MOJCAS

 Tole je še ena zgodba iz moje in Pikijeve skrinje, da sem to napisala me je prisilil on, samo je rekel še:” Samo, da ne bodo vsi mislili, da sva čist nora.”

Jaz pa sem rekla:”Hmmm, ti, mislim, da to že vsi vedo.”

Na avtocesti Koper -Ljubljana…Nekdo je vrlo pameten, pa še dere se ko jesihar…

Piki: AAAAAAAAAAAA, mlada dama, kako pa voziš?!

Mojca: Ja kaj je pa narobe?

Piki: Prepočasi gre tole, PREEEEEPOČAAAAASIIIII! Ti si tak polž.

Mojca: Peljem toliko kolikor je dovoljeno! Nisem polž, jaz sem Fitipaldi! Kaj se tko grdo dereš, a si gluh?

Piki: Če boste tako vozili, ne boste nikoli naredili izpita.

Mojca: Srt se pejt, jaz že mam izpit!!!

Piki: AAAAAAAAAAAAA, poglej jo kako prehiteva!!!!!

Mojca: Pa kaj je no?!

Piki: Kje je pa pogled čez ramo, mlada dama?! Pogled čez ramo je zelo pomemben pri prehitevanju.

Mojca: A bejž no.

Piki (hoče prijeti volan): Roki na volan, mlada dama, obe roki na volan!

Mojca: A lahko nehaš, ker to me pa res nervira! (Prime njegovo roko in mu zavije prst)

Piki: AAAAAAAAAAAAAAAA! Kako voziš?! Obe roki na volan?

Mojca: Jaz lahko vozim z eno roko.

Piki: Ob živce me boste spravili! Ne morem verjet, da to delam. Noben ne zna vozit, vsi so nekaj pametni. Kako službo imam jaz, e bom dočakal penzije, vem da ne. PREEEEEPOOOOOOČAAAAAAASI GREEEEE TOOOOOLLEEEE!

Mojca: Ko boš ti naredil izpit, boš pa ti vozil, pa se bom jaz drla, a prav?

Piki je bil priden in je pred mojim dopustom napisal IV.del.

Če ne pozante vseh nemških vrst klobasic, potem priporočam, da to preberete.  

Po 6h urah je družina Madič prispela v München. Zapeljali so se do majhnega kampa, kjer so se namestili in se malce razgledali po okolici. Bil je čas za kosilo in vsi so bili precej lačni in na kosilo so odšli v nek bavarski lokal. Postrežba je bila dobra, le Miha je bil spet malce zmeden, kajti tudi tu niso govorili tiste nemščine, ki jo on zna. Očka je za Mojco in Miha naročil jabolčni sok, za mami vodo in sebi eno veliko pivo.  

Ko pa je šlo za hrano, pa je bil očka v zadregi. Leberkässemmel, Haxe z zeljem, Nürnberger z zeljem, Wiener s krompirjevo solato, Weißwurst s presto in veliko drugih stvari, za katere očka še nikoli ni slišal. Zato je za nasvet vprašal natakarico. Ta je vzela meni in vprašala, kaj bi radi jedli. Miha je takoj vedel, kaj bi rad, seveda je hotel jesti čevapčiče, a teh tam niso imeli, zato se je odločil za porcijo pomfrita. 

Tudi mami je hitro naročila, hotela je jesti ribo. Natakarica ji je svetovala postrv s slanim krompirjem in zeliščno omako  in mami je bila s tem zadovoljna. Pri očku se je že zakompliciralo. Hotel je jesti nekaj tipično bavarskega. Natakarica mu je priporočila Weißwurst ali Haxe, kajti to je oboje bavarsko. A očka ni poznal nič od tega. Natakarica je razložila, da je Haxe je iz prašičjega mesa oz. svinjske noge, zraven pa je zelje, Weißwürst pa je kuhana bela klobasa, zraven je sladek zenf in presta. Očka je sicer malce premišljeval, nato pa se je odločil za Haxe.  

Zdaj pa je bila na vrsti Mojca, hotela je jesti klobaso. Natakarica jo je vprašala kakšno bi rada, kajti imajo Nürnberger, Wiener, Weißwürste ali pa bi mogoče raje Mettwurst ali Rotwurst. Mojca je bila povsem zmedena, toliko različnih vrst klobas ni poznala. Zdaj jo je vprašala, če želi hladno ali toplo klobaso. Mojca se je odločila za toplo. Natakarico je nato zanimalo ali želi klobaso, ki je pečena v ponvi ali pa kuhana v loncu. Mojca je malce premislila, nato pa se odločila za pečeno klobaso. Natakarica je rekla, da je potem Nürnberger pravšnji zanjo. To so namreč majhne pečene klobase, ki ji bodo gotovo teknile. Mojca je bila zadovoljena z izbiro. Natakarico je še zanimalo, če želi še kaj za zraven, krompirjev pire, kislo zelje ali pomfrit. Mojca se je odločila za pire in končno ji je uspelo naročiti kosilo. 

Kar hitro so bili postreženi in vsem je kosilo teknilo. Očka je zdaj vedel, kaj je Haxe in vsi skupaj so se naučili, koliko različnih klobas lahko človek dobi v Nemčiji.  Po kosilu so šli v center Münchna in si malce odgledovali mesto. Nato pa so naleteli na prodajalno z nošami. Očka je na vsak način hotel kupiti Lederhose:”Zdaj si bomo vsi kupili bavarsko nošo.” je rekel. Ostali sicer niso bili ravno navdušeni, toda sledili so mu v trgovino. Tam jih je postregel prijazen starejši možak in jim pomagal, da je vsak našel kaj zase.  Mami in Mojca sta poskusili veliko dirndlov in drugih oblek, a Mojci ni bilo nič všeč. Hotela je imeti roza oblekico z nekaj rožicami, a take niso imeli, zato je dobila rdečo oblekico z rdečimi pikicami in našitkom iz usnja na prsih. Mami je dobila pravi bavarski dirndl, očka in Miha pa sta dobila usnjene hlače. Nato so odšli nazaj v kamp in igrali družabne igre. Naslednji dan so obiskali prizorišče olimpijskih igrer v Münchnu, ki so tam potekale leta 1972, nato so obiskali še Nemški tehniški muzej, kjer so videli mnoge zanimive iznajdbe, ki so jih celo lahko preizkusili in sevda so vsi nosili svoja novo bavarsko nošo. Ta dva dneva v Münchnu sta minila zelo hitro in naslednji dan so bili že na poti Berlin, glavno mesto Nemčije.

 PIKI pridno nadaljuje s pisanjem…

Po približno pol ure je družina Madič naredil postanek, kajti Miha je hotel na vsak način imeti svoj jabolčni sok. Ustavili so se na velikem počivališču, na katerem je bila restavracija, McDonald’s in veliko igrišče za otroke 

Mami je vprašala Miha, če se želi igrati, ta pa je zmajal z glavo in rekel:’’Ne mami, jaz bi rad kupil jabolčni sok, ti pa se greš lahko igrat. Hitro je šel naprej v restavracijo in ostali člani družine so mu sledili. Malce pred blagajno pa se je Miha ustavil:’’Očka potrebujem še denar, bom sam kupil sok.’’ Očka je pokimal in mu dal 5€.  Miha se je postavil k blagajni. Za njim je stala starejša gospa in je vprašala z globokim avstrijskim naglasom: „Bit schö, wasch durfst de sin junga Mann?“¹ Miha je bil povsem zmeden in je stekel nazaj k očetu:’’Očka, očka, ti tukaj pa ne govorijo nemško!’’ In Miha je začel nabirati solzice.
Očka je vzel Miha v naročje in mu razložil, da gospa govori nemško, le z naglasom. Razložil mu je, da ljudje v Ljubljani govorijo tudi malce drugače kot tisti iz Maribora. Mihu to ni bilo všeč, želel je namreč razumeti, kaj je rekla gospa.  Zdaj se je Miha, z roko v roki z očkom, vrnil k blagajni. Gospa se je smejala in rekla:’’Mei Jung, brauscht net zu heule:“² Očka je razložil gospe, da Miha že zelo dobro govori nemško, a njenega narečja ni razumel in je mislil, da gospa ne govori nemško. Zdaj se je prodajalka še bolj smejala, nato pa vprašala Miha v najlepši knjižni nemščini, kaj želi. „Einen Apfelsaft bitte“ je rekel Miha ves ponosen in seveda je sok tudi dobil. Gospe je dal 5 € in celo dobil nazaj 3 €. Miha je bil zdaj ves ponosen, da je sam kupil jabolčni sok.
 
Zdaj so se vsi skupaj usedli za mizo, mami je kupila še nekaj za ostale in zdaj so imeli kratek postanek.  Ker je Miha pil sok, je moral zopet na stranišče, preden so nadaljevali pot. Z očetom je šel na stranišče, pred njim je sedela stara gospa. Stranišče je bilo zelo čisto in zato sta očka in Miha gospe na majhnem krožničku pustila 20 centov. Miha je bil jezen:’’Očka, zakaj pa sedi ta gospa tukaj in zakaj si ji dal denar, zakaj ga ne daš raje meni?’’‚’Miha, saj si že dobil prej denar od mene.’’je rekel očka, ,,gospa pa dob denar zato, da je stranišče vedno čisto.’’ ‚’Zakaj pa tega ni v Sloveniji?’’ je vprašal Miha, ,,To stranišče je bilo veliko bolj čisto kot na Jesenicah.’’ Očka ni znal pojasniti, rekel je le:’’Mogoče smo v Sloveniji postali preveč škrti, ampak mislim, da se bo to kmalu vrnilo tudi k nam.’’

Družina Madič se je nato odpravila naprej proti Münchenu. Ni bilo več daleč, v dveh, do treh urah so planirali, da bodo prispeli tja, odvisno od tega ali bodo morali narediti še kakšno pavzo.  Kmalu so prispeli na mejo z Nemčijo. Mojco je bilo spet strah meje, kajti veliko huje kot če bi morala ostati v Sloveniji, bi bilo, če bi morala ostali v Avstriji. A tudi tu ni bilo težav, vse je šlo zelo hitro in že so bili v Nemčiji. Miha je bil še bolj vznemirjen kot prej v Avstriji:’’To je Nemčija?’’ je vprašal starše. ‚’Ja Miha, tu je Nemčija in tu lahko z vsakim otrokom govoriš nemško, ampak saj veš, ljudje v Ljubljani govorijo drugače kot v Maribor.’’je rekel očka in se malo nasmehnil.

 Mojca je rekla, da noče govoriti nemško, zakaj se ostali ne naučijo slovenščine. Starša sta se smejala:’’Mojca, premisli malo,’’ je rekla mami,’’Slovencev je le 2 miljona.’’ ‚’Ja, to vem,’’ je rekla Mojca,’’in to je že kar veliko.’’ ”Ja, Mojca,’’ je nadeljevala mami,’’Nemcev pa je 80 miljonov, zato je precej neverjetno, da se bodo te ljudje učili slovensko, le redki Nemci se učijo slovensko.’’Mojci pa to ni bilo všeč in je rekla:’’Meni je slovenščina všeč, veliko bolj lahka je kot nemščina in vsi bi se morali naučiti slovensko, meni je vseeno koliko Italjanov ali Nemcev je, vsi bi se morali učiti slovensko.’’Mami se je smejala:’’Ah, Mojca, vedno moraš imeti zadnjo besedo, ampak to se ne bo zgodilo. Mogoče če boš, ko boš zrasla, postala predsednica Slovenije in boš poskrbela, dab o tako.’’

Ta ideja je bila Mojci všeč, odločila se je, dab o postala predsednica Slovenije in bo poskrbela za to, da se bodo vsi ljudje na svetu naučili Slovensko.

Se nadaljuje…  (p.s.: Miha sem narisala sama )

Preberite tudi:

MIHA MADIČ GRE NA POČITNICE I.DEL

MIHA MADIČ GRE NA POČITNICE II.DEL
 
 

1. Prosm, kwa boš pa mel, mld mož?[hitr nazaj!]
2. Moj fnt, ne rabš se cmert.[hitr nazaj!]