MOJCAS

Danes bom opozorila na znake, ki urejajo promet v križiščih s prednostnimi cestami. V primeru, da pozabite, kaj ti znaki pomenijo in kako urejajo promet, ste si morda podpisali smrtno obsodbo…

Moje mnenje je, da je veliko ljudi že pozabilo kaj točno pomeni narobe obrnjen trikotnik in kaj pomeni tisti ‘beli kvadratek, v katerem je rumeni kvadratek’ in večina ljudi vozi v križiščih malo ‘na pamet’. Mnogi ceste po katerih se vozijo poznajo do potankosti, saj se tam vozijo dnevno in zato niti razmišljati ne potrebujejo, katera cesta je prednostna, a kadar potujejo v manj znane kraje, se znajdejo v zadregi in ob nepravilni vožnji lahko ogrozijo prometno varnost.

Zato poglejmo tole:

Pred križiči lahko stojijo znaki za nevarnost, ki opozarjajo na tip križišča. Ti znaki so naslednji…

Križanje enakovrednih cest.

Gre za cesto, kjer nobeden od voznikov nima prednosti. V takih križiščih velja desno pravilo. (O tem bomo rekli kaj več v prihodnje…)

 

 

Križišče s stransko cesto pod pravim kotom.

Ponavadi izven naselij, ko na ‘glavno’ cesto (s prednostjo) pripelje manjša stranska cesta, bolj prometna dovozna pot ali bolj prometna poljska cesta.

 

Stranska cesta, ki pripelje na glavno z leve strani pod pravim kotom…

 

 

 

…in z desne strani pod pravim kotom.

 

 

 

 

Stranska cesta, ki pripelje na glavno cesto z leve strani pod ostrim kotom…

 

 

 

…in desne strani pod ostrim kotom.

 

 

 

 

Krožno križišče ( o tem bom več povedala enkrat v prihodnosti)

 

 

 

Ti predstavljeni znaki stojijo ponavadi na prednostni cesti, če na stranski cesti stoji eden od dveh znakov, ki označujejo, da se mora voznik ustaviti oz. biti pozoren na promet na prednostni cesti…

Ta dva znaka pa sta:

 

Stop znak.

Tu nimate kaj razmišljati in gledati, morate se ustaviti. Čist simpl.

Ustavite se in prepričate, da je prednostna cesta prosta, šele nato peljete dalje.

 

Križišče s prednostno cesto.

Ta znak opozarja na prednostno cesto, ki prečka našo. Pri tem znaku se moramo ustaviti le v primeru, da prednostna cesta ni prosta. Ponavadi stoji ta znak na preglednih cestah, kjer dobro vidimo, če je prednostna cesta prosta. V primeru, da je prosta peljemo dalje brez ustavljanja, drugače moramo ustaviti in počakati, da je prednostna cesta prosta.

Pri obeh znakih je včasih an vozišču s črtkano črto ali narisanimi narobe obnjenimi trikotniki označeno mesto ustavljanja, drugače se ustavimo na točki, kjer imamo najboljšo preglednost nad cesto. Pa ne s polovico avta na prednostni cesti, prosim!

 

Zdaj pa znak, ki vas opozarja na to, da ste na prednostni cesti:

Prednostna cesta.

‘Boli vas’ za vse stranske ceste, kar strumno naprej svojo pot. A vseeno bodite malce pozorni, da ne bi kdo s stranske ceste uletel pred vas oz. v vas. Previdnost ni nikoli odveč, a nikar se ne ustavljajte na križišču.

 

 

Konec prednostne ceste.

Kadar prednostna cesta preide v stransko.

 

 

Trije znaki, ki označujejo potek prednostnih cest pa imajo včasih spodaj dopolnilno tablo in to v primeru, da presntna cesta zavije.

Ta tabla označuje, da smo na prednostni cesti (to nam pove zgornji prometni znak, pa tudi odebeljena cesta v smeri naše vožnje) in smemo prosto zaviti v desno.

V primeru, da peljemo ravno, na stransko cesto, pa moramo biti pozorni le na voznika z naše desne, ker tudi in pripelje po prednostni cesti in ker prihaja z naše desne (desno pravilo). Voznika, ki prileljeta z naše leve in naravnost, pa morata počakati, na nas.

 

 

 

 

 

Ta znak pa označuje, da smo na stranski cesti (to označujeta prometna znaka nad tablo in neodebeljena cesta v smeri iz katere smo pripeljali).

Moramo se ustaviti in počakati na vozila, ki pripeljejo po prednostni cesti.

Počakati moramo tudi vozila z naše desne, saj imajo ta po desnem pravilu prednost.

 

 

 

 

 

Zdaj pa gre za primer prednosti pred vozili iz nasprotne smeri (izven križišča). Gre za izjemne primere…npr. zožanje ceste ali prehod čez ozek most, ozek prehod med hišami itd… 

Ta znak označuje, da smo na cesti¹ , ki ima prednost. Rdeče obarvana kratka puščica označuje, da nas morajo vozila iz nasprotne smeri počakati. Seveda pa moramo vozila iz nasprotne smeri, ki so že na poti (zožanem delu ceste), vseeno spustiti mimo.

 

 

 Na nasprostni strani zožene ceste pa stoji ta znak, ki nam kaže, da smo na neprednostni cesti²   (naša puščica v smeri vožnje je rdeča in kratka) in da moramo nasprotivozeča vozila počakati in spustiti mimo, saj imajo prednost.

 

 

No, to bi bilo na kratko to…

Kljub temu, da vozite po prednostni cesti, pa le malce poglejte na stranske ceste in bodite pripravljeni tudi na voznika, ki bi morda spregledal znake oz. jih ne bi poznal. Previdnost ni nikdar odveč. Srečno

Ja, vem, vsi imamo raje križišča s semaforji… Ampak te znake potrebujemo tudi, kadar semaforji ne delajo…

1. smeri ceste - posebna opomba za Primoža[hitr nazaj!]
2. smeri[hitr nazaj!]

Ker je bil na post o omejitvah lep odziv in je prevladovalo vsesplošno mnenje, da bi bilo potrebno osvežiti znanje CPP in varne vožnje, sem se odločila, da to storim tudi sama, z uvedbo nove rubrike. Vsak teden bom objavila en post na to temo. Danes pa o avtomobilskih ogledalih…

Avtomobilska vzvratna ogladala so pomembni pripomočki za spremljanje in nadzorovanje dogajanja na cesti okoli nas. Verjetno se spomnite, kako so vas v avtošoli ’sekirali’ z gledanjem v vsa tri vzvratna ogledala. Upam, da vam je jasno, da to ni bilo samo sebi v namen. To nenehno kukanje v ogledala je namenjeno temu, da spremljamo promet za nami. Sploh na avtocesti, kjer je prehitevanja veliko, je pomembno, da vemo točno, kaj se dogaja za nami. S pogledi v ogledala vidimo, kdo je za nami in kako hitro se nam približuje, kar je potrebno vedeti, če prehitevamo vozilo pred sabo, sicer prehitevamo na slepo. In ogrožamo sebe in druge. Sploh v poletnih mesecih, ko so na cesti motoristi, je pozorno spremljanje prometa okoli nas še kako pomembno, saj so prav motoristi tisti, ki jih vozniki mnogokrat spregledajo. A zaradi ‘kukanja’ nazaj ne pozabimo na dogajanje na cesti pred sabo!

Osebni avtomobil ima tri vzvratna ogledala. Dva zunanja bočna in eno notranje. Če tega niste vedeli, ste pa lastnik roza knjižice, potem vam priporočam, da se vrnete v avtošolo…

Kako pravilno nastavimo vzvratna ogledala? Nikakor to ne počnimo med vožnjo po avtocesti npr… Ogledala moramo nastaviti vsakič pred vožnjo, ko se vsedemo v avto, če ne gre za avto, ki ga uporabljamo izključno sami. Ogledala so pravilno nastavljena, ko nam pogled vanje omogoča kar se da največje vidno polje.  Vsak voznik si jih mora nastaviti sam, saj je pozicija odvisna tudi od voznikove velikost in nastavitve sedeža.

Pravilna nastavitev vzvratnih ogledal in pravilno spremljanje prometa v njih,  pa še ni garant, da česa ne boste spregledali, a če boste ves čas spremljali promet za sabo v vzvratnih ogledalih, je možnost, da boste koga spregledali veliko manjša. A ogledala nam kljub pravilni nastavitvi ne omogočajo pokritosti vsega prostora za nami in ob nas. Bočno namreč nastane t.i. mrtvi kot, ki označuje polje izven našega vidnega polja. Tehnologija pozna bolj ali manj posrečene pripomočke za odpravo mrtvega kota, toda zaenkrat je najzaneslivejša kombinacija spremljanja vozil za nami in pa bočni pogled. Na žalost je to nekaj, kar ljudje kmalu po tem, ko v roke dobijo tisto roza knjižico in zapustijo avtošolo, ne počnejo več. To pa vodi do usodnih napak. Bočni pogled ali ‘pogled čez ramo’ pa ni pomemben samo v primeru vožnje po avtocesti, ampak izredno pomemben v primeru zavijanja (predvsem) desno, kjer je možnost, da nam pot prečka kolesar ali pešec. Vendar bom o tem več napisala še kdaj drugič.

Vidno polje, na sliki 4. je skoraj popolni mrtvi kot, zato je potreben bočni pogled:

 

Vzvratna ogledala pa so tudi nepogrešljivi pripomoček pri vzvratnem parkiranju in vožnji vzvratno. Sposobnost omenjenega naj ne bo odraz neke velike vozniške spretnosti, pač pa je to osnovno zananje vsakega voznika. Vaja dela mojstra…tako se boste izognili prenekateri ‘buški’ in praski, ki jo bo vaš avto deležen med parkiranjem. Predlagam pa, da v primeru, da tega niste vešči, najprej trenirate doma s karkiranjem med koše za smeti, po možnosti plastične ;)

Promet je sestavljen iz množice vozil, pešcev, kolesarjev, motoristov, zato se nikakor ne moremo voziti po cestah kot, da bi bili sami. Nesreče se dogajajo ves čas, tudi zaradi takih in drugačnih nesrečnih slučajev na katera sami včasih nimamo vpliva, a zato je toliko bolj pomembno, da pozorno spremljamo dogajanje okoli nas in s tem preprečimo nesreče zaradi lastne nepazljivosti.

In ne, ogledala na avtomobilskih senčnikih na voznikovi in sovoznikovi strani niso vzvratna ogledala, tista so pa res namenjena popravljanju makeupa, a seveda ne med vožnjo!

.

Včeraj, ko sem se zvečer vračala iz Celja, sem nekje v Levcu naletela na izredno počasno voznico, ki je tudi izven naselja vozila 50km/h, občasno je pospešila na 60 km/h, potem sredi ničesar potegnila na 80 km/h, za kake tri minutke, potem je bila tabla za naselje, brez omejitve hitrosti (neobrobljena tabla) in ženska je spet bremzala na 40 km/h. Precej zoprna zadeva, saj je dolgo zaradi nasprotnega prometa in nepreglednih odsekov ceste, nismo uspeli prehiteti. Tako sem malce pred Prekopo prehitela gospo v križišču. To se sicer ne sme itd. ampak res sem se prej prepričala, da z leve in desne ne bo nobenega avtomobila. Za mano je uspel prehiteti še en voznik, drugi pa so se ciazili naprej. Gospa je namreč naredila zelo dolgo kolono.  

Od kar je potrjen novi pravilnik o kaznih za prekrške v prometu, so nekateri ljudje začeli voziti po polžje, saj se kazni bojijo kot hudič križa, a od kazni so oddaljeni svetlobna leta, saj vozijo daleč prepočasi in s tem ovirajo promet. Ne podpiram divjanja po cestah, me pa zelo moti, kadar kdo vozi daleč pod omejitvami. Mislim, da problem prepočasnih voznikov ni to, da si ne bi upali peljati več, ampak zgolj nepoznavanje CPP.

Zato sem se odločila, da tu na hitro ponovim nekaj pravil, kar se hitrosti tiče, ki se mi zdi, da delajo nekaterim voznikom velike težave…pa gremo…

NAJVEČJE DOVOLJENE HITROSTI NA SLOVENSKIH CESTAH ZA OSEBNA VOZILA:

• AVTOCESTE: 130 km/h  - Avtocesto prepoznate po zelenih tablah ob cesti in tem znaku:

.

.

• CESTE REZERVIRANE ZA MOTORNA VOZILA (obvoznice, dvopasovnice v okolicah mest,…) 100km/h - Te ceste prepoznamo po modrih tablah in po tej tabli:

 in konec teceste:

Ponavadi to pomeni, da se prične avtocesta, kar je označeno z zeleno tablo (130 km/h) ali pa navadna magistralna cesta (90 km/h) .

• VSE OSTALE CESTE IZVEN NASELIJ 90 km/h  - Te ceste prepoznamo po rumenih tablah. Kjer se konča naselje, se avtomatsko začne omejitev hitrosti 90km/h, če pa zagledate naslednjo tablo, pa peljite dalje 90 km/h tudi v označenem naselju:

 (90 km/h)

 Ker tabla ni obrobljena s črno črto, to pomeni, da za to naselje ne velja omejitev hitrosti 50 km/h. Torej: Neobrobljena tabla = 90 km/h. Tisto idejo o tem, da je tu omejitev 70 km/h kar pozabite, to je larifari! V Sloveniji samodejana omejitev (brez izrecnega znaka) 70 km/h za osebna vozila ne obstaja! 

• CESTE V NASELJU - 50 km/h  - Naselje z omejitvijo hitrosti pri 50 km/h prepoznamo po črni obrobi na tabli:

 (50 km/h)

in konec naselja:

 

(omejitev po tej tabli je 90 km/h)

Po definiciji CPP naselje ni tam, kjer so hiše, pač pa, kjer je naselje označeno z zgornjo tablo. Torej, dragi vozniki, če zagledate hiše ob cesti, pa ni nikjer črno obrobljene table - veselo dalje 90 km/h.

Torej:

Avtocesta za Maribor (130 km/h), srednja tabla označuje cesto rezervirano za motorna vozila za Maribor (100 km/h), spodaj je pač navadna cesta za Jesenice (90 km/h).

  

 .

.

OSTALE OMEJITVE HITROSTI - V primeru izredne omejitve hitrosti pod običajnimi omejitvami, ki sem jih naštela zgoraj, je ta omejitev ustrezno označena z znakom…npr:

  in konec cone  

kar pomeni, da peljete dalje 50 km/h, če ni table za konec naselja oz. ni druge table za omejtev hitrosti.

 in konec omejitve

 Območje umirjenega prometa 10 km/h

(ponavadi ob šolah, vrtcih…) 

itd….itd…

KDAJ SE OMEJITEV ZAČNE IN KDAJ KONČA?

Omejitve, ki so izven standardnih omejitev (AC 130 km/h, HC 100 km/h, MC 90 km/h, Naselje 50 km/h) so torej označene s tablami, konec teh izrednih omejitev je tudi vedno označena z znakom, razen, kadar gre za križišča. Konec križišča razveljavi omejitev, ki je bila postavljena pred križiščem, tudi če ni znaka, ki končuje omejitev! Če je izven označenega naselja (90 km/h), pred križiščem znak,  ki označuje omejitev hitrosti na 60 km/h, to pomeni, da konec križišča označuje tudi konec omejitve in lahko dalje peljete 90 km/h.

KONEC VSEH OMEJITEV:

Ta znak končuje vse izredne omejitve hitrosti, ki so bile označene z znakom. To pa ne pomeni, da zdaj lahko peljete kolikor vam avto potegne, ampak se držite pravila:

 130 km/h - na avtocestah,  100 km/h - na cestah, rezerviranih za motorna vozila,  90 km/h - na vseh ostalih cestah izven naselja,  50 km/h - na cestah v naselju,  30 km/h - na območjih omejene hitrosti,  10 km/h - v območjih umirjenega prometa in v območjih za pešce

SIMPL K PASULJ!

in še to..

Voznik ne sme brez upravičenega razloga voziti tako počasi, da bi oviral druge udeležence v cestnem prometu. Kadar se za vozilom, ki vozi na čelu kolone s hitrostjo, ki je nižja od največje dovoljene hitrosti na cesti ali delu ceste, nabere kolona vozil in ni mogoče takega vozila varno prehiteti, mora voznik na prvem primernem kraju zapeljati toliko izven vozišča, da ga kolona varno prehiti ali pelje mimo.

Kadar je hitrost vozila, za več kot 50 % nižja od največje dovoljene hitrosti na cesti ali delu ceste, mora voznik takega vozila vklopiti vse štiri smernike. Ko se za njim nabere kolona vozil, ki ga ne more varno prehiteti, mora zapeljati na prvem primernem kraju izven vozišča in pustiti mimo kolono vozil.

Slovenski prometni policiji, ki ima baje precejšnje težave s prepočasnimi vozniki, pa predlagam, da tem voznikom zastavijo naslednja vprašanja:

1. Koliko je omejitev hitrosti izven naselij? Koliko v naselju?

2. Kakšne table označujejo naselje in katere table ne označujejo omejitve hitrosti kot so v naslejih?

3. Kdaj preneha veljati izredna omejitev hitrosti?

V primeru, da prepočasni voznik ne zna odgovoriti na ta vprašanja, je čas, da še enkrat opravi tečaj iz CPP.

PA ŠE TO - GLEJTE PROMETNE ZNAKE, NISO KAR TAKO ZA HEC  TAM ZA CESTO!

Očitno moram med svoje hobije vpisati tudi ‘igranje z lastnim zdravjem’ in/ali ‘neupoštevanje dobronamernih nasvetov glede zdravja’. Imam namreč neko težavo, ki se mi ne zdi ravno življenjsko pomembna, je pa še kako nevarna, če jo ignoriraš, kot jo uspem jaz. Imam nekaj, kar so sanje vsake žene alkoholika, da bi doletelo njihovega moža…torej…ne čutim žeje in zato ’pozabim’ piti vodo in druge tekočine. Zato mi sestrična občasno pošlje kak mail z naslednjo vsebino:”PIJ; PIJ; PIJ!”

Kakšna vsaj 2,5 litra popite vode oz. tekočine na dan…pri meni je kozarec vode popit v enem dnevu že svojevrsten dosežek. To je težava, ki se mi vlače že iz otroštva, nekajkrat (ponavadi v poletnih mesecih) je moje telo reklo STOP in to tako, da sem sredi belega dne omedlela. To se sicer ni dogajalo pogosto, se pa je. V zadnjih 10 letih pa nikoli, ker sem malce bolj odgovorna…ya, I wish…

V zadnjih nekaj dneh pa je bilo moje počutje precej klavrno, saj me je mučila alergija, ta je bila kriva tudi za moji vneti očesi, sledilo pa je slabo počutje, slabost, ‘vrtenje v glavi’ (ne kot posledica alkoholiziranosti ), pa še nekaj drugih znakov, ki so tipični za dehidracijo (ne bom jih našteva, da ne izpadem še bolj zmedeno bitje kot sem že izpadla :D). Seveda, ko sem jaz (BRIHTA!) ugotovila, kaj je težava mojega slabega počutja, je bilo že kind of pozno. Treba se je bilo uleči, kar pa ni bilo tako prijetno kot bi ležanje moralo biti…zdaj se nacejam z vodo, da je kar veselje…

Počutje se sicer izboljšuje, ampak mora telo nadoknaditi še precej izgubljene tekočine, kar se vidi tudi na moji (zaradi tega vedno) izsušeni koži.

V glavnem…v zadnjih dneh so se temperature precej dvignile in tudi sonce je močno, zato ne pozabite: PIJTE, PIJTE, PIJTE! In ne mislim alkohola, pa ne samo, ker vas bodo hitro zahakljali policisti Pa tudi kava ni tista tekočina, ki jo vaše telo potrebuje. Vsak kozarec alkohola ali kave bi baje morali poplakniti vsaj z enim kozarcem 1 dl vode.  Sploh v poletnih mesecih.

Sicer si strokovnjaki niso enotni, koliko tekočine naj bi človek res spil na dan, a jasno je, da katerakoli skrajnost ni dobra. Zasledila sem članek Jeremya Laurenca v Independent-u, ki razbije mit o 8-h kozarcih vode na dan. Trdi, da ljudje dobimo precej oz. zadosti tekočine tudi iz hrane, da prekomerno pitje vode vzpodbujajo podjetja, ki proizvajajo ustekleničeno vodo. Seveda je govora o skrajnostih.

V določeni meri se strinjam z omenjenim člankom. Človek ima namreč mehanizem lahkote in žeje, ki bi (v normalnih pogojih) človeku sporočala, kdaj je čas za hrano in pijačo ter koliko je resnično potrebujemo. Mehanizem žeje, bi nam moral sporočiti, koliko tekočine še potrebujemo, ker je nismo dobili preko zaužite hrane in pijače, ki smo jo spili spotoma čez dan in ne bi bilo potrebno nobeno ’siljenje’ z vodo. Ker pa sta v modernem svetu hrana in pijača sredstvi za zadovoljevanje psihičnih potreb¹, sta ta dva mehanizma postala povsem neuporabna, kar se tiče človekovih fizioloških potreb. Se spomnite nasvetov pri dietah - pitje vode naj bi pregnalo lakoto. Pri tem gre pravzaprav za prekanaliziranje psihične odvisnosti s hrane na pijačo. Princip zdravljenja odvisnosti pokojnega dr. Ruglja (ne me jemati za besedo, ker nisem ekspert, moje mnenje temelji le na tem, kar sem pač prebrala, slišala…) je bilo menda kanaliziranje odvisnosti, pa ne tiste fizične, ampak mentalne. Odvisniki (alkoholiki, odvisniki od iger na srečo, odvisniki od seksa itd…) so na veliko tekali, kadili itd… Pri pitju vode pri dietah gre samo za psihično zadovoljevanje lakote, fiziološke potrebe po hrani (in snoveh, ki jih ta vsebuje - vitamini, beljakovine, škrob, OH,…in pa tudi kalorij (energija)) vam voda pač ne more nadomestiti.

No ja…najbolje je poslušati svoje telo, samokritično presoditi kdaj ste res lačni, kdaj pa samo nesrečni, ter spiti kak kozarec vode preveč kot pa premalo. In v ničemer pretiravati.

O svoji nezmožnosti občutiti žejo pa imam tudi svojo teorijo, a  jo bom raje zadržala zase Pravijo, da je to, da problem prepoznaš že polovica rešitve problema Time for Save the Sahara Project

1. Menim, da je to produkt povojnih časov, dvigu standarda v zahodnem svetu, presežku hrane in njeni razmeroma nizki ceni.[hitr nazaj!]

Hohohohohoho! Smejim se s tistim sarkastičnim izrazom na obrazu. V enem od časopisov (ne bom delala reklame), ki so pri naši hiši, sem danes v neki prilogi (ne bom delala reklame) zasledila članek z naslovom:”Kaj ženske pričakujejo od moških…” No, to pa res moram prebrat, sem si mislila. Čeprav je članek padel (pomotoma?) v rubriko psihologija (!) nisem pričakovala razsvetljenja. Ampak hudičevo me je zanimalo, kaj bi bilo tisto, kar me pričakujemo od moških…pa moški za to ne vedo.

Napovednik članka je sicer precej obetajoč, saj govori o prevelikih pričakovanjih…okey, to bi do določene mere še lahko potrdila. Ne na lastnem primeru, a na…hmmm…ja…recimo…na povprečnem primeru. Potem pa pride ‘razsvetljenje’! Tisti moški, ki so/bodo brali (ne)omenjeni članek, si bodo rekli:”Pa saj je čisto simpl!” Ja, po mnenju avtorice (ugibam, da je to kar odg.urednica sama) so problem rojstnodnevna presenečenja, previsoka pričakovanja glede skupnih počitnic in njegovo odlašanje, da pokliče. Zapleten medčloveški odnos je zbanaliziran oz. zmarginaliziran do te mere, da deluje odnos moški-ženska le kot odnos dajaj-jemlji oz. kot piše celo v članki zahtevaj-dajaj. Očitno ni važno, kaj delate, dragi gospodje, važno je, da nosite darila, plačujete drage počitnice, polne razvajanja in ne pozabite nas zaprositi tako kot je to storil Holivudski lepotec - z ogromnim šopkom vrtnic in recimo pihalno godbo (ostanimo realni, kaj ne?). Kaj pa ženske? Ahhh, nam pa očitno ni treba nič naredit…no pa saj že delamo gospodinjska opravila. In zato se nam mora klanjati cel svet? Ja, super, zlo simpl…

To je to? Ženske samo hočemo pozornost in materialna darila, kič in osladnost… O, prosim! Mogoče pri 18-ih letih, brez živlenjskih izkušenj…ampak ne morete mi tega prodat pri mojih 27-ih letih in ne v kategoriji psihologija. O lepo prosim!

Okey, pa vam bom jaz povedala, kaj ženske pričakujemo od moških…here we go…

Mislim, da ženske ne pričakujemo od svojega partnerja nič drugega kot to pričakujejo moški. Govorim o partnerstvu, da ne bo pomote. Vse, kar eden od drugega pričakujemo oz. lahko pričakujemo  je, da bo tisti v španovini z nami igral fairplay. Partnerskega odnosa ne gledam z nobeno romantiko, saj gre prav za takšno dinamiko kot v športnih ekipah (bobu dvosedu? dvojcu brez krmarja?). O tem sem že enkrat pisala, ne bom se ponavljala…Važen je fairplay eden do drugega. Kajti važno je, da se oba ozirata proti istemu cilju in se oba trudita zanj. Partnerski odnos je poln prilagajanja in kdaj pa kdaj žal ni prav nič romantičen. Je pa toliko lepše, ko je zraven še romantika. Najpomembnejša v odnosu pa je komunikacija - kako bo sicer tisti v čolnu za tabo vedel, da imaš ti žulj, ki preklemansko boli in pomembno je, da ve zanj, saj se lahko sicer zamaje vajin čolniček. Seveda mora poleg tega štimati še kemija…drugače boste res samo še vesljali na suhem ali pa bo eden hitro skočil v kak drug čoln…

Kaj pričakujem od moškega (da ne bom kar posploševala, saj se nimam za vzorčni primer povprečne ženske¹ ) - odkritost, neposrednost, zvestobo. Kajti od laži dobim izpuščaje…In ne, nobenih vrtnic nočem in nobenih daril, hvala lepa…In kar zahtevam, tudi dam…

Pred kratkim me je nekdo vprašal, kako to, da sem samska…zdaj veste - to much bullshit out there…vsakega dreka mi pa res ni treba pogoltnit…ja, ja…ker se cenim.

Pa srečno Kekec, če si upaš!  :D

 

1. Nisem Bomkrzenimtipomkerzenimmormbitkerjetonormalno ženska[hitr nazaj!]

Ljudje si po nepotrebnem kompliciramo življenja. In kar je najhuje…zapravljamo čas. Pravijo, da resnica boli, toda kako šele boli izguba časa, ki si ga zapravil zaradi laži ali utvare, mogoče celo tiste, ki si jo v svoji glavi ustvaril sam. Jaz že vem, saj sem mojstrica v izgubljanju časa. 

Tri leta svojega življenja sem zapravila za iluzijo. Za vero, da moram samo še malo počakati, da se bo spremenil, kasneje pa, da bo spoznal svojo zmoto, da me bo prosil, da mu odpustim….bla bla…Okey, če ne bi on mene, v nekem bolanem smislu samopotrditve, potreboval celo bolj kot jaz njega, potem bi vse skupaj zelo hitro končalo. Kajti nisem človek, ki ne bi znal nehati. Zelo daleč od tega. Kadar samo zavoham poraz, se umaknem. Slaba poraženka sem, zato se raje predam predno me knockautirajo. Grem pa s ‘pogorišča’ vsaj z dostojanstvom…Po svoje pa občudujem ženske in seveda moške, ki ne znajo odnehati, ki zasledujejo svoje bivše, ki jim telefonarijo, jim zvonijo na vratih, delajo scene na cesti, občudujem pa jih (seveda) samo s stališča teatralnosti. Drugače mi je taka operativnost precej tuja. Verjetno komu ta teatralika res koristi, toda dolgoročno ne poznam nobenega primera, ko bi komu to resnično koristilo v smislu, da bi dobil nazaj svojega bivšega partnerja (dolgoročno!). Res močno razmišljam, če je kak tak primer…razmišljam…razmišljam…razmišljam…nope…ne poznam nobenega uspešnega primera. Najboljši narkotik za tistega, ki je predmet tovrstne teatralnosti, pa je mišljenje, da tisti drugi to dela iz silne ljubezni. Uffff, velika zmota! Tu gre v prvi vrsti za posesivnost, za sebičnost, za strahopetnost in še marsikaj drugega, kar z ljubeznijo do drugega nima prav veliko skupnega. Ima pa verjetno zelo veliko z ljubeznijo do samega sebe. O ja!

Svet in naša življenja v njem so pravzaprav tako zelo preprosti, le mi  jih po nepotrebnem kompliciramo. Če bi bili ljudje le za odtenek bolj odkriti drug do drugega, če bi le za odtenek večkrat povedali drugemu resnico v obraz, potem bi se kolesje našega živlnjenja včasih zavrtelo hitreje v našo korist. Hitreje bi prebrodili določene situacije, hitreje preboleli ljudi, zapravili manj časa, da bi uredili določene zadeve, končali take in drugačne projekte. In mogoče bi se lahko izognili kakšni teatralnosti, terorju in sceni. Ampak ali to sploh hočemo? Ali ne puščamo ljudi v iluziji, da bi dobili vsaj kanček tiste teatralike, vsaj kanček tiste zmote, da to počnejo iz silne ljubezni do nas. Za tisti trenutek lažnega, ponarejenega ugodja, ampak vseeno ugodja. Narkotik in njegov začaran krog.  ;)

(Napisano z željo, da se kdo od meni dragih ljudi iz tega kaj nauči in pretrga začaran krog.)