MOJCAS

Izjema…velika izjema…

Če skozi življenje hodiš z odprtimi čutili in srcem, potem vidiš, doživiš in posovojiš več ljudi kot večina.

Nekega dne je mali samuraj srečal Ronina, spomnim se, da je bilo to na topel sončni dan, na prav takšen dan, ko veter včasih zaziba novorojene češnjeve cvetove v prvi pomladni sen. In takrat je samuraj pomislil: ”Ko bi bili vsi dnevi kot je ta. Ko bi le smel loviti korake z njim, čeprav hodi hitro, govori veliko in komaj absorbiram vse besede in čeprav se mi zdi, da ni popoln, da ima napake in celo  prav takšne kot jaz…a zdi se kot svež veter, balzam na rano samote, nerazumljenosti. Zdi se, da nisem sam, pa čeprav sem. Sem kot nekdo, ki je našel svojo vrsto, ki se je zdela kot izumrla. ”

 Samuraj ni upal, da ga bo Ronin peljal skozi življenje, a upal je, da bo smel kdaj pa kdaj loviti korake z njim, da bo z njim lahko delil svoje zgodbe…

Mogoče so bile prav zgodbe, ki jih je prebral v Roninovih očeh tiste, ki so ga začarale, morda je bila iluzija popolnosti dneva, morda so bile besede zapisane v sivini, morda je bila zrcalna podoba samega sebe, morda je bila senca…Kdo bi vedel. In zakaj bi sploh bilo potrebno vedeti.

In prišel je deževen dan, ki je z drevesa pometal na tla vse cvetove. Tudi samurajevega.

”Zadnji češnjev cvet. Na drevesu postaja vse popolnejši. In ko je popoln, odpade. In potem seveda konča na tleh in ljudje ga pohodijo. Tako, da je docela popoln samo, ko pada na tla, ko ga nosi sem ter tja, za nekaj hipnih trenutkov.” (David Mitchell, Tuje pero)

Ranjeni samuraj je kot ranjena žival. Nikomur ne zaupa več. Napade prav vse. Zateče se v votlino in se brani. Naostri svojo katano…”če so besede meč…sva midva samuraja”…In ko samuraj napade Ronina, ker se boji, da ga bo prvi napadel on…v nekem tenutku ugotovi, da bo ranil le samega sebe. Da bodo iz njega izkrvavele besede, dnevi, trenutki, ki jih je zbiral vse življenje…

Kot zgodba, ki je nastala nekoč davno. Zgodba o  lekciji, ki ko je samuraju dal mojster kenjutsuja. Tega je samuraj prosil, naj mu pomaga v bitki zoper Ronina. Rekel mu je, da ga nikoli ne bo mogel premagati, ker le-tega odlikuje izjemna moč in natančnost. In ker je bil v bitki z Roninom pripravljen žrtvovati svoje življenje, da bi  vsaj ranil Ronina, je prosil za pomoč tega mojstra, ki mu bo pomagal umreti na pravi način - kot umre veliki samuraj. Pa mu je mojster predlagal, da naj najprej priredi ceremonijo s čajem, da se pomiri in prežene vse svoje strahove, da zbistri misli. Samuraj, ki je bil vešč tega obreda, je izpeljal to ceremonijo z največjo mero popolnosti, predanosti, koncentracije in neizmerne spokojnosti. Ob koncu čudovitega obreda je mojster kenjutsuja rekel:”Ni se ti treba učiti, kako umreti. Če se boš boju predal s takim stanjem duha, boš premagal vsakega sovražnika.” In res. Samuraj je šel in se soočil z Roninom in še predno je ta lahko podaril samuraju besedo, je samuraj že visoko dvignil katano s tako koncentracijo kot je to storil pri obredu s čajem. In ko je je bila katana najvišje in upirjena proti Roninu, so se samurajeve misli uredile in spoznal je, da njegov največji sovražnik ni bil nikoli Ronin. Največji sovražnik samuraja je on sam sebi, njegovi strahovi, njegove frustracije. V tistem trenutku je spustil katano na tla in prosil Ronina, da mu oprosti…

Češnjevi cvetovi so umrli in umirajo vsako leto. A vsako leto se vedno znova rodijo…in vendar verjamem, da jih ljudje pohodijo nehote.

M., oprosti mi.

Če skozi življenje hodiš z odprtimi čutili in srcem, potem so rane in bolečina tvoj sopotnik. In vprašati se moraš, če si jih nisi zadal sam, ker je to lažje kot pogledati Roninu  ali komurkoli v oči. Lažje kot pogledati v oči svoji sliki v zrcalu.

Nekega dne bom velik samuraj. Ne še danes.

.

Po daljšem premisleku je padla odločitev, da se kategorija Zelo osebno poslovi s tega bloga. Nisem človek, ki bi karkoli skrival - to ste že opazili - toda moje osebne izkušnje mi pravijo, da to ni najbolj modro. S čedalje večjo branostjo, je na mojo stran znašlo tudi precej ljudi, ki niso imeli dobrih namenov, ne z mano, ne s kom drugim iz mojega življenja, tako je odločitev, da to kategorijo ukinem, pravzaprav zelo lahka. Ja, gre za obrambno. Za obrambo tistega, kar je še ostalo, tistega najglobjega. Brez težav bi vam dala tudi to, a tega pač ne morem in nočem dati vsem. Vas, svoje bralce, izredno spoštujem, veliko vas tudi poznam, a prosim razumite, da je ta stran vse preveč na očeh raznoraznih ljudi. In ne, ni mi problem stati gola pred vami, a raje si ljudi pred katerimi se popolnoma razgalim, izberem sama. Tudi tokrat bo tako.

Ostajajo pa druge kategorije. Le da v kategoriji Fikcija ne bo primesi mojega osebnega življenja, torej jih niti ne iščite in ne poskušajte izluščiti iz napisanega. Ostaja pa kategorija Vie getes du? ki bo malček še vseeno razkrivala, kaj se dogaja z mano. Stare objave iz kategorije Zelo osebno pa ostajajo, vsaj nekatere…

Hvala za razumevanje.

Tebi…¹

Zadnji dnevi so minili hitro, zahvaljujoč vsem obveznostim, ki pa so padle v kategorijo Zelo zabavno, zato mi sploh ni bilo težko, pa čeprav so me noge komaj nosile. Ampak saj veš, kadar je človek motiviran in v čem uživa, potem mu ni težko stopiti do roba svojih meja ali celo iti čez nje…

Bi pa bili ti zadnji dnevi peklenski, če bi bila sama s seboj. Če bi imela čas za razmišljanje. Če bi si dopustila, da bi misli poletele k tebi.

Pa kljub temu so vzletale moje misli, a jim nisem pustila, da bi vzletele…

Ne vem, kaj je tisto, kar me vleče v tvojo smer. Ne vem, kaj je tisto, kar naju veže in zateguje tisto vrvico. A rada bi ugotovila kaj je in razvezala to. Lažje bi bilo zate in lažje bi bilo zame…

Kakšen dan si rečem:”Bile so le sanje. Pozabi. To zares ne obstaja. Take zgodbe niso resnične.”…in potem začutim vse tisto in se vprašam, če tudi to ni resnično. Nekaj, nekje, v tem vesolju, je šlo narobe. Sva to ‘narobe’ ustvarila midva ali je to ustvarilo ‘naju’?

Ne bom rekla, da te ljubim, ker te ne morem. In tudi če bi te ali bi te lahko, si zdajle tega ne bi dovolila…a vem, da bi te lahko…

In pogrešam tisto, kar mislim, da si ti. In tega ne najdem v drugih ljudeh. In to pogrešam…Like the deserts miss the rain…

Vem, da tudi ti misliš name…

1. vseeno mi je, če tole prebere ves svet… [hitr nazaj!]

Nikoli me niso privlačile prepovedane stvari, ker se na prepovedi požvižgam. Držim se pač načela, da stvari, ki mi (lahko) škodijo ne počnem ali jih ne konzumiram, čisto vseeno ali so prepovedane ali pa gre samo za kavo z mlekom.

V zadnjem času sem se znašla na robu neke take prepovedane situaciji. Situacije, ki me navadno ne privlači, nasprotno, odbija me in ne želim si biti del tega. Hmmm…ampak…včasih je tisto na drugi strani tako zanimivo in mikavno, da se požvižgaš na tisto prepovedano, na svoje zavedanje, da ti lahko vse skupaj zelo škodi in tudi če dobro veš, da boš slej ali prej potegnil ta kratko, si pripravljen to vse pozabiti in se spustiti po toboganu, čeprav niti približno ne veš, kam boš padel na koncu.

Poznam sicer ljudi, ki na podobne tobogane skačejo velikokrat in padci na tla na koncu jih ne skrbijo, ker se vedno znova poberejo. A moje izkušnje s tovrstnimi padci in kasnejšo rehabilitacijo so zelo borne. Pravzaprav jih ni. Tisti z izkušnjami v takih situacijah mi pravijo, čemu razmišljam o tem, kaj bo potem in kdo bo na koncu tisti, ki bo najtrše pristal. Sem pač človek, ki mu načela in vrednote včasih malce preveč potrkajo na vest. Ampak…

Ampak težje kot z novo brazgotino, bom še naprej živela z vprašanjem: Kaj pa če?….

Edit: Da ne bo prihajalo do nesporazumov - ne gre za prepovedane substance Tega ne počnem…fuj fuj!

.

Pozabila sem že, da so mi rekli, da se iz pekla dviguje para in da tam zaudarja po žveplu. Zato nekateri reči tako ‘zaudarjajo’? Ampak jaz v pekel-tam-spodaj ne verjamem, kot ne verjamem v nebesa-tam-zgoraj. Verjamem zgolj v ta zagamani svet in še ta je zabrodil.

Trenutno imam na dnevnem redu precej vprašanj, na katera je potrebno odgovriti. Vsa ta vprašanja me sprašujejo in nagovarjajo na najpomembnejše teme mojega življenja. Recimo, da je intervju. Intervju vampirja. ¹ Intervju krvosesa, ki je postavil pomembna eksistencialna vprašanja. Intervju sfinge, ki bo ugonobila tistega v meni, ki bo napačno odgovoril na uganko. Samuraj, ki je z mečem zamahnil proti mojemu vratu in je pripravljen, da me obglavi.

Rekli so mi, da so nebesa tam, kjer je vse tako kot mora biti. Kako pa mora biti vse? Naj bi se v nebesih uresničile vse želje? Baje tam hodiš po oblakih in srečuješ angele. Ne vem… A zdi se mi, da je tudi na tem svetu to mogoče.

Ne znebim se občutka, da je vse kar vem in kar sem, samo plod dolgoletne manipulacije. Kdo je veliki manipulator še nisem uspela ugotoviti. A resnično se ne znebim občutka, da je življenje posameznika le epizodna vloga v Trumanovem showu.

”Povej že, kaj je pekel in kaj so nebesa?”  je nekdo neučakano rekel nekomu drugemu.

Nebesa so, da vem, kaj hočem, pekel je, da tega ne smem dobiti. Pa vem, da lahko…²

1. Ne z vampirjem.[hitr nazaj!]
2. Da ne bo pomote, zmede, zadrege, vprašanj…tale zapis ni namenjen nikomur drugemu, razen meni. It’s all about me, me, me:) [hitr nazaj!]

Zadnjič sem te prosila za stekleničko glasu, eno majceno. Ti pa si me presenetil s celo ‘flašo’ . Ali je kaj lepšega kot to, da ti nekdo zvečer pove pravljico? Ne prebere, ampak pove iz glave. Tisto pravo, tisto staro, na katero si že pozabil, zdaj pa je on spihal prah z nje prav zate. Neprecenljivo. Tako kot zahajajoče sonce nekega poznopoletnega večera, ko zarja čez nebo zapelje oblake iz puha. Neponovljivo. In jaz sem ostala brez besed. Nekaj posebnega si, veš…

Kadar zaslišim tvoj glas, čas zame nima nobenega pomena več. Izgubim se. Poletim. Noge se mi kar same odlepijo od tal. In ne morem si pomagat.

Nekega dne te bom prosila, da v majceno  stekleničko zašepetaš nekaj lepega in potem jo bom vedno nosila s sabo okoli vratu. Da se bom vedno počutila varno. In ko jo bom pogladila s prsti, se bom spomnila slik iz tiste pravljice, pa tiste pokrajine, tistega sončnega zahoda, tistega občutka, ki ga besede ne morejo opisati….nekega dne bom res to storila.

Kam plujeva midva?