Jul 14
Ste bili kdaj žrtev ropa ali tatvine? Povejte vašo zgodbo (kdaj, kje, kako, so roparja našli, ste dobili svoje stvari nazaj…).
Poznate kakšno zgodbo v zvezi s tem, ki se je zgodila vašim prijateljem, sorodnikom, znancem?
Jul 13
Vetrovi smo, ki se za oblaki podijo.
Želje nam v upanju vzbrstijo.
Strahovi ogenj obudijo.
Vse dobimo. Vse izgubimo.
Vsi bežimo.
.
Jul 12
Pred petimi leti je bila moja omiljena destinacija potovanj dežele Severne Afrika in spomnim se, kako so me svarili, da tam na veliko kradejo in da denar in potni list ni nikjer varen, nosili smo vse premoženje s sabo v tistih malih potovalnih denarnicah, ki jih skriješ pod obleko. A čeprav sva se s sestro izgubile na tržnici v Kairu, kar niti ni težko in zalutali v predel, kamor turisti ne zahajajo, kvečjem zaidejo, kjer na cesti sedijo pohabljenci, kjer se ne prodajajo spominki in kjer redko kdo zna kak tuj jezik. Pogledi so bili sicer nenavadni, a nikomur ni padlo na pamet, da bi naju napadel, nek gospod nama je celo namignil v katero ulico naj zavijeva. Spomnim se tudi, da sva se potem zapletle v pogovor z nekim prodajalcem, sicer študentom medicine, ki je želel za velike pare kupiti mojo Swatch uro, ki je baje pri njih niso mogel dobiti. Želel jo je podariti svojemu dekletu, ki je (baje :D) imela tisti dan rojstni dan. Čeprav bi mi dal več kot je ura stala v Ljubljani, sem jo obdržala, zaradi emocionalne vrednosti :D… V glavnem, niti enkrat nisem dobila občutka, da bi me kdo rad okradel…okey…razen prodajalcev turističnih spominkov na najbolj turističnih krajih in kreteni s kamelami pred Keopsovo piramido. Ampak od njih že pričakuješ posebno zvitost, zato si bolj pozoren. Spomnim se tudi nekega primera, ko smo nekje pustili kar precej drobiža za napitnino in je natakar pritekel za nami, da smo pozabili denar. Tudi izkušnje v Tuniziji so bile zelo podobne.
Povsem drugače kot v Nemčiji…Leta 2004 smo bili s starši na obisku pri svoji sestri v Heidelbergu, midve z Alenko pa sva jo potem sami mahnili naprej v Berlin. In prva prva stvar, ki se mi je zgodila v Berlinu - ukradli so mi fotoaparat. In to takoj po prihodu na železniško postajo. Verjetno vam je jasno, da me je vse minilo…tako mi je ostal Berlin še danes v nekem ”kiselkastem” spominu.
Danes pa…me pokliče sestra, ki živi v Nemčiji in pove, da je ravnokar prišla s policije, ker so jo okradli na avtobusni postaji. Policisti so ji povedali, da so imeli danes že precej tovrstnih primerov. Še dobro, da je imela osebne dokumente doma, so ji pa izmaknili lepo število denarja, ki ga je dvignila malo prej (verjetno so ji sledili že od bankomata, moje skromno, neizvedeniško, mnenje), pa tudi vse kartice so šle (bančna in še tista za kosilo na Inštitutu).
Tako Nemčija ostaja na vrhu moje osebne liste držav, kjer moraš svojo denarnico trdno držati v rokah oz. globoko v torbi oz. pod ključem. Tudi drugi znanci, ki živijo v Nemčiji so razlagali, da so ropi na železniških, avtobusnih, podzemni vsakdanjost…
Spomnimo se testa z mobilnimi telefoni, ki ga je izvedel Readers Digest, ko so novinarji RD v 30-ih mestih sveta pustili oz. ‘pozabili’ na javnih mestih 30 mobilnih telefonov. Ta test naj bi pokazal poštenost ljudi. Slovenci smo (seveda 
) najbolj pošten narod na planetu. Vrnili smo 29 od 30 telefonov, plus novinarjevo jakno, ki jo je človek dejansko pozabil v nekem ljubljanskem lokalu. In kje je pristal Berlin? Na 14. mestu, skupaj s (pozor!) Sao Paolom, Parizom in Bankokom - prebivalci teh mest so vrnili 21 telefonov -kar se mi zdi še vedno precej, saj bi - po lastnih izkušnjah sodeč - pričakovala, da bodo v Nemčiji prav vse ‘odmaglili’ A če pogledamo lestvico…pred Berlinom najdemo mesta kot so Zagreb, Praga, Varšava, Budimpešta in celo Mumbai, Manilo, Seul in New York, ki velja za mesto s precejšnjo stopnjo poulične kriminalitete…a očitno jim mobilni telefoni ne dišijo…Se je pa kar precej evropskih mest odrezalo še slabše kot Berlin. Pri tem testu pa me moti, da tega testa niso izvedli v nobeni afriški in bližjevzhodni državi.
No namen mojega zapisa je, da opozorim, da ko gremo na potovanje, pustimo predsodke doma. V deželah t.i. tretjega sveta ne čakajo na nas kar za vsakim vogalom, da nas oropaja, a visoka pozornost ne bo odveč tudi v t.i. urbanih zahodnih metropolah sveta. Poleg tega pa…več kot potujete, večja je verjetnost, da boste naleteli tudi na slabe izkušnje. Vse je malce odvisno od sreče…
Čez 5 dni letim za Nemčijo…
Jul 11
Ljubim puščavo, njeno navidezno monotonost, njeno preprostost in njeno oker barvo. V neizprostnost, zvoke vetra in drobnega peska je ujeta skrivnost. Potuhnjena lepotica, ki čaka, preži na popotnika, na njegovo napako, na trenutek slabosti. Hoče svoj davek, ga zahteva, si ga vzame, ga dobi. Kruta lepotica s tisoč in enim obrazom, je pribežališče časa, davno minulih trenutkov, ki jih je skrila v svoj objem. Žejna kot nedotaknjena devica, ob prvem dotiku z njegovim veličanstvom dežjem, vzbrsti kot obraz mlade matere. Zasanjana kot ljubezen, riše utvare, male sladke prevare, iluzije sreče, fatamorgane. Včasih zapleše z vetrom v divji ples, včasih zapoje z njim. Včasih je pijansko vesela, drugič melanholična v svoji samoti. A samota je njena izbira, njeno soočenje sama s seboj, njen trenutek popolnosti.
Jul 09
Ta besedna zveza (oz. termin)1 je moja današnja najljubša… 
Če vzamemo en simpl primer iz resničnega življenja…
Tvoj prijatelj ima novo punco, v katero je zaljubljen do ušes, pravzaprav je zaljubljen tako zelo, da ne opazi, da je ena navadna razvajena, plehka, bičy seronja, da ga ima zgolj zaradi koristoljubja in točno veš, da ga bo nogirala, ko bo imela od koga drugega večjo korist…
Well…in prijatelj te z nasmeškom na obrazu vpraša :”Kakšna se ti zdi XY?”
Ti pa rečeš:”Vse kar lahko zaenkrat rečem je, da sta lep par.”
V bistvu se nisi zlagal, ker optično čist fino izgledata skupaj, si pa svoje sporočilo ’zavil v celofan’ tako, da praktično nisi povedal tistega, kar si bil vprašan, pa tudi ne izdal svojega mnenja, ki ni ravno pozitivno, si pa malce subtilno morda namignil, da nisi ravno njen histeričen fan …povedal nisi ”ničesar jasnega pri izražanju negativnih odklonskih stališč” in se ”izvlekel s kompromisno rešitvijo in z rahlim namigom na resnico” 2 .
Zelo uporabna zadeva, če se nočemo ravno zlagati, nočemo pa tudi povedati naravnost…
Obvezna glasbena spremljava ob prebiranju tega posta ( 
) :
.
.
- Bavelas v Ule&Kline, Psihologija tržnega komuniciranja, 1996; 47[hitr nazaj!]
- Ibidem[hitr nazaj!]
Jul 09
Oooooh ne! Od kar je moj ‘neslužbeni’ računalnik vzel slovo, sem v ciberspacu le že ca. 2 uri na dan. Skoraj nepredstavljivo za človeka, ki je bil prej on-line skoraj 24 ur na dan, od tega 18h z odprtimi očmi. Vsi moji znanci so napovedali, da bom kupila nov računalnik v roku 48h, ker brez neta ne bom zdržala. No ja, pa saj nisem povsem brez njega, le čas je omejen na ca. 2 uri dnevno. Kar se je izkazalo povsem dovolj za prečekiranje mailov in novic ter za pisanje enega posta za blog, celo čas se najde za objavo kakšnega članka in poslušanje kakšnega komada na netu in to je to. Več trenutno niti ne potrebujem. Chatat pa se mi tako ali tako ne da.
Mogoče je za manjko abstinenčne krize krivo dejstvo, da imam zadnje čase pestro, da sem se vrgla v študij strokovne literature, ki jo potrebujem za službo in da sem trenutno v knjigožerski fazi in poleg vsega še dobesedno požiram leposlovna dela, počasi pa obnavljam tudi svoje znanje filozofije. In glede na to, da sem nekako ‘na dopustu’ mi celo ostane čas za nešteto drugih reči, za katere se mi je v času mojega visenja v ‘mreži’ zdelo, da ga nimam. Čedalje bolj me vleče v naravo, kar sicer zaenkrat še malce bremza moje koleno, a sem se odločila, da ga bova s kolenčnikom že nekako prepričala, da bo sodelovalo. In še več…nekaj, kar je razveselilo mojega očeta - spet sem začela slikati…V planu je le še preživeti več časa s svojimi bližnjimi…
Neverjetno, koliko časa ostane človeku, če črta z urnika vegetiranje za ekranom računalnika.
In tudi preko mobilca ne čekiram več pošte in ne hodim na blog…se mi ne da…kajti ugotovila sem, da je človek brez računalnika lahko spet prost brez obveznosti, ki se včasih zdijo urgentne, pa so dejansko trivialne, nič življenjsko pomembnega ni.
Zaradi službe so verjetno mojemu abstinenčnemu obdobju šteti dnevi, a tako kot so minula pretekla leta za ekrančkom, tako ne bo nikoli več. Čez dan samo službene zadeve, zvečer privatne.
Torej…če me želite videti, slišati…pokličite na moj mobi, drugače pošljite mail, odgovorila vam bom v roku 24h, verjetno nič prej…odgovorila pa bom, obljubim.
Mojca se seli nazaj v analogni svet…
:lol:
Zadnji komentarji