Miro Požun je nekoč dejal, da se finale ne igra, ampak zmaguje. Takrat je Celje po dolgih letih prvič zaigralo v finalu Lige prvakov in zmagalo. Podobna usoda morda danes čaka Hrvate v finalu evropskega rokometnega prvenstva na Norveškem, saj so se prvič uvrstili v finale tega tekmovanja in so tako le še korak stran do edine lovorike, ki hrvaški turbo rokometni generaciji še manjka.
Roko na srce, so trenutno Francozi boljši, saj se Hrvati ubadajo s številnimi poškodbami, tako je bil pred prvenstvom celo vprašljiv nastop Ivana Balića, Mirza Džomba pa je ostal doma. Toda včasih to ni dovolj. Včeraj je turbo ekipa hrvaške reprezentance ponovno prikazala, kako se osvaja velike lovorike. S srcem. Čeprav ekipa ni več takšna kot v času največjih uspehov, osvojitve olimpijskega zlata in naslova svetovnega prvaka, a ogrodje ekipe ostaja isto. Dirigentska paličica je trdno v rokah poslanca hrvaškega Sabora, starega-novega trenerja RK Zagreba in seveda selektorja reprezenatnce - Lina Červarja. Uspešno so integrirali nekatere mlade igralce, ki naj bi v prihodnjih letih prevzeli vloge Balića, Vorija, Džombe in drugih.
Čeprav letos Hrvatom noben rokometni poznavalec ni pripisal finala, pa so si ga zaslužili s svojo srčnostjo in veliko željo. Že močno utrujeni Hrvati se bodo danes borili proti hitrim Dancem, ki so pravzaprav fovoriti te tekme, toda če upoštevamo človeški faktor, so moji favoriti Hrvati. Finale pa je tudi pokazatelj tega, da smo Slovenci svoje delo na tem prvenstvu opravili zarmeroma dobro, saj smo imeli v skupini oba finalista. In roko na srce, Hrvate bi z malo več sreče in volje lahko celo premagali.
V rokometu sicer tudi obstaja sosedsko rivalstvo, toda kdor si je ogledal konec tekme Slovenija - Hrvaška, je opazil, da je bilo ozračje malo da ne družinsko. Velika večina igralcev se med seboj pozna zelo dobro, saj služijo kruh v istih slovenskih in tujih klubih. In tam smo vsi Jugovići…tako pač je. Podobno kot za igralce, velja tudi za navijače, zanimiv dogodek se je zgodil na Norveškem, ko je predsednik Hrvaške rokometne zveze angažiral vse organizirane hrvaške navijače, da pridejo navijat na tekmo Slovenija - Norveška, seveda z namenom, da spodbujajo Slovence. Pa tudi med slovenskimi navijači se najdejo tisti, ki z občudovanjem opazujejo nekatere hrvaške virtuoze rokometa. Tudi jaz. Zato sem včeraj z malce orošenimi očmi opazovala, kako so si Balić&co priborili finale. In moje prve besede so bile: Ajmo, dečki, sad do kraja!
Ne skrivam svojih simpatij do Ivana Balića, čeprav marsikdo trdi, da je težak in muhast človek, moje osebne izkušnje z njim pa so povsem drugačne.
Čeprav ga pestijo mnoge poškodbe in včerajšnja rokoborba s Francozi ni bila povsem nedolžna, pa sem trdno prepričana, da bo danes opravil svoje delo z odliko.
Gremo sosedje, na zmago!



(moje turistične fotke
nekje imam še fotke Ivana v dresu Portlanda, sam jih zdaj ne najdem
)
A da bi prilepila sliko mene in Balića? Ahhh neeee
Zadnji komentarji