Jun 29

Čeprav sem danes podobni temi namenila že Ponedeljkov ?, se mi vseeno zdi, da o tovrstnih temah še vedno premalo govori1. Tako še enkrat objavljam moje razmišljanje na to temo.

Zdi se mi, da je našemu malemu narodu res vrojen nek hud strah pred drugačnim oz. tujim. Ne rečem, da tega drugi narodi nimajo, ampak se mi zdi, da je pri nas to še potencirano, morda smo jo celo zahvaljujoč tej zadrgnjenosti tako (relativno) dobro odnesli v zgodovini.

Kot je že povedal eden od komentatorjev na mojem blogu2, so nas že  od malega učili prepoznati belo vrano med črnimi oz. ‘vsiljivca’, ki je bil drugačen od večine in ga izločiti oz. se mu ogniti. Škoda, da nam niso povedali, da nas drugačnost bogati, prepoznavanje le-te pa nas ne bi smelo navdajati s tesnobo, ampak z radovednostjo. Tako bi se morda naučili iz drugačnosti izluščiti pozitivno, ne pa, da nam ob vsakem odstopanju že svetijo vsi alarmni znaki. Še tako odprt človek, se kdaj pa kdaj zaloti, da ob drugačnosti reagira s tesnobo, ker mu je bila ta priučena skozi socializacijo. Nikakor ni to narvni odziv živih bitij, spomnimo se samo malih otrok, ki se jim zdi vse neznano skrajno privlačno in poskušajo neznane reči spoznati z vsemi čutili. Ne predlagam, da ljudje brezglavo stopajo v svet in preizkušajo vsako novost, potrebna je neka zdrava mera previdnosti, ne pa tudi prisotnost tesnobe in paničnega strahu.

Nasilje, ki se je zgodilo v četrtek med literarnim večerom lezbične in gejevske kulture v Ljubljani pa pomoje ne izvira samo v tem strahu pred drugačnostjo, ampak v lastnih frustracijah vpletenih nasilnežev. Sreča v nesreči našega strahu pred drugačnostjo je ta, da se je le izogibamo, ne pa tudi preganjamo in napadamo. Tako mislim, da je napad sicer do neke mere res odraz družbe, vendar je v veliki meri problem posameznika, ki ne zna na drugačen način odpraviti s svojimi frustracijami, ki jim jih prinaša naše okolje in čas. Gre za manifestacijo strahopetnega poskusa sprostitve frustracij na nekom, ki je ranljiv in za katerega je že vnaprej precej jasno, da se ne bo branil. Gre zgolj za poskus ‘jemanja stvari v svoje roke’, poskus jasnega izražanja svojih stališč, za poskus delovanja v družbi, z neposrečeno izbiro načina. Tarča v tem primeru pomoje niti ni tako pomembna, razen v delu, ko je jasno, da je posebej ranljiva in sama nenasilna. Storilci so vrejetno ljudje, ki ropajo babice, pretepajo mladoletnike itd…da odpravijo občutek nemoči.

V zgodovini so se v času kriz rojevale skrajne ideje, ki so bile plod osebnih frustracij in takrat je bil le mali plamen, ki je padel na suha tla, dovolj, da je zanetil požar. Spomnimo se samo preganjanja Judov, Slovanov, Romov in tudi homoseksualcev  pred in med drugo svetovno vojno, ki ni baziralo na nobeni določeni lastnosti teh skupin, pa tudi ne na nobenem tradicionalnih vzrokov za vojne (npr. teritorij) pač pa je bila njihova drugačnost ventil za sproščanje frustracij nekih drugih narodov, ki so se v neki težki družbeno-ekonomski situaciji znašli v slepi ulici in odreagirali z nasiljem. Tudi vojna na Balkanu je imela podobne karakteristike, saj so razpad države, slabe gospodarske razmere in politično nestabilnost režimov plačevale manjšine, ki v resnici niso predstavljale nevarnosti, pač pa so bile zopet izgovor in ventil. V podobno kategorijo bi lahko uvrstili tudi Bushev poskus manipulacije s ’sveto vojno’, s katero so ZDA poskusile reševati in opravičevati svoj gospodarski padec in tudi izgubljanje politične moči v svetu, s tem, da so ustvarile zunanjega sovražnika, ki je seveda precej drugačen od povprečnega Američana, vendar pa v ameriškem talilnem loncu, kjer je drugačnost nekaj vsakdanjega3, plamen ni padel na suha tla, ampak je izgorel in državljani so se na volitvah odločili, da drugačnost celo podprejo.

V zadnjih letih v svetu beležimo porast skrajnih idej, ki v času gospodarske krize dobivajo čedalje več privžencev, saj jim skupine, ki jih te ideje družijo, ponujajo takojšnjo akcijo in delovanje, največkrat proti predstavnikom manjšin in subkultur, ki so že po defaultu šibkejše in manj zaščitene in so tako lahka tarča. Bojim se, da bo zato v prihodnje pri nas še več napadov kot je bil četrtkov. Se pa ne strinjam, da je močnejši policijski nadzor odgovor na težave, saj frustracije izvirajo v socialni neenakosti in občutku nemoči, tu je zrno problema, ki bi se ga morali lotiti že davno, zdaj pa je iz tega zrasla rastlina, ki jo bomo težko pozdravili.

Eto…moje mnenje.

image.php?type=T&id=16375

Vir slika

  1. z vsem spoštovanjem do Michaela Jacksona, ampak mogoče bi bilo bolje, ko bi se mediji in drugi ukvarjali z resničnimi problemi…[hitr nazaj!]
  2. Hermit[hitr nazaj!]
  3. razen, če nisi beli človek iz Teksasa[hitr nazaj!]
  • Share/Bookmark
Maj 31

Prosim?! Se opravičujem, ampak res ne vem, kakšno obnašanje je mojim letom primerno…

Imela sem možnost opazovati (recimo) mojo generacijo ljudi, starejših od mene leto ali dve – tam na pragu 30. let. Nekaterih nisem videla že nekaj let, a v spominu so mi ostali kot zabavni, pripravljeni za vsako neumnost in neutrudni žurerji. Ampak to je očitno le še spomin… Je že res, da se človek v dalj časa trajajoči zvezi umiri, ko pridejo na svet še otroci, ga to baje prizemlji, nisem pa vedela, da te to tudi zamori. Očitno je nekaj narobe z mojim razumevanjem zveze in starševstva, saj sem vedno mislila, da je to le še en dodatek k tvoji osebni sreči. Da te otroci naredijo še bolj vedrega in razigranega kot si že bil. Vem, da starševstvo ni veselica, ampak naporna zadolžitev 24 ur na dan, kar pomoje pomeni samo to, da človek v taki situaciji še bolj potrebuje sprostitev. Najbolj me presenečajo sodbe v stilu ”Kako si lahko privoščita iti na koncert, ko pa imata doma majhnega otroka” ali pa ”Doma ima majhnega otroka, ona pa se dobiva s kolegicami”. Res ne vidim težav za to, če ima otrok med tem časom primerno varstvo. Sicer pa si morajo tudi otroci kdaj pa kdaj spočiti od staršev.

Če si samski tam okoli 30. let si za nekatere čista eksotika, za druge si čudak, tretji pa te opisujejo kot neresnega. Sam pa opazuješ ljudi pri 20+, ki so vsi poparčkani, drug drugega ne prenašajo že zdaj, kaj šele čez nekaj let in potem se taki ljudje poročijo. In potem se vprašam, s kom je tu res nekaj narobe…

Višek čudaškosti je tudi to, da si z nekom v zvezi nekaj let, pa še ne načrtuješ otroka in si ga niti ne želiš. Bolj sprejete so celo situacije, ko eden od partnerjev reče ”Ups, noseča sem”, po tistem, ko je brez karšnega koli predhodnega pogovora s partnerjem vzela zadeve v ’svoje roke’. In potem se poleg otroka rodi občutek ujetosti, izigranosti…res lepa popotnica za življenje…in letom primerno trezno in pametno razmišljanje…

Precej čudno je tudi, če se tam okoli 30-ih let spraviš igrati kitaro, učiti smučanja, plavanja ali solo petja, ker to pa je takrat res že zelo prepozno. Verjetno tem letom tudi neprimerno.

Očitno je nekaj zelo narobe  s tabo, če na pikniku pričakuješ, da bodo ljudje plesali, ker je pač dobra glasba in se smejali, veselili, skratka zabavali – saj je očitno enkrat po tistem, ko diplomiraš povsem nezaslišano početje, po tem pa, ko se ti rodijo otroci, pa se ne smeš niti nasmejati več. Biti moraš resen, svojim letom primerno.

In potem se nas najde vsakič par čudakov, ki popestrimo dogajanje s svojim obnašanjem, ki ni našim letom primerno, ker pač rad daš svoje veselje in energijo iz sebe in daš ostalim dovolj materiala za zgražanje in pogovor o tem, kaj je primerno in kaj je neprimerno…oni pa menda že vedo…in če ne drugega, imajo vsaj temo za pogovor, saj se očitno o ničemer drugem ne morejo pogovarjati, kajti z leti ti mora upasti tudi število tem za pogovor, saj si pri tridesetih že tako zelo star, da je življenja počasi konec. Čemu bi se človek še veselil in zabaval…

Velikokrat silišim, da se ne obnašam letom primerno, še večkrat čutim to v očeh prijateljev, znancev, sorodnikov, mimoidočih. Zdaj, enkrat za vselej, pa jim sporočam, da mi niti približno jasno, kaj je mojim letom primerno in da tega ne nameravam ugotoviti, ker…me baš boli…in ker ne verjamem v to, da obstaja kaj takega, čemur lahko rečemo, da je ‘letom primerno’. Jaz sem kakršna sem, pa če sem stara 9, 15, 18 ali 28 let. Pa tudi pri 60-ih bom verjetno še vedno ‘otročja’.  Kar pa ne pomeni, da sem neodgovorna in lahkomiselna. Niti približno ne.

Na srečo poznam precej ljudi, ki let sploh ne štejejo in počnejo tisto, kar jih veseli, pa tudi, če imajo po tri otroke.

Živi in pusti živeti, ampak vedeti moraš, da si za svojo zagrenjenost kriv pretežno sam:)

3203468617_e48e511296.jpg

  • Share/Bookmark
Maj 15

Vse frustracije malega naroda izvirajo v njegovi omejenosti, predvsem s teritorijem, pa tudi z resursi, naravnimi in človeškimi. Mali si vedno želijo biti veliki, veliki pa se z velikostjo ne obremenjujejo. Resnica, ki se zdi univerzalna…

Zgodovina pomni premnoge primere narodov, ki so presegli svojo omejenost s teritorjem, vendar današnji mednarodni sistem, ki ga poganja nekaj čemur pravimo mednarodno pravo, norme, načela in drugo, ustvarjajo sistem, kjer je teritorialna ekspanzija na ta način praktično nemogoča, sploh če si zelo majhen. Mednarodna skupnost s svojimi raznoraznimi asociacijami, pač lahko zaduši vsak plamenček, ki ga hoče, razen če si ne želi ognja…a to je že druga zgodba. Sploh če si tako majhen, kot smo Slovenci, če nimaš nobenih strateško pomembnih resursov in drugih orodij s katerimi lahko izsiljuješ tisto čemur pravimo mednarodna skupnost, potem lahko pozabiš na svojo veliko vlogo v svetu.

Če odmislimo ta svetovni ‘red’1, potem manjka Slovencem do ekspanzije, po starih zgodovinskih vzorcih, enormni baby boom, ki bi naše število podvojim, potrojil, postoteril. Zakaj se Slovenci neradi množimo pa ne bi vedela… Sveda nam manjka še gospodarski razcvet – pozabite, smo v času receseije – in pa vse kar tak razcvet posledično prinese (povečanje vojaškega aparata itd…itd…)…ampak tudi o tem ne bom razpravljala, ker posegam s tem že na področje znanstvene fantastike…sem pa identificirala nekaj, kar nas bo vedno delalo majhne, ne glede na to, koliko nas bo in koliko kvadratnih metrov zemlje bomo dobili ali oddali Hrvaški…

Kot sem že rekla…vse frustracije malega naroda izvirajo v njegovi omejenosti.

Narod, za katerega bi mogoče kdo celo znal podvomiti, da upravičeno uporablja ta termin, se je na našem ozemlju obdržal stoletja, nihče od njegovih vladarjev jih ni uspel povsem asimilirati, pa ne, ker bi bili tako zelo načelni in zavedni. Ne, ne..ta narod odlikuje nekaj drugega. Prilagodljivost. Slovence je vedno odlikovala izjemna prilagodljivost. Kot male amebe med Alpami, Panonijo in Jadranom, smo se vedno znova in znova znali prilagoditi, vsem oblikam in barvam vladavin. Vedno smo se znali poklopiti v aktualno puzzle sliko. Brez oklevanja smo znali adaptirati vse sfere svojega življenja glede na potrebe velikih oz. večjih. In vse to zgolj zato, ker smo vedno zrli v višave in vedno smo se sami sebi zdeli tako majhni, nemočni in…no ja…nesposobni. Nekega dne pa smo nadebudni Janezi stuhtali, da če že nismo veliki, se pa lahko delamo, da smo in mogoče bomo sem in tja koga nat…ermm…nahecali. In smo jih, tam konec osemdesetih let prejšnjega stoletja nam je to kar naenkrat začelo uspevati in potem smo izpolnili svoje sanje. Na Slovenskem smo mi gospodar. Ja in kaj zdaj? Kaj smo naredili? Po principu ”Don’t inovate, just imitate’, zafrustrirani zaradi občutka majhnosti, nemoči in ermmm…nesposobnosti,  smo začeli prilagajati vse sfere svojega življenja spet nekomu drugemu. In zgodovina se ponavlja… Slovenec zafrustriran s svojo majhnostjo namreč tudi takrat, ko ima priložnost narediti nekaj povsem novega in drugačnega, stopi na svoja stara pota in se prilagodi večjim. Kajti večji pa že vedo… In tako stopamo po nekih stopinjah, ki niti niso naše. No ja, naše stopinje so se verjetno že davno zabrisale. Ali še imamo neko identiteto? Imamo simbole, dimna znamenja, za katere vsi vemo, kaj pomenijo? Ali še tulimo v isto luno? Smo še narod ali sploh še verjamemo v to idejo? Morda so nas pa končno le asimilirali…

Slovenec je strašno omejen s svojo mentaliteto. Poglejte samo naš pristop do športa, kulture, gospodarstva, politike…vedno se držimo načela – Važno je sodelovati, ne zmagati, saj v resnici ne verjamemo, da smo tega sposobni.  Le redki Slovenci so, ki so šli svoja pota, ki so našli svoje cilje na nebu in jih tudi dosegli. A ti so se večini zdeli tako drugačni, tako izvenserijski, da nam že več niso bili simpatični. Tega se namreč najbolj bojimo – biti drugačni…

Problem majhnega naroda je omejenost v glavah, v glavah posameznika in v glavah naroda. In zato Slovenci ne bomo nikoli veliki. Hrvati pa tudi ne, saj se od nas razlikujejo le v tem, da so še v fazi zanikanja svoje majhnosti.:)

In zakaj moramo biti veliki? Zakaj ne bi bili kot smo…s tem, kar imamo…

Pa ne vzeti vsega takoooooo zelo resno :) Ampak danes so mi gospodje ‘tu’ in gospodje ‘tamo’ res stopili na živec…

  1. no ja…red…[hitr nazaj!]
  • Share/Bookmark