MOJCAS

Danes sem napisala že toliko vrstic, pa sproti vse pobrisala. V glavi mi odmevajo besede, vidim slike včerajšnjega dne, vonjam bolnišnico. Dobivam flashbacke s hodnika - predal na katerem piše: Pladenj za kateter, list na steni, kjer piše: Reanimacija šifra 1-8, vidim medicinsko sestro, ki si na skrivaj briše solze, slišim človeka, ki se na hodniku resnih obrazov pogovarjata, da ima doma 8 mesečnega otroka. Koma. Aparati. Piskanje dializnega aparata. Stavek:”Veš, v tako škatlo dajo roke.” Solze. Zaskrbljeni obrazi. Strah pred telefonskim klicem. Nespečnost. Smejoči obraz 8-mesečne deklice. In vprašanje:Kako si ti? - In odgovor: Jaz. Jaz sem super. Utrujenost. Nespečnost. Bolečine v želodcu. Vprašanja, vedno nova in nova. Upanje in obup. Preteklost, sedanjost, prihodnost. Fotografija z njunega maturantskega plesa. Pripadati. Osrečevati. Dom. Dež, ki pada po vetrobranskem steklu avtomobila. Klošar na parkirišču za Kliničnim centrom. Strah. Slabost. Ura, ki je zgorela na telesu. Veter, ki brije mimo okna. Molitve. Resničnost. Hladnokrven vbod noža resničnosti. 

Roki

Vir slika

Elektrika

Danes se je pri nas ustavil čas. Cela skupina ljudi, je obstala v šoku. Zdelo se nam je, da smo zaprti v nek turoben mehurček, kjer se dogajajo samo slabe stvari in kjer se življenja spreminjajo na neke čudne in boleče načine. In vsi si želimo, da bi z jutrom mehurček izginil in tiso, kar se je zgodilo, se nikoli ne bi.

Še vedno nisem dojela. Verjetno tudi zjutraj ne bom, niti pojutrišnjem, niti drugi teden… Zdi se, da nas je življenje vrglo na neko težko preizkušnjo iz katere bi se sicer nekateri lahko elegantno ognili, pa se ne bomo, ker v tem našem malem svetu smo drug drugemu vse, kar lahko nekomu damo, vse kar lahko vzamemo.

Ko začnem tehtati današni dogodek, vso zgodbo, vse kar je prineslo in kar še bo…se zavem, kako majhni in nepomembni smo v tem svetu, v katerem upam, da ne lebdi vse v nekem kaotičnem prostoru, ampak da ima nekdo nek fucking masterplan in da je vse prav vse nekoč poplačano in ima svoj dober razlog, sicer pa ne vem, če ni bolje, da ruknemo par atomskih bomb, o katerih se prerekajo tam nekje in končamo s tem.

Danes so pri nas svetovni mir, slovenske volitve, pokojninska reforma itd. tako nepomembni, da se zdijo smešni. Vse se zdi še rešljivo, kar se je zgodilo danes ne bo nikoli več rešeno.

In osebni problemi in problemčiči so samo banalni…danes se nam je zgodila lekcija iz življenju. V tisti svoji najkrutejši obliki. In če bo vse posreči, nam bo s to lekcijo dano živeti, sicer…ne, tega sicer ne bo… Jutri je nov dan…in hočem, da se konča drugače.

Ko bi lahko zavrteli čas nazaj…

Ali ’smo’ na voltvah res zmagali, bo pokazal čas in šele čez 4 leta bomo lahko povedali ali smo z izidom volitev res zadovoljni. Zdaj pa vas sprašujem:

Ste svoj glas oddali stranki ali mandatarju?

Torej…ste se odločili za stranko, ker vam je njen program tako blizu ali ste se odločili za stranko, ki bo dala za vas ‘ugodnejšega’ predsednika vlade?

Čas tako hitro mineva, da sem pozabila, da je moj blogec na Siolu praznoval svoj drugi rojstni dan. Prav ignorantsko mu tudi torte nisem spekla…

• Minuli tedni so bili v znamenju daril in praznovanj. Moja mami je prestopila psihološko mejo pri 50-ih in z veliko žurko obeležila ta dan - poleg vsega sem ji podarila še en majhen standup nastop
• Svoj rojstni dan je praznoval tudi moj oče, ki je skoraj dobesedno požrl novo knjigo Arta Paasilinne, ki jo je med drugim dobil za rojstni dan. 
• Srečo v ljubezni mi bo baje prineslo tole:

Zapestnica, ki sem jo dobila iz Južne Afrike. Žal sem pozabila, kateri kamni so tole, ampak baje prinašajo srečo v ljubezni. Bomo videli…

• Še ena stvarca, ki sem jo dobila iz Južne Afrike in se takoj zaljubila vanjo:

• Komaj sem se navadila na vse spremembe, že so se zgodile nove - recimo, da vse na bolje. Ali povedano drugače - vse so posledica mojega dobrega dela…wau
• ‘Jesen u meni’ ne tuguje…ampak prebuja tisto jesensko nostalgijo, ki me vedno znova definira za tistega kdor sem…

• Resnično imam rada Kanado - ker znajo narediti tudi sladoled z javorjevim sirupom in oreščki. Njami… To se zelo prileže po dolgem in napornem šopingu

• Ne pišem veliko, pa ne ker ne bi imela kaj povedati - ravno nasprotno, ampak malce sramežljivo sem začela skrivati svoj svet…tudi pred Modrino. Ne vem, če bo to vedno tako…momentalno pač je tako…
• Oče, odpusti mi, konjak sem uporabila/(si)pripravila na neprimeren način!

• Ali gre tu tudi za neprimeren način uporabe letne karte, pa presodite sami…Piškotek je prav fino sedel nanjo, kasneje pa se kar stopil v ustih

• Noči so hladne, a resnično ljubim vonj po jeseni…
• V našo hišo so se preselile 4 nove orhideje.
• Res je zanimiv občutek, kako se te razveselijo ljudje, ki te že dolgo niso videli…
• Komaj folgam oba moja mobilca…
• Vroča dišeča kopel, kozarec vina, topla postelja, knjiga in objem…luksuz…vse kar potrebujem.

V zadnjih treh letih je bilo moje življenje polno velikih odločitev. Mnoge med njimi tudi niso bile najboljše, ampak na koncu je vse skupaj pripomoglo k tem, da sem ujela zmagovalni val. Sem se pa v teh letih naučila marsikaj o sebi in o svojih mejah in hoji onkraj teh meja. Da ne bo pomote, moj namen ni ustanoviti novo religijo ali joga skupino , saj vem, da smo si ljudje različni in nas osrečujejo različne stvari, zato se tudi naše življenjske poti tako razlikujejo. Zato ne verjamem, da obstaja nek univerzalni recept za srečo.

Verjamem pa, da je prav vsak sam odgovoren za lastno srečo. Daljša obdobja nezadovoljstva s privatnim življenjem  so me izučila, da nikoli več ne bom čakala. Kajti čakanje se še nikoli ni obneslo, kajti spremembe v življenju - na bolje - se redko zgodijo same od sebe.  Če hoče mornar doseči določen cilj na obzorju, mora sam poprijeti za krmilo ladje. In nič drugače ni v življenju. Čakati, da te vetrovi odnesejo proti cilju je sicer zelo lahko, ampak tudi dolgotrajno in negotovo.

Verjamem, da smo ljudje narejeni tako, da nenehno iščemo in potujemo. In da je smisel tega našega bivanja pravzaprav ravno to - iskanje. In vsa nesreča v ljudeh izvira iz cepetanja na mestu, obstanka na točki brez gibanja. Sicer ne mislim, da se človek vedno premakne v pravo smer in da je tisti ‘iti naprej’ vedno tudi ‘naprej’ glede na dosežke in nagrade, ki sledijo. Ampak včasih mora človek stopiti tudi en majhen ‘nazaj’, da lahko naredi en velik ‘naprej’. Jaz že vem…

Nekdo mi je nekoč namignil, da je zelo preprosto - če nisi srečen, potem je čas za spremembe in nima smisla odlašati. Takrat se mi je zdelo, da je to lažje reči kot storiti. Dejanjsko je tako, a jaz pač še nikoli nisem bila zadovoljna s tistim, kar sem dobila na lahek način …

V resnici je zelo preprosto - če te mesto na katerem parkiraš ne osrečuje, se odpelji stran. Včasih je dovolj že en sam meter.

Spremembe ne prinašajo vedno sreče in veselja, je pa gotovo, da razrešujejo status quo.

In tole drži kot pribito - tehnologija se spreminja, ljudje ne. Ne sami od sebe in tudi ne s časom. Zato je čakati, da se spremenijo drugi ali pa da se celo spremenite sami, brezupno početje…in izguba časa…zato je čas, da vzameš krmilo v svoje roke…

Čas je za premembe…

Vir strip

Če ne boste šli na volitve, si boste vzeli pravico do kritike oblasti, ki jo bodo izbrali drugi. Zato se zmigajte v nedeljo na volitve, kajti udeležba na volitvah ni samo vaša državljanska dolžnost ampak tudi pravica. In zakaj bi se odpovedali svojim pravicam?

Vir foto