• Boeing 737-700 je za en drek letalo…ker čutiš vsak vetrič…scarry.

.

• 2,5 € za 0,5 l vode oz. za skoraj 3 dl zanič kave, je za moj okus malce preveč.
• Nevede sem prešvercala ampulico s parfumom na letalo…in ni eksplodirala.
• Mi kdo lahko razloži, kako to, da te na letalo v ročni prtljagi pustijo z vžigalnikom, ne pa s kremo? Ja, kreme so res teroristke, o ja… Baje ima Al Kaida fino kremo proti gubami…imenjuje se: Kaaabuuum…učinek je takojšen…
• Die Bahn je moje najljubše prevozno sredstvo v Nemčiji, ne pa tudi v Sloveniji.

.

• V Nemčiji postanem nervozna kadar mi kdo reče, naj kaj vržem v smeti…
• Letališče v Kölnu ima neke fancy oznake, ki jih ne razume noben bog…
• Moja sestra živi v ulici, v kateri se dogaja Schlinkov roman Bralec.
• Tokrat sem ameriško vojsko videla samo skozi okno, ko je mimo prifrčal njihov F16. Prekleti važiči…

.

• Tole bo strašno politično nekorektna izjava: Od oka ne ločim med Japonci in Kitajci, sploh pa ne, če v isti restavraciji prodajajo kitajsko hrano in suši…
• In vendar pijem tudi pivo…dosti ga mam za celo leto…
• Če rišeš ponoči v temi, lahko hitro zamešaš barve…tako so Majini lasje namesto rjavi, postali vijolični.
• Vedno lahko računaš na Hugha Granta…
• Maja ima simpatične sodelavce in sodelavke.
• Nemške razprodaje dejansko so razprodaje kakršne si človek želi in predstavlja.
• Kljub temu, da sem javno razglabljala, da ne bom nakupovala, je moja bilanca naslednja: Dve torbici, dva modrca, pulover in srajca in barvice
• Dva dni sem se spogledovala s Tommyem Hilfingerjem, pa sem ga potem pustila viseti, ker ni bil prave barve…
• Alzacija mi je že od nekdaj očarljiva,prava mešanica dveh temperamentov.
• Nikoli, ampak res nikoli, ne reci Kubancu, čigar 3/4 familije je pobegnilo s Kube, da je njegova domovina ‘cool’…don’t do that, res ne…
• Takoj po zaužitju tequile, je težko razložiti, kaj si misliš o predsedovanju Slovenije EU…pa tudi ironijo nemškega sistema potrošništva je težko razložiti, če se ti vrti od tequile.
• Poznam skoraj vse Slovence v Heidelbergu. No, ja, tiste, ki študirajo tam.
• Kmalu dr. fizike je zelo natančen pri pripravi mase za čevapčiče, saj stehta tudi začimbe… Aja, pa parkirati zna bočno, da bi človek kar aplaudiral.
• Dejavnosti ‘KUD France Prešeren Heidelberg’ ( ) emeljijo na grilanju in popivanju…
• Iz mesta do gradu v Heidelbergu je točno 315 stopnic.
• Majin krščenec je eden najbolj srčkanih otrok, kar sem jih kdaj videla.
• Knjige imajo svoja življenja…
• Gosi so hude, če jim rečeš, da so račke…
• Vsi na Inštitutu vedo vse o meni…juhej…in hip-hip-hura za mojo zgovorno sestro
• Citat dneva je prispeval Konfucij: ”So ljudje, ki iščejo globino in delajo čudeže. Prihodnje generacije jih bodo morda omenjale. Sam tega ne mislim početi.”
• Iz dneva v dan mi je bolj žal za tisti izpad, kratek stik pred dnevi…sicer mi ni žal, da sem tiste besede dala od sebe, žal mi je kako sem to naredila. In reakcija z druge strani je bila (hvalabogu) zrela - torej daleč od moje. Ne posipam se s pepelom, le najbolj pametno pa vendarle ni bilo in tudi ne podobno meni…ah ja…vsi delamo napake…
• Radovana so prijeli med vožnjo z avotobusom…no, zato se pa jza raje vozim z vlakom

.

• Kako se znebiš komada, ki ti venomer hodi po glavi?

• So nekateri ljudje, ki mi v tem trenutku dajejo več kot se zavedajo.

Čez nekaj ur je nad mestom padal dež, a kljub vsemu so bili koraki, po granitni ulici polni trgovin, lahkotni. Nakupovalna meka tega mesta. Od Starbucksa, tajske restavracije, Max Mare, do blaga pripeljanega naravnost iz Kitajske… Med vsemi trgovinicami in neonskimi napisi pa stoji antikvariat. Njegova lega je tako nenavadna kot bi ta stal sredi ljubljanskega City Parka. Toda prav takšen kot mora biti, star, zaprašen, poln knjig, s specifičnim vonjem…

Že leta vem, da stoji tam, a vedno pozabim nanj. Mnogokrat sem šla mimo njega, pa ga sploh nisem opazila. Vedno sem imela na tisti ulici kak drug cilj. V ponedeljek tudi, a sem se vseeno ustavila pred izložbo antikvariata, ki ni ravno reprezentativna. Mogoče lastnikom ni do strank, ki bi jih privabile izložbe. Kaj vem.

Ko sem stopila skozi vrata, se mi je zazdelo, da sem padla v neko drugo dimenzijo, v nek čas in nek prostor, kjer ne veljajo enaka pravila kot v svetu pred vrati. Ne vem, kaj me je poneslo proti polici s katere je vame skoraj dobesedno poletel Nitzsche. Očitno mi je bil tisti dan usojen. Čeprav ima ta antikvariat mnogo polic in mnogo tematskih sklopov, me je nekaj pripeljalo naravnost pred filozofski oddelek. Zanimivo naključje.

Potem sem se malce izgubila, pozabila na čas in v nekakšni zamaknjenosti brskala po policah. Toliko čudovitih knjig, toliko zgodb o življenju teh knjig. In zdaj bom malček razkrila en majhen del zgodbe neke knjige, ki še ni prišla do pravega naslovnika, kajti vem, da nisem pravi naslovnik, nekdo drug je veliko bolj… Izmed stoterih knjig ‘posebne ponudbe’, ki so tematsko neurejene ležale na sredini antikvariata, sem ugledala nekaj, kar me je, še bolj kot Nitzsche, spomnilo na ‘polnočnega filozofa’ in najine debate. Gre za precej staro knjigo, napisano v arhaični nemščini, baje brez vrednosti, verjetno tudi brez uporabne vrednosti, toda… s svojo pojavo, vsebino, življenjsko zgodbo, ki jo lahko samo slutim in s svojo simboliko je nekaj najčudovitejšega, kat sem videla v zadnjem času. In čeprav je šla z mano domov, vem, da mi ne pripada, jaz sem le posrednik, le sel do tistega, komur je resnično namenja. Občutek, da ta knjiga mora na tisti končni naslov, je neverjetno močan. Te knjige nisem poiskala jaz, temveč me je poiskala ona. Razmišljam, kakšna je verjetnost, da bi to knjigo našla prav jaz, prav takrat, prav tam, neumeščeno na police kamor sodi…če bi jo iskala, je verjetno ne bi našla. Samo ugibam lahko koliko časa je knjiga čakala name v tistem malem antikvariatu, v tistem malem mestu, na tisti ulici, kjer ponavadi kupiš vse kaj drugega kot filozofijo.

Ko sem s knjigo stopila skozi vrata antikvariata, je bil eden redkih sončnih trenutkov tistega dne…

Naslova in avtorja ne morem še izdati, saj bi rada, da knjiga najprej pride na pravi naslov. Tako ali tako sem že povedala preveč.:)

A izpostavila bi 2 trenutka, ki sta navidez nepomembna, a vsak zase čudovita in sta zaznamovala moje dojemanje teh minulih dni in da ne bo vsega naenkrat preveč, bom danes opisala prvi trenutek, jutri drugega.

Zadnji dnevi pred odhodom so bili nabito polni z raznimi obveznostmi, dolžnostmi, predvsem pa s hrupom, neonskimi napisi, živimi barvami, kičem, nepotrebnimi besedami, kar je posledično pripeljalo do majcene razdraženosti in preobčutljivosti, ob enem pa k želji znebiti se tega, počistiti z vprašanji in strahovi, ki jih povzroča neka nenavadna negotovost, ki izvira morda tam nekje, kjer se majejo češnjevi cvetovi ali pač kje drugje. Vsega je bilo preveč.

Ko sem sedla na letalo sem vedela, da ne bežim, le nekaj svobode si jemljem, tiste, ki mi pripada sem in tja.

A vse dokler nisem stopila skozi vrata mogočne cerkve Saint-Pierre et Paul v malem alzaškem mestecu niti nisem vedela, kaj sem pravzaprav iskala tam…

Stavba, ki se vzpenja k nebu,  sporoča prav to, kar so tedanji arhitekti želeli, sporoča nekaj o mogočnosti, neskončnosti, stabilnosti,…Morda so prav zato v zgodovini cerkve imele neko funkcijo zavetišča, saj je že sama stavba s svojo mogočno arhitekturo sporočala, da je to kraj, kjer si varen. Pustimo to ali je to dejansko držalo ali ne…

Predno sem vstopila v cerkev sem opazila list, na katerega je nekdo zapisal: ”Silence, please!”, ki pa je pravzaprav povsem odveč, saj človek obnemi, ko zagleda temačno notranjost gotske cerkve, ki je ostala pristna, brez kasnejših dodatkov, brez odvečne krame. Tako človeka očara sama arhitektura, ki jo zaznamujejo čiste in preproste linije. Luč prihaja v prostor zgolj skozi vitraže, ob strani gorijo sveče, kar daje prostoru še dodaten pridih mističnosti. Skozi zvočnike, ki so dobro skriti v arhitekturo prihaja zvok meniškega petja, ki s svojo melodijo sovpada z navideznim minimalizmom prostora.

.

Mir. To je beseda, ki mi je prva padla na misel, ko so moja čutila predelala informacije iz okolice.

Cerkev Saint-Pierre et Paul in pa celo malo alzaško mestece, je prava oaza, arhitekturni in urbanistični fosil. V prvi vrsti pa je mesto brez odvečnega kiča, brez neonskih napisov, brez bleščečih izložb in reklam, še znak Renault, ki je bil narisan zgolj s črno barvo na vogal ene izmed hiš v mestu, je prepleskan. Nikjer nobenih trgovinskih centrov, nobenih trgovinskih verig, vse trgovine, restavracije, pekarne in bistroji so v lasti lokalcev. Nikjer nič virtualnega, vse tam je realno.

Mir. Ljudje hodijo po ulicah z neko sproščenostjo, vendar pa brez odvečnega hrupa, sedijo na vrtovih bistrojev in se pogovarjajo napol v šepetu, pa ne ker bi to morali, pač pa zato, ker sama okolica ne zahteva nobenega nepotrebnega povzdigovanja glasu, nobenega ropota, nobenega stresa. Pravi balzam za človeka, ki je prezasičen z impulzi sodobnega sveta, z vsemi šumi in ropotom, ki je postal že samoumeven, da niti ne veš, da obstaja svet, kjer tega ni.

Namenoma ne bom povedala imena tega francoskega mesteca, saj je verjetno razlog, da je tako prav zato, ker tja tursti ne zahajajo prav množično. In naj tako tudi ostane…:)

Ko sem tiho sedela v cerkvi in poslušala petje menihov, ki so prepevali v latinščini, sem občutila trenutke čistega miru in takrat sem šele ugotovila, kaj resnično potrebujem, česar mi resnično manjka v življenju. Miru, tišine, pristnosti, čistih in jasnih življenjskih linij.

Svoboda je tisto, kar bi mogli dati drug drugemu in kar bi si sami mogli vedno znati tudi vzeti…

Se vidimo…

Če skozi življenje hodiš z odprtimi čutili in srcem, potem vidiš, doživiš in posovojiš več ljudi kot večina.

Nekega dne je mali samuraj srečal Ronina, spomnim se, da je bilo to na topel sončni dan, na prav takšen dan, ko veter včasih zaziba novorojene češnjeve cvetove v prvi pomladni sen. In takrat je samuraj pomislil: ”Ko bi bili vsi dnevi kot je ta. Ko bi le smel loviti korake z njim, čeprav hodi hitro, govori veliko in komaj absorbiram vse besede in čeprav se mi zdi, da ni popoln, da ima napake in celo  prav takšne kot jaz…a zdi se kot svež veter, balzam na rano samote, nerazumljenosti. Zdi se, da nisem sam, pa čeprav sem. Sem kot nekdo, ki je našel svojo vrsto, ki se je zdela kot izumrla. ”

 Samuraj ni upal, da ga bo Ronin peljal skozi življenje, a upal je, da bo smel kdaj pa kdaj loviti korake z njim, da bo z njim lahko delil svoje zgodbe…

Mogoče so bile prav zgodbe, ki jih je prebral v Roninovih očeh tiste, ki so ga začarale, morda je bila iluzija popolnosti dneva, morda so bile besede zapisane v sivini, morda je bila zrcalna podoba samega sebe, morda je bila senca…Kdo bi vedel. In zakaj bi sploh bilo potrebno vedeti.

In prišel je deževen dan, ki je z drevesa pometal na tla vse cvetove. Tudi samurajevega.

”Zadnji češnjev cvet. Na drevesu postaja vse popolnejši. In ko je popoln, odpade. In potem seveda konča na tleh in ljudje ga pohodijo. Tako, da je docela popoln samo, ko pada na tla, ko ga nosi sem ter tja, za nekaj hipnih trenutkov.” (David Mitchell, Tuje pero)

Ranjeni samuraj je kot ranjena žival. Nikomur ne zaupa več. Napade prav vse. Zateče se v votlino in se brani. Naostri svojo katano…”če so besede meč…sva midva samuraja”…In ko samuraj napade Ronina, ker se boji, da ga bo prvi napadel on…v nekem tenutku ugotovi, da bo ranil le samega sebe. Da bodo iz njega izkrvavele besede, dnevi, trenutki, ki jih je zbiral vse življenje…

Kot zgodba, ki je nastala nekoč davno. Zgodba o  lekciji, ki ko je samuraju dal mojster kenjutsuja. Tega je samuraj prosil, naj mu pomaga v bitki zoper Ronina. Rekel mu je, da ga nikoli ne bo mogel premagati, ker le-tega odlikuje izjemna moč in natančnost. In ker je bil v bitki z Roninom pripravljen žrtvovati svoje življenje, da bi  vsaj ranil Ronina, je prosil za pomoč tega mojstra, ki mu bo pomagal umreti na pravi način - kot umre veliki samuraj. Pa mu je mojster predlagal, da naj najprej priredi ceremonijo s čajem, da se pomiri in prežene vse svoje strahove, da zbistri misli. Samuraj, ki je bil vešč tega obreda, je izpeljal to ceremonijo z največjo mero popolnosti, predanosti, koncentracije in neizmerne spokojnosti. Ob koncu čudovitega obreda je mojster kenjutsuja rekel:”Ni se ti treba učiti, kako umreti. Če se boš boju predal s takim stanjem duha, boš premagal vsakega sovražnika.” In res. Samuraj je šel in se soočil z Roninom in še predno je ta lahko podaril samuraju besedo, je samuraj že visoko dvignil katano s tako koncentracijo kot je to storil pri obredu s čajem. In ko je je bila katana najvišje in upirjena proti Roninu, so se samurajeve misli uredile in spoznal je, da njegov največji sovražnik ni bil nikoli Ronin. Največji sovražnik samuraja je on sam sebi, njegovi strahovi, njegove frustracije. V tistem trenutku je spustil katano na tla in prosil Ronina, da mu oprosti…

Češnjevi cvetovi so umrli in umirajo vsako leto. A vsako leto se vedno znova rodijo…in vendar verjamem, da jih ljudje pohodijo nehote.

M., oprosti mi.

Če skozi življenje hodiš z odprtimi čutili in srcem, potem so rane in bolečina tvoj sopotnik. In vprašati se moraš, če si jih nisi zadal sam, ker je to lažje kot pogledati Roninu  ali komurkoli v oči. Lažje kot pogledati v oči svoji sliki v zrcalu.

Nekega dne bom velik samuraj. Ne še danes.

.

Mucki so živahni, zdravi in snažni. Stari so dva meseca in jedo brikete za mucke .

Če imate možnost in željo imeti doma lepega in prijaznega muca, ki bo verjetno imel malce daljšo dlako, potem pišite na mail: phlebec (at) gmail (pika) com.

Mucke dobijo ljubitelji živali povsem zastonj. Seveda bi najraje vse obdržali, a žal ne gre.

Mucki s svojo mamo:

Zaspanci se radi crkljajo:

Firbci:

Navihanci:

.

Poznate kakšno zgodbo v zvezi s tem, ki se je zgodila vašim prijateljem, sorodnikom, znancem?

Želje nam v upanju vzbrstijo.

Strahovi ogenj obudijo.

Vse dobimo. Vse izgubimo.

Vsi bežimo.

.

Povsem drugače kot v Nemčiji…Leta 2004 smo bili s starši na obisku pri svoji sestri v Heidelbergu, midve z Alenko pa sva jo potem sami mahnili naprej v Berlin. In prva prva stvar, ki se mi je zgodila v Berlinu - ukradli so mi fotoaparat. In to takoj po prihodu na železniško postajo. Verjetno vam je jasno, da me je vse minilo…tako mi je ostal Berlin še danes v nekem ”kiselkastem” spominu.

Danes pa…me pokliče sestra, ki živi v Nemčiji in pove, da je ravnokar prišla s policije, ker so jo okradli na avtobusni postaji. Policisti so ji povedali, da so imeli danes že precej tovrstnih primerov. Še dobro, da je imela osebne dokumente doma, so ji pa izmaknili lepo število denarja, ki ga je dvignila malo prej (verjetno so ji sledili že od bankomata, moje skromno, neizvedeniško, mnenje), pa tudi vse kartice so šle (bančna in še tista za kosilo na Inštitutu).

Tako Nemčija ostaja na vrhu moje osebne liste držav, kjer moraš svojo denarnico trdno držati v rokah oz. globoko v torbi oz. pod ključem. Tudi drugi znanci, ki živijo v Nemčiji so razlagali, da so ropi na železniških, avtobusnih, podzemni vsakdanjost…

Spomnimo se testa z mobilnimi telefoni, ki ga je izvedel Readers Digest, ko so novinarji RD v 30-ih mestih sveta pustili oz. ‘pozabili’ na javnih mestih 30 mobilnih telefonov. Ta test naj bi pokazal poštenost ljudi. Slovenci smo (seveda ) najbolj pošten narod na planetu. Vrnili smo 29 od 30 telefonov, plus novinarjevo jakno, ki jo je človek dejansko pozabil v nekem ljubljanskem lokalu. In kje je pristal Berlin? Na 14. mestu, skupaj s (pozor!) Sao Paolom, Parizom in Bankokom - prebivalci teh mest so vrnili 21 telefonov -kar se mi zdi še vedno precej, saj bi - po lastnih izkušnjah sodeč -  pričakovala, da bodo v Nemčiji prav vse ‘odmaglili’ A če pogledamo lestvico…pred Berlinom najdemo mesta kot so Zagreb, Praga, Varšava, Budimpešta in celo Mumbai, Manilo, Seul in New York, ki velja za mesto s precejšnjo stopnjo poulične kriminalitete…a očitno jim mobilni telefoni ne dišijo…Se je pa kar precej evropskih mest odrezalo še slabše kot Berlin. Pri tem testu pa me moti, da tega testa niso izvedli v nobeni afriški in bližjevzhodni državi.

No namen mojega zapisa je, da opozorim, da ko gremo na potovanje, pustimo predsodke doma. V deželah t.i. tretjega sveta ne čakajo na nas kar za vsakim vogalom, da nas oropaja, a visoka pozornost ne bo odveč tudi v t.i. urbanih zahodnih metropolah sveta. Poleg tega pa…več kot potujete, večja je verjetnost, da boste naleteli tudi na slabe izkušnje. Vse je malce odvisno od sreče…

Čez 5 dni letim za Nemčijo…

Vir foto

Vir foto