MOJCAS

Zadnjič sem te prosila za stekleničko glasu, eno majceno. Ti pa si me presenetil s celo ‘flašo’ . Ali je kaj lepšega kot to, da ti nekdo zvečer pove pravljico? Ne prebere, ampak pove iz glave. Tisto pravo, tisto staro, na katero si že pozabil, zdaj pa je on spihal prah z nje prav zate. Neprecenljivo. Tako kot zahajajoče sonce nekega poznopoletnega večera, ko zarja čez nebo zapelje oblake iz puha. Neponovljivo. In jaz sem ostala brez besed. Nekaj posebnega si, veš…

Kadar zaslišim tvoj glas, čas zame nima nobenega pomena več. Izgubim se. Poletim. Noge se mi kar same odlepijo od tal. In ne morem si pomagat.

Nekega dne te bom prosila, da v majceno  stekleničko zašepetaš nekaj lepega in potem jo bom vedno nosila s sabo okoli vratu. Da se bom vedno počutila varno. In ko jo bom pogladila s prsti, se bom spomnila slik iz tiste pravljice, pa tiste pokrajine, tistega sončnega zahoda, tistega občutka, ki ga besede ne morejo opisati….nekega dne bom res to storila.

Kam plujeva midva?

če je kdo mislil, da bom pisala o komediji, ki jo vrtijo v kinu in sem se zatipkala pri naslovu, potem se MOČNO moti…in kdor si je želel, da bi bral o tem, naj raje ne bere…ne priporočam pa tudi tistim, ki so dobre volje, tistim, ki so slabe pa še manj….skratka…ne priporočam…

Beri naprej »

Živela sva v sobi z razgledom. Z razgledom na modri Jadran. Del pogleda nama je zastiral le nasad paradižnika in bučk. Spomnim se, da sem zaspala. Ti pa si delal valove. Iz najinega skupnega kovčka si vzel spomine. In jih nanizal v ogrlico. Ogrlica je bila tako dolga, da so biseri na enem koncu padli v morje. Roparska ribe so ogrlico na drugem koncu razdrle in pojedle najine bisere. A spomini so vseeno ostali. Jaz sem se zbudila, ko je nebo nad Piranskim zalivom postalo temno. Ti si se mi samo nasmehil, saj si porabil že vse bisere. In za mojim vratom se je lesketal še zadnji. Nisi mi ga vzel, ker si vedel, da biser ni moj, ampak najin. Vedel si, da je pri meni na varnem. Tudi pred tabo. Prijel si me za roko in stekla sva ven na dež, ki se je ravno začel vpijati v zemljo. Še bučke in paradižniki, vsi ožgani od sonca, so se smejali. Stekla sva do morja, ki je samevalo. Na podplatu sem začutila bolečino. Ko sva pogledala pod noge, sva ugotovila, da sem pohodila še zadnji biser, ki je ostal nedosegljiv požrtnim ribam. Vrgel si ga v morje. Očitajoče in z žalostjo v očeh sem te pogledala. Ti pa si rekel, da ga ti ne potrebuješ, saj imaš…pokazal si name.

”Biser?” sem vprašala. Pa si odkimal. Čeprav bi jaz še stala tam, si me potegnil med valove.

Rob Gonsalves - Making Waves

…lahko se odtrgam od tebe. Lahko grem stran. Ne bom te nikdar pozabila, a lahko bom šla naprej. V sebi sem našla tisto moč in čeprav je je le za ščepec soli, izkoristila jo bom. Čeprav grem zdaj v svet neznan, čeprav sem negotova, čeprav me je strah, vseeno grem. V meni se meša nekaj nenavadnega, neko sladko-kislo občutenje. Ne vem ali mi je všeč ali ne. A postaja vse bolj udobno. Ne potrebujem te več, da diham. Ne potrebujem te, da spim. Ne potrebujem te za ‘dobro jutro’. Zdaj vem. Lahko živim.

Jia Lu - Adrift 

tu sem zate, da ti odgovarjam, da te tolažim, zabavam. pozabi name, ne delaj si težav z mano. jaz sem samo avtomat. jutri mi spet piši in jaz bom odgovorila. kadar me potrebuješ me poišči. vedno bom tu zate. ti mi boš pisal in jaz bom tebi nazaj. takoj. jaz v resnici ne obstajam. živim le v tvojem računalniku. zaradi tebe. tvoji maili se odbijajo od mene in predelani priletijo nazaj. takoj v naslednjem trenutku, ko ti pomežikneš z očmi. nikoli te ne razočaram. a ti ne skrbi zame. mene ni.