MOJCAS

Pred petimi leti je bila moja omiljena destinacija potovanj dežele Severne Afrika in spomnim se, kako so me svarili, da tam na veliko kradejo in da denar in potni list ni nikjer varen, nosili smo vse premoženje s sabo v tistih malih potovalnih denarnicah, ki jih skriješ pod obleko. A čeprav sva se s sestro izgubile na tržnici v Kairu, kar niti ni težko in zalutali v predel, kamor turisti ne zahajajo, kvečjem zaidejo, kjer na cesti sedijo pohabljenci, kjer se ne prodajajo spominki in kjer redko kdo zna kak tuj jezik. Pogledi so bili sicer nenavadni, a nikomur ni padlo na pamet, da bi naju napadel, nek gospod nama je celo namignil v katero ulico naj zavijeva. Spomnim se tudi, da sva se potem zapletle v pogovor z nekim prodajalcem, sicer študentom medicine, ki je želel za velike pare kupiti mojo Swatch uro, ki je baje pri njih niso mogel dobiti. Želel jo je podariti svojemu dekletu, ki je (baje :D) imela tisti dan rojstni dan. Čeprav bi mi dal več kot je ura stala v Ljubljani, sem jo obdržala, zaradi emocionalne vrednosti :D… V glavnem, niti enkrat nisem dobila občutka, da bi me kdo rad okradel…okey…razen prodajalcev turističnih spominkov na najbolj turističnih krajih in kreteni s kamelami pred Keopsovo piramido. Ampak od njih že pričakuješ posebno zvitost, zato si bolj pozoren. Spomnim se tudi nekega primera, ko smo nekje pustili kar precej drobiža za napitnino in je natakar pritekel za nami, da smo pozabili denar. Tudi izkušnje v Tuniziji so bile zelo podobne.

Povsem drugače kot v Nemčiji…Leta 2004 smo bili s starši na obisku pri svoji sestri v Heidelbergu, midve z Alenko pa sva jo potem sami mahnili naprej v Berlin. In prva prva stvar, ki se mi je zgodila v Berlinu - ukradli so mi fotoaparat. In to takoj po prihodu na železniško postajo. Verjetno vam je jasno, da me je vse minilo…tako mi je ostal Berlin še danes v nekem ”kiselkastem” spominu.

Danes pa…me pokliče sestra, ki živi v Nemčiji in pove, da je ravnokar prišla s policije, ker so jo okradli na avtobusni postaji. Policisti so ji povedali, da so imeli danes že precej tovrstnih primerov. Še dobro, da je imela osebne dokumente doma, so ji pa izmaknili lepo število denarja, ki ga je dvignila malo prej (verjetno so ji sledili že od bankomata, moje skromno, neizvedeniško, mnenje), pa tudi vse kartice so šle (bančna in še tista za kosilo na Inštitutu).

Tako Nemčija ostaja na vrhu moje osebne liste držav, kjer moraš svojo denarnico trdno držati v rokah oz. globoko v torbi oz. pod ključem. Tudi drugi znanci, ki živijo v Nemčiji so razlagali, da so ropi na železniških, avtobusnih, podzemni vsakdanjost…

Spomnimo se testa z mobilnimi telefoni, ki ga je izvedel Readers Digest, ko so novinarji RD v 30-ih mestih sveta pustili oz. ‘pozabili’ na javnih mestih 30 mobilnih telefonov. Ta test naj bi pokazal poštenost ljudi. Slovenci smo (seveda ) najbolj pošten narod na planetu. Vrnili smo 29 od 30 telefonov, plus novinarjevo jakno, ki jo je človek dejansko pozabil v nekem ljubljanskem lokalu. In kje je pristal Berlin? Na 14. mestu, skupaj s (pozor!) Sao Paolom, Parizom in Bankokom - prebivalci teh mest so vrnili 21 telefonov -kar se mi zdi še vedno precej, saj bi - po lastnih izkušnjah sodeč -  pričakovala, da bodo v Nemčiji prav vse ‘odmaglili’ A če pogledamo lestvico…pred Berlinom najdemo mesta kot so Zagreb, Praga, Varšava, Budimpešta in celo Mumbai, Manilo, Seul in New York, ki velja za mesto s precejšnjo stopnjo poulične kriminalitete…a očitno jim mobilni telefoni ne dišijo…Se je pa kar precej evropskih mest odrezalo še slabše kot Berlin. Pri tem testu pa me moti, da tega testa niso izvedli v nobeni afriški in bližjevzhodni državi.

No namen mojega zapisa je, da opozorim, da ko gremo na potovanje, pustimo predsodke doma. V deželah t.i. tretjega sveta ne čakajo na nas kar za vsakim vogalom, da nas oropaja, a visoka pozornost ne bo odveč tudi v t.i. urbanih zahodnih metropolah sveta. Poleg tega pa…več kot potujete, večja je verjetnost, da boste naleteli tudi na slabe izkušnje. Vse je malce odvisno od sreče…

Čez 5 dni letim za Nemčijo…

Vir foto

Nikoli mi ne bo jasno, zakaj ljudje, ki nimajo lastne domišljije in idej za pisanje, pišejo blog oz. sploh pišejo karkoli, kar se potem javno objavi. Če jaz nimam ideje, potem pač ne pišem…preprosto. A očitno to ne velja za nekatere druge, ki veselo ukradejo zapis in stvar je rešena…

Včeraj sem popoldne šla malo posurfat po blogih in prva stvar, ki sem jo opazila na Blogosu je bil nek naslov, ki je vseboval besedo ‘kupid’, nič posebnega, če mi začetni stavki zapisa ne bi bili nekam znani, zato sem kliknila na zapis in kaj sem odkrila…Nekdo je prekopiral moj zapis in seveda ‘pozabil’ pripisati, da ni avtor naslova. Takoj sem mu napisala komentar z linkom do svoje objave in zahtevo, da navede avtorja. A ko sem si zadevo malce bolj ogledala, sem ugotovila, da gre pravzaprav za reklamni blog, kjer je v zapisu linkana beseda do neke (po moji presoji) komercialne spletne strani in da je bil moj zapis uporabljen pravzaprav za reklamo. Reklamni zapisi pa nekaj stanejo, kaj ne? Zato sem se odločila, da zahtevam odstranitev zapisa, ker ne želim, da je ta moj zapis povezan s to stranjo. Tako sem napisala komentar, da zahtevam umik strani, hkrati pa sem opozorila tudi odgovorne na Blogosu, da zahtevam umik tega zapisa.

Ko sem ponoči spet pogledala, če zapis obstaja, sem ugotovila, da je avtor bloga in verjetno ustvarjalec reklamirane spletne strani, ugotovil, da bo zanj bolje in ceneje, če zapis umakne. Tako tisti zapis ne obstaja več. Odgovoril pa mi je tudi Matej z Blogosa¹, naj se oglasim, če bom opazila še kaj.

In še slikovni dokaz kraje zapisa:

Moj zapis, 17.11.2007:

In ’sposojeni’ zapis z mojima komentarjema:

Linka do bloga ne mislim objavljati, tako sem pobrisala tudi avtorja zapisa, ker je odstranil zapis, kot sem prosila, pa tudi ne mislim mu delati reklame.

To pa ni prvič, da sem opazila krajo mojega zapisa. Nekaj mesecev nazaj sem odkrila, da je nekdo kategorično kradel moje zapise, jih lepil na svoj blog in seveda pri tem ‘pozabil’ navesti avtorja. Še vedno ne razumem, zakaj ljudje, če nimajo ideje, vseeno objavljajo poste na blogu! Po svoje je to tudi nek kompliment, a tak od katerega jaz nimam prav nič. Ko pa sem opazila, da je med ukradenimi zapisi nek poseben zapis iz moje kategorije Zelo osebno, ki je bil namenjen neki zelo posebni osebi, je bilo konec tolerance. Pa ne, ker bi bila takrat tako občutljiva na to, da si ljudje ‘izposojajo’ moje zapise, ampak ker je bilo tisto del mene, mojega čustvenega sveta, del neke posebne zgodbe in videti tisti zapis nekje drugje je bilo kot, da bi mi nekaj vzeli, nekaj, kar je samo moje. In tudi zato (ne pa samo zato) sem nehala pisati zapise v kategorijo Zelo osebno, čeprav je moj blog tako osiromašen in pravzaprav postal odtujen od tega, kar jaz resnično sem. Ampak občutek, da ti vzamejo in se podpišejo pod nekaj, kar je tako osebno, je grozen. Takrat sem prvič zahtevala odstranitev zapisa, ki se je zgodila sicer šele čez kak mesec. Problem blogov je tudi ta, da avtorji nimajo navedenih kontaktov, tako lahko umik zahtevaš samo preko komentarja in ne direktno pri avtorju bloga. In od takrat imam alergijo na krajo zapisov in kar precej uspešna sem pri odkrivanju - očitno imam tako srečo, da naletim na te zadeve. A vprašam pa se - Koliko mojih zapisov je bilo še ukradenih, morda uporabljnih celo v reklamne namene, jaz pa tega ne vem oz. nisem opazila. Saj veste - ‘gobe ti lažje pridejo same pred nos, če jih je veliko’…kajti tega nisem nikoli zares raziskovala, vse kar sem odkrila doslej, je prišlo do mene ’samo od sebe’.

Dragi bralci…vsi moji zapisi na tem blogu so namenjeni vašim očem, a to ne pomeni, da jih lahko kopirate in lepite na svoje bloge in spletne strani, brez da bi navedli avtorja.

Blogosu pa predlagam, da ob vpisu novih blogov od uporabnikov zahteva sprejetje določenih pogojev, med katerimi je tudi klavzula, da ne bodo objavljali kopiranih avtoriskih zapisov oz. bodo ustrezno navajali avtorja. Sicer vem, da se ljudje tega vseeno ne bodo držali, a s tem se bodo zavezali spoštovanju avtorskih pravic in posledično bodo kazensko odgovorni.

In ja, slike tudi krademo na netu in jih objavljamo na blogih….čas je, da začnemo navajti vire, kaj ne?

1. blogi (at) siol (pika) net [hitr nazaj!]

OPOMBA: Vse osebe so izmišljene ¹

”Jaz sem vojni veteran!” je zavpil na vsa škrbasta usta. Vsi so se zarežali sami pri sebi, saj je bil strašno grotesken, ko je pomahal s pištolo, ki jo je - glede na starost orožja - očitno podedoval po svojem očetu in v času legalizacije osebnega orožja, zamolčal.

”Gospod, odložite, prosim, pištolo.” je rekle policist, ki ji bil našemljen v vso opremo za specialne akcije. Ostali policisti, ki so obkolili možaka, so bili tiho kot miške in spremljali vsak možaarjev gib.

”Zakaj zdaj mene lovite?!” je rekel vidno okajen.

”Gospod, nič vam nočemo, samo pištolo odložite.”

 ”A sem se zato boril, da se zdaj po mojem dvorišču preganjajo cigani?”

”Samo pištolo dajte dol, pa se bomo vse zmenili.”

”Jaz spim, otroc se pa preganjajo po dvorišču, pa vpijejo. Kdo bo to prenesel?”

”Gospod, otroci vam pa res nič nočejo. Mi pa tudi ne, zato odložite pištolo.”

”A sem se zato boril?!”

”Kje ste pa bil? Krakovski gozd, Trzin, Brnik?” je skušal policist malce razelektriti ozračje.

”Ahhhhh neee.” je zategnjeno rekel možakar.

”Kje pa?”

”No, jaz sem prišel v TO zadnje dni, pa nisem bil nikjer tam.”je rekel, nato pa hitro dodal:”Ampak sem bil pa pripravljen.”

”Aha.” je rekel policist, ki mu tisti dan ni bilo do heca. Lahko bi se reklo, da je bil eden tistih dni, ko so ljudje še posebno težki. Stvari, ki jih je doživel v zadnjih urah včerajšnje službe in danes, niso bile ravno lahke. A bil je že vsega vajen. Zdaj pa tole. Vojni veteran, kaj? Stopil mu je na žulj…

”Vonji veteran ste, kaj?” je rekel. Sodelavci so se začudili njegovemu ostremu tonu.

”Kaj, a nisem?” se je začudil tudi možakar s pištolo, ki se je opotekal zdaj sem in tja po dvorišču.

”En navaden pijanec ste, ne pa vojni veteran. Kaj ste pa počel leta 91? Ste ležal v kakšnem jarku z litrom šnopca, a? Pa čakal JLA. Voljni veteran, ja prav gotovo…”

”Kaj pa ti je poba?” je rekel možakar in se namenil proti policistu. Ta je zdaj spustil svoje orožje proti tlem, vstal iz klečečega položaja in rekel:”Ti se ne bi smel bahati z nazivom vojni veteran.”

”Kaj?!” se je pijansko zadrl možak in stopal proti policistu. Ta pa se ni pustil ustrahovati.

”Dej, Tomaž, ne seri.” je rekel policistu njegov kolega, ki je skupaj z ostalimi še vedno držal svojo pozicijo.

”Da te ni sram! Ves čas dobivamo prijave, ker nadleguješ sosede in otroke. Kaj so ti pa naredili, vojni veteran…”je bil policist Tomaž, očitno sprovociran.

Možak se je ustavil tik pred policistom. A se ni upal nameriti vanj, po ‘horoskopu’ je bil namreč strahopetec. In ja, leta 1991, je bil daleč od fronte. Če bi leta 1991 videl kakšnega vojaka JLA, bi bil prvi, ki bi zbežal…Splet naključij je hotelo, da je svoj nos malce pomolil v Teritorialno obrambo in kasneje bil blažen z vojnim veteranstvom. V življenju ni nikoli nič delal, vedno je bil parazit, tudi leta 1991 in še naprej. Da se je na veliko hvalil z vojnim veteranstvom je bilo krivo to, da se z ničemer drugim ni imel za pohvaliti. Vse, kar je naredil, je zapil, rad je nadlegoval svoje domače, kjer se je parazitsko zajedal ves čas, delal zgago in špetir v bajti. In tistega dne se ga je ‘usul’ kot se ga on pač ‘usuje’. Sredi dneva je zakomiral v svoji sobi, a kaj ko tega niso spoštovali sosedovi otroci, ki so pač želeli izkoristiti vsako sekundo sončnega dne. S svojo otroško razposajenostjo so zmotili dušni mir, v sadjevec namočenega gospoda in ta je pograbil pištolo svojega pokojnega očeta in stekel za njimi. Nekdo je poklical policijo. Tako so se znašli na tistem kraju, ‘vonji veteran’ in policist Tomaž, sin padlega vojaka, v vojni za Slovenijo…

”Kaj pa ti veš smrkavec.” je rekel možakar, ki ni imel ravno nekih trdnih argumentov in idej, s katerimi bi lahko postregel.

”Vem, kaj se je dogajalo leta 1991 in vem, kdo se je boril, kdo se ni in vem, da so ljudje umrli tudi zato, da tisti otroci tam lahko danes kričijo in skačejo po samostojni Republiki Sloveniji, borili so se tudi zate, ki si ležal pijan v jarku, da imaš državno pokojnino, da si lahko rečeš ‘veteran vojne za Slovenijo’…” policistu je počil film in začel je naštevati in naštevati…kolegi si ga niso upali ustaviti, kajti tudi on je imel pištolo, poleg tega pa sta si z možakom stala preblizu eden drugemu…in oba s pištolo…

”Moj oče je padel za to Republiko Sloveniji in moja mati je sama preživljala 3 otroke. In dobro ji je uspelo. In prepričan sem, da je naredila za to državo veliko več kot si ti, leta 1991 ali kdajkoli. Kaj si pa ti naredil? Kaj? Odžiral državo, vpil ’sem vojni veteran’, pil in nadlegoval ljudi…”policistov ton je postajal vse glasnejši.

”Tomaž, zdaj pa nehaj.” je rekel eden od kolegov policistov.

A Tomaž ni odnehal:”A si kaj boljši od tvojega soseda, ki ima štiri otroke, majhno delavsko plačo, plačuje davke državi, še pomisli ne na pijačo, ker si je ne more privoščiti…ja, tudi on je veteran. Tudi on gradi in varuje to državo. In tista stara ženska tam…”je rekel in pokazal na neko žensko, ki je špegala na vogalu svoje hiše, vsi so obrnili pogled tja, kajti niso je videli…”Tudi ona je veteranka. Tudi ona je gradila to državo, pa njeni otroci…in jaz. Ali je važno kje je kdo bil leta 1991 in kaj je bil? Ne ni!” je zakričal…”Važno je, kaj delaš s svojim življenjem. Gradiš, izžemaš in podiraš, daješ družbi ali ji kradeš?…to mene zanima…si kdaj komu res pomagal? Sosedu, sestri, bratu, materi? Si kdaj kaj naredil za koga, razen zase in svoj šnopc? Veš to so zame veterani te države, ljudje, ki pomagajo tej družbi, brez da bi potem pričakovali državno odlikovanje ali borčevsko pokojnino…delavni ljudje…če bi se zares boril za Sloveniji, ne bi to počel kar si počel, ne bi tekal za otroci s pištolo…boli me tvoje pijansko ležanje v jarku leta 1991….Zato mi ne seri s to pištolo in vojnim veteranstvom!”

Verjetno bi policist Tomaž še nadaljeval, če mu ne bi možakar sam od sebe izročil svoje pištole, sklonil glavo in mu nastavil prekrižane roke. Policist se je zarežal in odpeljali so ga na postajo, da se je malce ohladil in premislil. Zaradi kazni, ki mu jo je odredil sodnik, niti pomislil ni več, da bi mahal s pištolo, zaradi policistovi besed pa ni nikomur več omenil, da je veteran, pil pa ni nič manj…

Policist Tomaž pa si je prislužil disciplinski postopek, ki se je, zaradi olajševalnih okoliščin, končal le z opominom.

Slovenija pa še ’stoji’…po zaslugi ljudi, ki še vedno verjamejo, da ne delajo zaman, le čas je, morda, da povzdignejo svoj glas…

.

1.     [hitr nazaj!]

Na današnji dan smo včasih praznovali Dan mladosti, jaz pa sem se odločila, da danes spregovorim o tistih, ki jim je bila mladost vzeta in opozoriti na resen globalni problem, ki pa je večkrat zamolčan, pa nikakor ne bi smel biti…

Današnji dan je leta 1983 takratni predsednik ZDA Ronald Reagan proglasil za Dan pogrešanih otrok, s tem je želil opozoriti na problem, ki je med leti 1979 in 1983 izjemno narasel. Čedalje več otrok se je znašlo na seznamu pogrešanih oseb in večino so našli kasneje mrtvih. Oblasti so prepoznale problem slabe koordinacije in sodelovanja med posameznimi zveznimidržavami v primeru iskanja pogrešanih otrok in 25.5.1983¹  je bil dan, ko je Reagan med eno najvišjih prioritet države umestil skrb za varnost otrok. Od takrat naprej je ob izginotju otrok aktivirana poleg pristojnih služb tudi civilna družba, preko plakatov, oglasov na raznih produktih, telefonskih linij odprtih prav v ta namen, organizacij, ki pomagajo družinam pogrešanih otrok itd. Kljub vsemu, pa je število pogrešanih otrok v 20-ih letih naraslo za skoraj 500%.Kasneje je 25.5. postal mednarodni dan pogrešanih otrok. Namenjen je predvsem osveščanju javnosti, naj bo pozorna na najmlajše, na njihovo varnost, hkrati pa je ta dan namenjen tudi tistim, ki si prizadevajo najti pogrešane otroke, njihovim staršem in otrokom samim. 

Po podatkih vodje organizacije Missing people, samo v Veliki Britaniji letno izgine 140.000 otrok. V ZDA letno prijavijo skoraj milijon pogrešanih otrok. Slovenija v primeru pogrešanih oseb oz. otrok sodeluje z Interpolom, letno pa v Sloveniji izgine 150 otrok. 

Večina pogrešanih otrok, ki jih ni ugrabil eden od staršev oz. niso sami zbežali od doma, so bili žrtev spolnega nasilja.  Žalostno, a resnično - večina otrok pozna svoje ‘mučitelje’. Ponavadi so  ugrabljeni oz. odtujeni od doma, trpinčeni, posiljeni in umorjeni in približno 20.000 (po podatkih gibanja  Light milion candles)  jih je DNEVNO (!) zlorabljnih v korist pornografije. Največje mesto razpečevanja tovrstne pornografije je internet. Internetna otroška pornografska ‘industrija’ naj bi bila vredna več miljard dolarjev in naj bi bila precej večja od on-line glasbene industrije in je v 13-ih letih narasla kar za 1.500%. Na internetu je več kot 100.000 strani z otroško pornografijo.²  Otroška pornografija je prepovedana s 34. členom Konvencije OZN o otrokovih pravicah.

OGLAS:

PRIŽGITE LUČKO V PODPORO BOJU PROTI OTROŠKI PORNOGRAFIJI:

V primeru, da naletite na otroško pornografijo ali imate informacije o pogrešani osebi, obvestite policijo na številko 113 ali pa na brezplačno anonimno številko 080 1200.

Problemi ne izginejo, če si pred njimi le zatiskamo oči!

Tole je sicer moj avtorski tekst, a dajem dovoljenje, da ga kopirate in objavljate po mili volji dalje…

1. Ta datum je izbran zaradi primera Etan Patz, ki pa še do danes ni razrešen, Etan je izgnil na 25.5.1979, takrat star 6 let. Takrat je prvič prišlo do aktivacije širšega dela civilne družbe.[hitr nazaj!]
2. Podatki s strani: http://www.lightamillioncandles.com/ [hitr nazaj!]

Včeraj, ko sem se zvečer vračala iz Celja, sem nekje v Levcu naletela na izredno počasno voznico, ki je tudi izven naselja vozila 50km/h, občasno je pospešila na 60 km/h, potem sredi ničesar potegnila na 80 km/h, za kake tri minutke, potem je bila tabla za naselje, brez omejitve hitrosti (neobrobljena tabla) in ženska je spet bremzala na 40 km/h. Precej zoprna zadeva, saj je dolgo zaradi nasprotnega prometa in nepreglednih odsekov ceste, nismo uspeli prehiteti. Tako sem malce pred Prekopo prehitela gospo v križišču. To se sicer ne sme itd. ampak res sem se prej prepričala, da z leve in desne ne bo nobenega avtomobila. Za mano je uspel prehiteti še en voznik, drugi pa so se ciazili naprej. Gospa je namreč naredila zelo dolgo kolono.  

Od kar je potrjen novi pravilnik o kaznih za prekrške v prometu, so nekateri ljudje začeli voziti po polžje, saj se kazni bojijo kot hudič križa, a od kazni so oddaljeni svetlobna leta, saj vozijo daleč prepočasi in s tem ovirajo promet. Ne podpiram divjanja po cestah, me pa zelo moti, kadar kdo vozi daleč pod omejitvami. Mislim, da problem prepočasnih voznikov ni to, da si ne bi upali peljati več, ampak zgolj nepoznavanje CPP.

Zato sem se odločila, da tu na hitro ponovim nekaj pravil, kar se hitrosti tiče, ki se mi zdi, da delajo nekaterim voznikom velike težave…pa gremo…

NAJVEČJE DOVOLJENE HITROSTI NA SLOVENSKIH CESTAH ZA OSEBNA VOZILA:

• AVTOCESTE: 130 km/h  - Avtocesto prepoznate po zelenih tablah ob cesti in tem znaku:

.

.

• CESTE REZERVIRANE ZA MOTORNA VOZILA (obvoznice, dvopasovnice v okolicah mest,…) 100km/h - Te ceste prepoznamo po modrih tablah in po tej tabli:

 in konec teceste:

Ponavadi to pomeni, da se prične avtocesta, kar je označeno z zeleno tablo (130 km/h) ali pa navadna magistralna cesta (90 km/h) .

• VSE OSTALE CESTE IZVEN NASELIJ 90 km/h  - Te ceste prepoznamo po rumenih tablah. Kjer se konča naselje, se avtomatsko začne omejitev hitrosti 90km/h, če pa zagledate naslednjo tablo, pa peljite dalje 90 km/h tudi v označenem naselju:

 (90 km/h)

 Ker tabla ni obrobljena s črno črto, to pomeni, da za to naselje ne velja omejitev hitrosti 50 km/h. Torej: Neobrobljena tabla = 90 km/h. Tisto idejo o tem, da je tu omejitev 70 km/h kar pozabite, to je larifari! V Sloveniji samodejana omejitev (brez izrecnega znaka) 70 km/h za osebna vozila ne obstaja! 

• CESTE V NASELJU - 50 km/h  - Naselje z omejitvijo hitrosti pri 50 km/h prepoznamo po črni obrobi na tabli:

 (50 km/h)

in konec naselja:

(omejitev po tej tabli je 90 km/h)

Po definiciji CPP naselje ni tam, kjer so hiše, pač pa, kjer je naselje označeno z zgornjo tablo. Torej, dragi vozniki, če zagledate hiše ob cesti, pa ni nikjer črno obrobljene table - veselo dalje 90 km/h.

Torej:

Avtocesta za Maribor (130 km/h), srednja tabla označuje cesto rezervirano za motorna vozila za Maribor (100 km/h), spodaj je pač navadna cesta za Jesenice (90 km/h).

 .

.

OSTALE OMEJITVE HITROSTI - V primeru izredne omejitve hitrosti pod običajnimi omejitvami, ki sem jih naštela zgoraj, je ta omejitev ustrezno označena z znakom…npr:

  in konec cone  

kar pomeni, da peljete dalje 50 km/h, če ni table za konec naselja oz. ni druge table za omejtev hitrosti.

 in konec omejitve

 Območje umirjenega prometa 10 km/h

(ponavadi ob šolah, vrtcih…) 

itd….itd…

KDAJ SE OMEJITEV ZAČNE IN KDAJ KONČA?

Omejitve, ki so izven standardnih omejitev (AC 130 km/h, HC 100 km/h, MC 90 km/h, Naselje 50 km/h) so torej označene s tablami, konec teh izrednih omejitev je tudi vedno označena z znakom, razen, kadar gre za križišča. Konec križišča razveljavi omejitev, ki je bila postavljena pred križiščem, tudi če ni znaka, ki končuje omejitev! Če je izven označenega naselja (90 km/h), pred križiščem znak,  ki označuje omejitev hitrosti na 60 km/h, to pomeni, da konec križišča označuje tudi konec omejitve in lahko dalje peljete 90 km/h.

KONEC VSEH OMEJITEV:

Ta znak končuje vse izredne omejitve hitrosti, ki so bile označene z znakom. To pa ne pomeni, da zdaj lahko peljete kolikor vam avto potegne, ampak se držite pravila:

 130 km/h - na avtocestah,
 100 km/h - na cestah, rezerviranih za motorna vozila,
 90 km/h - na vseh ostalih cestah izven naselja,
 50 km/h - na cestah v naselju,
 30 km/h - na območjih omejene hitrosti,
 10 km/h - v območjih umirjenega prometa in v območjih za pešce

SIMPL K PASULJ!

in še to..

Voznik ne sme brez upravičenega razloga voziti tako počasi, da bi oviral druge udeležence v cestnem prometu. Kadar se za vozilom, ki vozi na čelu kolone s hitrostjo, ki je nižja od največje dovoljene hitrosti na cesti ali delu ceste, nabere kolona vozil in ni mogoče takega vozila varno prehiteti, mora voznik na prvem primernem kraju zapeljati toliko izven vozišča, da ga kolona varno prehiti ali pelje mimo.

Kadar je hitrost vozila, za več kot 50 % nižja od največje dovoljene hitrosti na cesti ali delu ceste, mora voznik takega vozila vklopiti vse štiri smernike. Ko se za njim nabere kolona vozil, ki ga ne more varno prehiteti, mora zapeljati na prvem primernem kraju izven vozišča in pustiti mimo kolono vozil.

Slovenski prometni policiji, ki ima baje precejšnje težave s prepočasnimi vozniki, pa predlagam, da tem voznikom zastavijo naslednja vprašanja:

1. Koliko je omejitev hitrosti izven naselij? Koliko v naselju?

2. Kakšne table označujejo naselje in katere table ne označujejo omejitve hitrosti kot so v naslejih?

3. Kdaj preneha veljati izredna omejitev hitrosti?

V primeru, da prepočasni voznik ne zna odgovoriti na ta vprašanja, je čas, da še enkrat opravi tečaj iz CPP.

PA ŠE TO - GLEJTE PROMETNE ZNAKE, NISO KAR TAKO ZA HEC  TAM ZA CESTO!

Hohohohohoho! Smejim se s tistim sarkastičnim izrazom na obrazu. V enem od časopisov (ne bom delala reklame), ki so pri naši hiši, sem danes v neki prilogi (ne bom delala reklame) zasledila članek z naslovom:”Kaj ženske pričakujejo od moških…” No, to pa res moram prebrat, sem si mislila. Čeprav je članek padel (pomotoma?) v rubriko psihologija (!) nisem pričakovala razsvetljenja. Ampak hudičevo me je zanimalo, kaj bi bilo tisto, kar me pričakujemo od moških…pa moški za to ne vedo.

Napovednik članka je sicer precej obetajoč, saj govori o prevelikih pričakovanjih…okey, to bi do določene mere še lahko potrdila. Ne na lastnem primeru, a na…hmmm…ja…recimo…na povprečnem primeru. Potem pa pride ‘razsvetljenje’! Tisti moški, ki so/bodo brali (ne)omenjeni članek, si bodo rekli:”Pa saj je čisto simpl!” Ja, po mnenju avtorice (ugibam, da je to kar odg.urednica sama) so problem rojstnodnevna presenečenja, previsoka pričakovanja glede skupnih počitnic in njegovo odlašanje, da pokliče. Zapleten medčloveški odnos je zbanaliziran oz. zmarginaliziran do te mere, da deluje odnos moški-ženska le kot odnos dajaj-jemlji oz. kot piše celo v članki zahtevaj-dajaj. Očitno ni važno, kaj delate, dragi gospodje, važno je, da nosite darila, plačujete drage počitnice, polne razvajanja in ne pozabite nas zaprositi tako kot je to storil Holivudski lepotec - z ogromnim šopkom vrtnic in recimo pihalno godbo (ostanimo realni, kaj ne?). Kaj pa ženske? Ahhh, nam pa očitno ni treba nič naredit…no pa saj že delamo gospodinjska opravila. In zato se nam mora klanjati cel svet? Ja, super, zlo simpl…

To je to? Ženske samo hočemo pozornost in materialna darila, kič in osladnost… O, prosim! Mogoče pri 18-ih letih, brez živlenjskih izkušenj…ampak ne morete mi tega prodat pri mojih 27-ih letih in ne v kategoriji psihologija. O lepo prosim!

Okey, pa vam bom jaz povedala, kaj ženske pričakujemo od moških…here we go…

Mislim, da ženske ne pričakujemo od svojega partnerja nič drugega kot to pričakujejo moški. Govorim o partnerstvu, da ne bo pomote. Vse, kar eden od drugega pričakujemo oz. lahko pričakujemo  je, da bo tisti v španovini z nami igral fairplay. Partnerskega odnosa ne gledam z nobeno romantiko, saj gre prav za takšno dinamiko kot v športnih ekipah (bobu dvosedu? dvojcu brez krmarja?). O tem sem že enkrat pisala, ne bom se ponavljala…Važen je fairplay eden do drugega. Kajti važno je, da se oba ozirata proti istemu cilju in se oba trudita zanj. Partnerski odnos je poln prilagajanja in kdaj pa kdaj žal ni prav nič romantičen. Je pa toliko lepše, ko je zraven še romantika. Najpomembnejša v odnosu pa je komunikacija - kako bo sicer tisti v čolnu za tabo vedel, da imaš ti žulj, ki preklemansko boli in pomembno je, da ve zanj, saj se lahko sicer zamaje vajin čolniček. Seveda mora poleg tega štimati še kemija…drugače boste res samo še vesljali na suhem ali pa bo eden hitro skočil v kak drug čoln…

Kaj pričakujem od moškega (da ne bom kar posploševala, saj se nimam za vzorčni primer povprečne ženske¹ ) - odkritost, neposrednost, zvestobo. Kajti od laži dobim izpuščaje…In ne, nobenih vrtnic nočem in nobenih daril, hvala lepa…In kar zahtevam, tudi dam…

Pred kratkim me je nekdo vprašal, kako to, da sem samska…zdaj veste - to much bullshit out there…vsakega dreka mi pa res ni treba pogoltnit…ja, ja…ker se cenim.

Pa srečno Kekec, če si upaš!  :D

1. Nisem Bomkrzenimtipomkerzenimmormbitkerjetonormalno ženska[hitr nazaj!]