Dec 25

Dragi moji,

se opravičujem za neažurnost bloga, Mojcas je namreč v fazi seljenja in zato se tu nabira prah in pajčevine.

Ko bom dokončno preseljena, vas bom povabila v svoj novi spletni dom. Ga pa tako ali tako ni težko najti:)

Lepe praznike vam želim!

  • Share/Bookmark
Avg 28

ki se izgubljaš v širnem oceanu vsakdana, danes si se sprehodil čez moje misli. Videla sem tvoj očitajoči obraz, ki je zopet, kot že premnogokrat doslej obupal nad tem, da bo kanček mojega zdravega razuma premagal moj temperament. Vem, da si navajen na moja iztirjenja iz življenjske mlečne ceste, a občudujem tvoje trdno zaupanje v to, da mi bo nekoč uspelo z robnika te ceste skočiti kar v sredo nje in varno pristopicljati nekam, nekemu cilju naproti. Verjetno je to le eden od premnogih razlogov, zakaj se v enciklopediji mojega življenja pod geslom ”prijatelj” pojavi prav tvoje ime. Nisem te klicala, pa čeprav bi bil tvoj nasvet prepotreben, a izogibam se nekim tvojim neprijetnim vprašanjem, na katera, sam prav dobro veš, ti ne znam odgovoriti. Kdaj sem ti nazadnje povedala, da vendarle cenim tvojo odkritost, ki je redka in dragocena kot tartufi in ima s temi še ti skupni lastnosti, da na prvi pogled ne izgleda prav nič lepo in da je okusna samo v majhnih količinah (vem, da ti zdaj usta lezejo v navihan nasmeh). Ta teden sem večkrat pograbila v roke telefon, se namerila, da slišim tvoj glas, pa sem si tik pred pritiskom na tipko z zeleno slušalko, premislila. Pravzaprav sem si v teh dneh večkrat premislila tudi o drugih vprašanjih, ki me malo po malo razjedajo. Ne ukvarjam se z izbiro barve, s katero bom popleskala stene nečesa, kar mi bo dalo dom. In ne iščem perfektne zofe in zaves, tudi z znamko in velikostjo štedilnika se ne ukvarjam. Moje misli tavajo povsem nekje drugje… Je res naša preteklost tako pomemben del nas, da ji ne moremo ubežati? Zakaj nekateri ljudje spet listajo po zaprašenih straneh poglavja, ki sem ga že davno zaprla, pa ne na lastno željo… Ali res ne bom razumljena, če izustim željo, da naj stvari ostanejo kot so in da se odpeljem po elipsi življenja vzporedno s tistim, kar je bilo in se s tem nikdar več ne srečam. Veš, da sem takrat kakor pokvarjen satelit pristala v globinah oceana, kjer bi lahko ostala izgubljena. Že, da se sprašujem, če je prav ali narobe, da se izogibam kontaktu s klatilcem satelitov, je paradoks. Ni to, da se bojim, da me bo spet strl, ker me ne more, sprašujem se le, čemu je kar samo po sebi umevno, da naj bi si vseeno želela srečanja z njim. Zakaj bi mi moralo biti mar do tega? Resnično cenim svoj čas, ne bi ga več zapravljala zanj.

Tako kot ti, tudi jaz v resnici ne verjamem, da so nam poti začrtane. Ne verjamem v determiniranost življenja, počasi se navajam na to, da imam niti svojega življenja sama v rokah in da si včasih kaj ali koga preprosto moram sama vzeti. In tu se spet srečam s svojo neodločnostjo in stopicljam in kolebam, ko pa stečem cilju naproti, je tam že nekdo, ki mi ga izmakne pred nosom. Saj dobro veš, kako to je… Tako udobno in brez pretresov je na polju, kjer ni nobenih metuljev, da bi s tabo letali v dvoje, da me je strah vsakič, ko stopim blizu onemu, ki je pred meseci zašel sem na moje polje. In to je ta moja dilema, to je vprašanje, s katerim vsako noč zaspim in ki me predrami v snu. Tako kot me predrami radovednost, če on morda tudi še ne spi…

Danes, ko sem ob popoldanski uri v koloni avtomobilov stala na razbeljeni cesti, sta dva metulja zamotila moj pogled, neozirajoč se na svet in ljudi, sta v paru plesala nad poljem in cesto. Bil je trenutek, ki se ni zdel resničen. Tako kot ta občutek, ki ga že dolgo ni bilo in on, ki je v mojih otožnih zelenih očeh naravnost čudovit.

Moram končati…upam, da si dobro in da previdno doziraš svoje svetobolje..:) Pridi naokrog…

Jaz

3865829472_16fe2baa0f_o.jpg

V spomin na mladega Wertherja

  • Share/Bookmark
Avg 26

Tako kot je germanistika enkrat, kdo bi vedel kdaj in zakaj, postala del mene, sem si prisvojila tudi dva, za mnoge, največja človeka, ki sta skladala besede in rime v nemškem jeziku. Morda tudi zato, ker sta tako Goethe kot Schiller malce povezana s Heidelbergom (oz. Mannheimom) – tako kot jaz.

Verjetno je precej ljudi, ki bi na vprašanje o dveh največjih nemških literatih takoj iztrelilo omenjena dva, nevedoč, da je v ozadju zgodbe o njunem uspehu tudi zgodba o iskrenem in na nek način nesmrtnem prijateljstvu med njima.

Goethe, ki je Schillerja sicer preživel kar za 27 let, se je še dolgo po smrti prijatelja spominjal njunega desetletnega prijateljstva in širil besedo o Schillerjevi osebnosti. Literata, ki bi po defaultu morala biti rivala, sta bila tesna sodelavca, zaupnika in drug drugemu vir navdiha. Goethe je dvajset let po smrti prijatelja javnosti zaupal pisma, ki sta si jih izmenjevala s Schillerjem. Kako dragocena so bila Goetheju Schillerjeva pisma priča stavek, ki ga je zapisal ob predaji pisem založniku, takrat je tudi v slutnji, da bo njegova in Schillerjeva zapuščina postala nesmrtna rekel:” To bo velik dar, ki bo dan Nemcem, ja, lahko celo rečem človeštvu.”

MemS04.jpg

Na prijateljstvo literatov spominja tudi več spomenikov, ki so posvečeni obema skupaj, ta stoji v Weimerju.

Ključ njunega trdnega in nesebičnega prijateljstva pa ni v tem, da bi si bila Goethe in Schiller tako podobna, ravno nasprotno, ključ leži v njunih povsem različnih osebnostih, česar sta se dobro zavedala tudi sama. Goethe je v svojih poznih letih rad analiziral svoje prijateljstvo s Schillerjem in izpostavil prav njuna povsem različna karakterja, povsem različen način reagiranja na težave in življenjske preizkušnje, zaradi česar pa sta se odlično dopolnjevala in nadgrajevala. Goethe je rad povedal anekdoto, ki jo navaja kot primer, kako sta si bila s Schillerjem povsem različna, ne le v duhovnih, ampak tudi v fizičnih stvareh. Anekdota govori o tem, da je nekega dne Goethe obiskal Schillerja na njegovem domu, a ker slednjega ni bilo doma, je Goetheja Schillerjeva žena napotila naj počaka v Schillerjevi delovni sobi, dokler se ta ne vrne. In res se je Goethe namestil za Schillerjevo pisalno mizo in pisal lastne zapiske, na kar mu je postajalo čedalje bolj slabo, da je skoraj omedlel. Goethe je poiskal vir slabega zraka in smradu, ki je očitno prihajal iz Schillerjevega predalnika. Bil je ves začuden, ko je odkril, da ima Schiller v predalniku polno gnilih jabolk. Goethe jih je nato pometal skozi okno in prezračil smrdečo delovno sobo. To je opazila Schillerjeva žena, ki je Goetheju pojasnila, da gnila jabolka tam niso po nesreči, pač pa jih Schiller potrebuje za delo in navdih, saj v čistem zraku ne more živeti in delati.

apfel_300.jpg

Schillerjevo jabolko vir

Že za časa Goethejevega življenja pa se je pojavila literarno-teoretska polemika, kdo je večji oz. pomembnejši literat Schiller ali Goethe. Čeprav bi verjetno Goethe, glede na vse svoje občudujoče izjave o Schillerju, ta naziv brez večjih težav obesil za vrat svojemu prijatelju, pa so ga te polemike tudi precej zabavale:”Ljudje bi morali biti veseli, da se sem in tja najdejo možaki, o katerih se da prepirati.” O takih polemikah si je Goethe mislil verjetno isto kot o Schillerjevih jabolkah – da so gnila, a pač očitno morajo biti tam.:)

In še pojasnilo, zakaj pišem ravno o tem… Goethe mi je že iz rane mladosti zelo ljub, tudi zaradi takih zapisov: ”In takrat sem šel od nje z obljubo, da jo vidim spet še isti dan, svojo obljubo sem držal in od takrat lahko sonce, luna in zvezde mirno opravljajo svoje delo, jaz pa ne vem ne, da je dan niti, da je noč in ves svet okoli mene se izgublja.” (lasten prevod iz prve izdaje J. W. Goethe; Die Leiden des jungen Werthers, Založnik: Joseph Kiermeier-Debre; 1774 – faksimile iz leta 1997, str.35)1

Drug razlog pa je, da bo v petek minilo natanko 260 let od rojstva J. W. Goetheja.

Nekaj virov mojega navdiha za tale zapis…če se komu da to prebirati:

Pisma med Goethejem in Schillerjem

Prijatelj nekega prijatelja

Goethe in Schiller: Die einzige Freiheit ist die Liebe

  1. Povsem ‘mojcast’ razlog…[hitr nazaj!]
  • Share/Bookmark
Jun 30

…ko niti na lasntem blogu ne moreš objaviti komentarja.

Ah ja…biće bolje… :P

  • Share/Bookmark
Mar 17

Kako? V resnici zelo preprosto…samo klikneš na gumb Izbriši. ;)

Ne gre za trenutni vzgib, ampak nekaj, kar je dozorelo.

Spletni naslov bo ostal v spomin na modrino, kjer smo se skupaj smejali in kamor sem izlivala solze. Ko sem začela pisati blog nisem niti približno mislila, da me bo bral kdo drug kot moji bližnji. Stric Google pravi, da vas je bilo 134 239 (Absolute unique visitors1 ) . Jaz pa sem ena sama mala Rdeča Kapica, ki zdaj spet brezmejno prosta in vesela beži v horizont.

Ta modrina, ki smo si jo delili skoraj tri leta, mi je omogočila, da sem spoznala mnogo čudovitih ljudi, s katerimi upam, da bom še vedno obdržala stik. Povabite me na kavo, sok, čaj, sprehod ali nasmeh. Hvala vsem, ki ste puščali tu komentarje, saj ste mnogi z njimi spreminjali moj pogled na svet in ga širili. Hvala pa tudi tistim, ki ste iz dneva v dan, leto za letom nemo opazovali to modrino.

Življenje tam zunaj je neizmerno lepo, le vzeti si ga moramo…GREMO!

Morda se pa še kdaj srečamo…kdo ve…2

V kolikor si kdo RES zelo želil kak zapis z bloga: exblog.mojcas@gmail.com

UŽIVAJTE!

  1. ki ste me obikali 278 259 – krat in si ogledali 616 103 strani[hitr nazaj!]
  2. mogoče pa čez tri mesece :D [hitr nazaj!]
  • Share/Bookmark