Jan 02

Čestitka

Preselila sem se….  .com

Adijo Blogos in hvala za vse!

  • Share/Bookmark
Okt 29

Sanje preganjajo moje misli po brezpotnih poljih, kjer blodijo izgubljene meglice in se lovijo s pticami, ki čebljajo med krošnjami dreves in se pripravljajo na dolgo pot. Želela sem odleteti z njimi…

Vedno se kdo izgubi med valovi deroče reke, med labirinti iz betonskih sten, med puščavami zdolgočasenih obrazov, med besedami, ki nočejo iz ust… Vedno kdo odtava v globine oceana brez imena in prostora na zemljevidu, odnese ga v koloni vozečih avtomobil, na ulici polni ljudi, ki se drenjajo drug mimo drugega, pa vseeno hodijo sami, odtava, čez meje svojih upov, želja in strahov. Moje besede pa nočejo iz ust.

V roke mi je padel La roue de la fortune... Čeprav hladni in preračunljivi Ratio pravi naj se ne igram in naj  ga ne vrtim,  me ima v krempljih mali zahrbtni vrag Emotio. Ujel me je v oblak iz jasmina in pačulija, ki namesto kapelj trosi rdeče cvetove. In to čudovito deževje ne preneha, že mesece ne… Prave besede pa nočejo iz ust. A v sanjah sem jih videla, napisane na list. Is all that we see or seem but a dream within a dream?1

4056109928_89712f7e12.jpg

  1. A dream within a dream, E. A. Poe [hitr nazaj!]
  • Share/Bookmark
Okt 24

Največja lekcija, ki sem jo dobila v zadnjih mesecih je ta, da selitev ni za nepotrpežljive ljudi. Zdi se mi kot da bi se selitev razteguje že preko polovice leta, pa še zdaj v mojem novem stanovanju skoraj ni stvari, ki bi pripadala meni, kajti po spletu okoliščin, še vedno nisem preseljena.

Pred enim letom sem si domišljala, da je selitev zelo luštna zadeva, da si lahko urediš vse po svoje, sploh, če se seliš v neopremljeno stanovanje. Zdelo se mi je, da je izbira pohištva, gospodinjskih aparatov, barve sten in celo kljuke na vratih, nadvse zanimivo in balzam za kreativnega človeka. Na začetku sem se vrgla v literaturo, spremljala zanimive postavitve prostorov itd…potem se je v moji glavi začela risati slika mojega novega stanovanja. Celo izrisala sem si prostore in trgovine s pohištvom so postale moj drugi dom.  Mogoče moram ob tem pripomniti, da sem zelo izbirčno bitje, pa ne, da bi bila tako pedantna, ampak malo stvari me res navduši, tudi kar se pohištva tiče:) Tako so moje sprehode po trgovinah spremljali na verižico nanizani ne-ji:”Ne-ne-ne-ne-ni šans-nikoi-ne-ne-ne….” Potem sem le naletela na zofo, ki mi je bila všeč na prvi pogled, ampak sem trikrat premislila, si jo dvakrat ogledala, ker ni bila cenovno v rangu, ki sem si ga zamislila, nato pa jo le naročila. Pri prodajalcu so me prijazno obvestili, da bom čakala nanjo 3 mesece. Ufff…precej dolga doba. Ampak sem to že nekako predvidela, saj vem, da je ponavadi tako, ampak še vedno bi bila neizmerno vesela, če bi jo dobila vsaj malo prej…:)

Največji križi in težave pa so z raznimi obrtniki. Ponavadi je fino, da koga poznaš, ker potem veš (ali pa vsaj upaš), da te ne bodo fino nategnili, potem pa se vedno izkaže, da morda ni bilo najbolj modro. Ne bom se preveč pritoževala, ampak težko sprejmem to, da si električar vzame teden dni, da montira tri luči in da še vedn ni vse popleskano do konca. Zato moram vsak dan znova odložiti pospravljanje stanovanja, montiranje pohištva in selitev samo.

Tudi kupovanje gospodinjskih aparatov ni nič kaj luštno opravilo, če ti na pogled prav noben hladilnik ni všeč, tisti, ki pa ti je, pa ima tako elementarne funkcije, da je v današnjem času že kar malo neuporaben. In potem trgovska fora…mali hladilniki so v resnici dražji od velikih. Ker v mojem stanovanju trenutno ne bo živela družina s tremi otroci, sem si zamislila, da bi bila velikost hladilnika nekje srednja. In potem pogledaš ceno tega hladilnika, ki seveda ne sme biti bel :) , in ugotoviš, da stane skoraj enako kot res velika hladilniška mrcina. Torej sem kupila ogromen hladilnik. Ki pa še ni priklopljen, ker kuhinja še ni pobeljena in tam  za napo manjka še neka cev. Vedno manjka še kakšna cev…

O tem, kaj pomeni selitev za denarnico, raje ne bi govorila…recimo, da je moja dobra volja že dovolj na psu.

Je pa selitev po svoje zanimiva, ker začneš brskati po svojih starih rečeh, ko sortiraš kramo, ki bo šla na smetišče in tisto, ki se bo selila s tabo. Tako sem preštela svoje čevlje (za katere nekateri trdijo, da jih imam mnoooogo) in ovrgla to trditev z 21-imi pari čevljev (brez japonk in copat). Res pa je, da sem nekaj parov tudi zmetala stran.

Našla sem tudi svoje stare zvezke, celo dva poskusa dnevnikov (ki jih nikoli nisem uspela pisati, bloganje mi gre neprimerljivo boljše), našla sem celo ljubezensko pisemce, ki mi ga je nekdo nekoč napisal (na roko!). Sprašujem se, če ljudje to še počnejo. :)

Naletela sem tudi na ostanke vseh mojih ”prejšnjih življenj” oz. obdobij v katerih sem (se mi zdi)  igrala povsem drugačno vlogo od sedanje oz. sem bila nekdo povsem drug. Ne vem ali je to zgolj lahkotnost lebdenja na toku življenja ali pa je res, da mi bolje kot je sedaj, ni bilo še nikoli. Zato nimam težav s staranjem, saj imam občutek, da mi je z vsakim letom koža bolj prav.

Nič kaj nostalgično bom 2/3 svoje krame vrgla stran, saj se z nostalgijo ne da živeti, samo prostor jemlje za nove in boljše stvari. Nekaj, kar sem se naučila v zadnjih treh letih. Big tajm. :)

Pa še to…najtežja je izbira zaves (žaj so v mojem novem stanovanju nujno potrebne). :) To veselje je še pred mano.

  • Share/Bookmark
Okt 17

Doslej sem bila dvakrat v Sarajevu, pred približno petimi leti in nedavno, obakrat me je mesto pričakalo odeto v mraz in belino. Ko sem se prvič srečala s tem mestom, je imelo še povsem drugačno podobo, hiše so bile prestreljene, na vsakem dvorišču so imeli vsaj en grob, z belim stolpičem, del mesta je bil še vedno zaminiran, na šole so obešali table vseh padlih otrok, po ulicah so paradirali vojaki in policisti mednarodnih misij…

Danes je to mesto, ki je spet oživelo.

In tudi človek, ki je stopal po kamnitih tleh Baščaršije, je danes drugačen. Sam s sabo se je spravil, ne išče več napol praznih kozarcev, le še napol polne, ni ga strah ostati sam, ni ga strah reči ne in ne boji se pomahati v slovo. Ve, kdaj je vredno streljati s protiargumenti in kdaj se to ne izplača. Ta človek se postavlja na svoje noge, čeprav je cesta kamnita in se vedno najde kaka ovira na njej, ne ozira se nazaj, le še naprej, naprej skaklja s kamna na kamen, z ene strani neba na drugo. Ve tudi, da na obzorju ni definiranih linj in da cesta nima ne konca ne kraja in ne vodi nikamor, zato ve, da je potovanje tisto, ki šteje in na njem se ta človek neizmerno zabava.

V Sarajevu sem se postarala za leto dni, v mestu, kjer vedno sneži.

  • Share/Bookmark
Okt 08

No, pa dajmo…to je seznam na prvo žogo. Pač tisto, česar sem se spomnila v 15-ih minutah.

Rada…

  • imam oktober.
  • imam indijansko poletje.
  • pijem črno kavo.
  • imam občutek, da me imajo ljudje radi.
  • imam vedre in vesele ljudi, ki vse težave v življenju premagujejo z veliko mero humorja.
  • imam svojo družino in prijatelje.
  • imam Roni in Brina.
  • imam deževne poletne večere.
  • imam jutranje poležavanje.
  • filozofiram ob kozarcu vina.
  • imam čili in curry.
  • imam čokoladni in orehov sladoled.
  • berem knjige.
  • pišem zgodbice.
  • imam velike dobrodušne velikane.
  • imam ljudi, ki me nasmejejo.
  • imam ljudi, ki ne blefirajo in ki, ne igrajo.
  • imam ljudi, se ne trudijo biti nekdo drug.
  • imam ljudi, ki povedo kar mislijo.
  • imam spontanost.
  • imam majhne spontane izlete.
  • imam sončne zahode na jezeru.
  • imam pogled na gore in sneg, ki leži na njih.
  • imam zeleno, ki te ljubim, zeleno.
  • imam boheme.
  • imam poete.
  • imam rahločutne ljudi.
  • imam odločne moške in pametne ženske.
  • imam ljudi, ki se zavedajo svojih napak in jih znajo popraviti.
  • imam popolnost nepopolnosti.
  • imam vonj sivke.
  • imam ljudi, ki ti pustijo dihati.
  • imam ljudi, ki si upajo.
  • imam ljudi, ki imajo sanje in tečejo za njimi.
  • imam ljudi, ki jih ni strah začeti znova.
  • imam ljudi, ki jih ni strah, da bi ostali sami.
  • kadar mi kdo naroči hrano, da mi ni treba razmišljati o jedilniku.
  • imam ljudi, ki jim zaupam.
  • živim na vasi.
  • se šalim na svoj račun.
  • imam sarkazem.
  • imam pravljice.
  • imam kreativne ljudi.
  • imam ljudi z domišljijo.
  • imam objeme.
  • hodim v kino.
  • imam intenzivne vonje in barve.
  • poslušam poletno večern serenado.
  • kuham.
  • kuham drugim.
  • potujem in srkam barve, vonje in slike tujih svetov.
  • imam lepe čevlje.
  • obiskujem antikvariate.
  • se sprehajam po starih mestnih jedrih.
  • govorim.
  • imam svojo službo in sodelavke ter sodelavce.
  • imam sproščenost.
  • imam ljudi, ki ne čutijo potrebe, da bi imeli vedno prav.
  • imam Paula Austerja, Raya Bradburya, Roalda Dahla, Mikhaila Bulgakova, J.W. von Getheja,…
  • imam samozavestne ljudi, pa ne tiste, ki samozavest hlinijo.
  • imam ljudi, ki vedo, kaj hočejo.
  • imam ljudi, ki jim je vseeno ali je ponedeljek ali petek.
  • imam ljudi, ki tarnajo samo takrat, kadar je to res potrebno.
  • imam ljubezen.
  • imam sir.
  • imam orhideje.
  • imam črno in belo.
  • imam starine, vse kar je retro…
  • imam samotne kotičke.
  • imam ljudi, ki niso malenkostni.
  • imam iskrice v očeh drugih ljudi.
  • imam drugačnost.
  • rada imam, rada, zelo :D

Rada ima še cel kup drugih stvari in predvsem ljudi…a to naj ostane meni…

  • Share/Bookmark