove, da je ravnokar prišla s policije, ker so jo okradli na avtobusni postaji. Policisti so ji povedali, da so imeli danes že precej tovrstnih primerov. Še dobro, da je imela osebne dokumente doma, so ji pa izmaknili lepo število denarja, ki ga je dvignila malo prej (verjetno so ji sledili že od bankomata, moje skromno, neizvedeniško, mnenje), pa tudi vse kartice so šle (bančna in še tista za kosilo na Inštitutu).

Tako Nemčija ostaja na vrhu moje osebne liste držav, kjer moraš svojo denarnico trdno držati v rokah oz. globoko v torbi oz. pod ključem. Tudi drugi znanci, ki živijo v Nemčiji so razlagali, da so ropi na železniških, avtobusnih, podzemni vsakdanjost…

Spomnimo se testa z mobilnimi telefoni, ki ga je izvedel Readers Digest, ko so novinarji RD v 30-ih mestih sveta pustili oz. ‘pozabili’ na javnih mestih 30 mobilnih telefonov. Ta test naj bi pokazal poštenost ljudi. Slovenci smo (seveda ) najbolj pošten narod na planetu. Vrnili smo 29 od 30 telefonov, plus novinarjevo jakno, ki jo je človek dejansko pozabil v nekem ljubljanskem lokalu. In kje je pristal Berlin? Na 14. mestu, skupaj s (pozor!) Sao Paolom, Parizom in Bankokom - prebivalci teh mest so vrnili 21 telefonov -kar se mi zdi še vedno precej, saj bi - po lastnih izkušnjah sodeč -  pričakovala, da bodo v Nemčiji prav vse ‘odmaglili’ A če pogledamo lestvico…pred Berlinom najdemo mesta kot so Zagreb, Praga, Varšava, Budimpešta in celo Mumbai, Manilo, Seul in New York, ki velja za mesto s precejšnjo stopnjo poulične kriminalitete…a očitno jim mobilni telefoni ne dišijo…Se je pa kar precej evropskih mest odrezalo še slabše kot Berlin. Pri tem testu pa me moti, da tega testa niso izvedli v nobeni afriški in bližjevzhodni državi.

No namen mojega zapisa je, da opozorim, da ko gremo na potovanje, pustimo predsodke doma. V deželah t.i. tretjega sveta ne čakajo na nas kar za vsakim vogalom, da nas oropaja, a visoka pozornost ne bo odveč tudi v t.i. urbanih zahodnih metropolah sveta. Poleg tega pa…več kot potujete, večja je verjetnost, da boste naleteli tudi na slabe izkušnje. Vse je malce odvisno od sreče…

Čez 5 dni letim za Nemčijo…

Vir foto

Oooooh ne! Od kar je moj ‘neslužbeni’ računalnik vzel slovo, sem v ciberspacu le že ca. 2 uri na dan. Skoraj nepredstavljivo za človeka, ki je bil prej on-line skoraj 24 ur na dan, od tega 18h z odprtimi očmi. Vsi moji znanci so napovedali, da bom kupila nov računalnik v roku 48h, ker brez neta ne bom zdržala. No ja, pa saj nisem povsem brez njega, le čas je omejen na ca. 2 uri dnevno. Kar se je izkazalo povsem dovolj za prečekiranje mailov in novic ter za pisanje enega posta za blog, celo čas se najde za objavo kakšnega članka in poslušanje kakšnega komada na netu in to je to. Več trenutno niti ne potrebujem. Chatat pa se mi tako ali tako ne da.

Mogoče je za manjko abstinenčne krize krivo dejstvo, da imam zadnje čase pestro, da sem se vrgla v študij strokovne literature, ki jo potrebujem za službo in da sem trenutno v knjigožerski fazi in poleg vsega še dobesedno požiram leposlovna dela, počasi pa obnavljam tudi svoje znanje filozofije. In glede na to, da sem nekako ‘na dopustu’ mi celo ostane čas za nešteto drugih reči, za katere se mi je v času mojega visenja v ‘mreži’ zdelo, da ga nimam. Čedalje bolj me vleče v naravo, kar sicer zaenkrat še malce bremza moje koleno, a sem se odločila, da ga bova s kolenčnikom že nekako prepričala, da bo sodelovalo. In še več…nekaj, kar je razveselilo mojega očeta - spet sem začela slikati…V planu je le še preživeti več časa s svojimi bližnjimi…

Neverjetno, koliko časa ostane človeku, če črta z urnika vegetiranje za ekranom računalnika.

In tudi preko mobilca ne čekiram več pošte in ne hodim na blog…se mi ne da…kajti ugotovila sem, da je človek brez računalnika lahko spet prost brez obveznosti, ki se včasih zdijo urgentne, pa so dejansko trivialne, nič življenjsko pomembnega ni.

Zaradi službe so verjetno mojemu abstinenčnemu obdobju šteti dnevi, a tako kot so minula pretekla leta za ekrančkom, tako ne bo nikoli več. Čez dan samo službene zadeve, zvečer privatne.

Torej…če me želite videti, slišati…pokličite na moj mobi, drugače pošljite mail, odgovorila vam bom v roku 24h, verjetno nič prej…odgovorila pa bom, obljubim.

Mojca se seli nazaj v analogni svet…

 :lol:

Vir foto

Vraževerja so me vedno navduševala, pa ne zaradi svoje ‘verske’ komponente, ampak zaradi domišljije in slikovitosti, ki jo premorejo. Sama nisem vraževerna, preveč imam rada črne mačkone in preveč belih gosi sem že videla…ampak od časa do časa podležem uporabi oz. nošnji talismanov¹ , za kar jaz in socialni psiholog Zvonarević  kriviva mojo mami…

Talisman ima z vražami skupno pravzaprav to, da gre pri vsem tem za sugestijo oz. v veliki meri za avtosugestijo, učinek teh vraž in tudi talismanov pa je v določenih primerih premosorazmeren z verovanjem v to ali talismani delujejo oz. vraže (informacije) držijo.

Socialni psiholog Mladen Zvonarević navaja t.i. potezno sugestijo kot osebnostno lastnost, ki je vrojena v človeka in v primeru negotovih oz. neznanih situacij naredi človeka dojemljivega za sugestijo. To potezno sugestijo po mojem (neizvedenskem!) mnenju lahko povežemo tudi kot način spopadanja s strahom.

Moja zgodba s talismani se tako začne s sugestijo moje matere, ki mi je v trenutku, ko me je bilo prvič v življenju zares strah in je bila prihodnost negotova, podarila talisman za srečo. Bil je dragocen prstan z zelenim turmalinom. Danes se sprašujem, če je moja mami (ki sicer tudi ni ‘čirulečarule’ izvedenka) vedela, da naj bi zeleni turmalin aktiviral samozavest in ravnovesje, kar je bilo v tistem trenutku verjetno ravno to, kar sem potrebovala. Rezultati so bili takrat odlični. In tako sem kvazi dobila neko potrditev, da talismani delujejo.

Ta heterosugestija moje matere je kasneje prerasla v avtosugestijo, saj sem občasno, kadar me je bilo strah oz. sem se počutila nesigurno, začela za seboj prenašati majcene talismane. To morda potrjuje tudi teorijo psihologa Zvonarevića, da je vsaka avotsugestija nastala s sugestijo drugih, šele nato jo objekt ponotranji in postane subjekt in objekt sugestije ob enem.

4.7. 2008 je bil zame eden verjetno najpomembnejših dni v zadnjih mesecih, morda tudi letih, saj sem (upam!) naredila korak v smeri uresničitve svojih srednješolskih sanj. Dobila sem namreč službo na področju, kjer sem se videla že v srednji šoli in a zadnja leta življenja  so mi ta sen precej oddaljila. Že dan pred pogovorom na sedežu podjetja, me je bilo precej strah, pa ne strah tega, da ne bi bila primerna za delo, nisem imela treme. Strah me je bilo neuspeha, kakšnega čudnega spleta okoliščin (česar je bilo zadnje čase zelo veliko) in ta zadeva mi je bila resnično zelo pomembna. Prejšnji večer sem sedela v dnevni sobi, z mislimi na razgovor, ob meni pa je spala naša lepotička muca Roni, opazila sem, da ji je izpadla brčica in prišla na idejo, da bi to znal biti moj talisman za pogovor. Naša Roni ima namreč zanimivo zgodbo z brčicami, saj je bila najdenka, ki ji je nekdo, ki jo je (očitno) vrgel iz avtomobila pred našo hišo, postrigel še brčice, zaradi česar je bila povsem dezorientirana in bi lahko, takrat še mala in nebogljena mačica, tudi umrla. Potem jo je našla naša mami in začela se je ljubezenska zgodba med Roni in našo družino. Torej…Vzela sem tisto najdeno brčico in jo dala med liste blokca, ki sem ga vzela s sabo na pogovor in ob tem sem čutila neko sigurnost (ja hecno vem…da mi da mačja brčica občutek samozavesti in sigurnosti :D ). Pogovor je potekal tako kot bi si lahko le želela in med pogovorom z direktorjema sem pomislila celo na tisto mačjo brčico v blokcu…

.

1. Talisman ljudje pojmujejo kot prinašalec sreče, varovalo oz. nekaj kar odganja negativno energijo in prinaša pozitivno.[hitr nazaj!]